Nordkapp: Dolga pot na skrajni sever Evrope
Lepega dne je bila sprejeta odločitev. Tokrat z avtom do skrajnega severa Evrope, do Nordkappa. Z eno besedo: daleč. Skandinavija je tudi sinonim za draginjo in zato se je v prtljažniku na strehi znašel tudi šotor in popolna kamp oprema.
Za začetek se je treba prebiti čez pol Evrope. Človek se v dno duše naveliča nemških avtocest in precej enolične pokrajine. Vse to velja tudi še na danskem polotoku Jutland. Ena sama velika ravnina posejana s polji žita in vetrnicami.
Dansko od Skandinavskega polotoka loči ožina Kattegat. Vmes pa še kopica otokov, med njimi tudi Zeeland, ki skupaj z glavnim mestom Kopenhagen velja za gospodarsko središče države.
Od polotoka do Švedske se ni potrebno vkrcati na ladjo ali pomočiti prst v morje. Z otoka na otok vodijo posamični mostovi. Ti zbledijo ob glavnem mostu čez ožino Oresund, ki ima dolžino 16.5 kilometrov.
Mastodont, tehnična mojstrovina in spomenik človeški iznajdljivosti. Pa še bi se dalo naštevati. Skorajda neverjetno: čez celotno ožino se udobno pride v petnajstih minutah.
Na drugi strani ožine stoji eno izmed švedskih mest Malmo. Celotna Skandinavija ima podobno demografsko strukturo, kot jo imamo tudi mi Slovenci.
Rodnost je ena sama polomija in v zadnjih desetletjih se je tudi v želji po uživanju ugodnosti skandinavskega socialnega sistema, sem zatekla množica migrantov s celega sveta.
Ti sicer drže gospodarsko nad vodo, saj opravljajo težaška in precej slabo plačana dela, po drugi strani pa je migracija tudi temeljito spremenila tradicionalno protestantsko družbo.
Ne vedno v pozitivnem smislu, saj so po vseh večjih mestih nastala geta oz. no-go cone, kjer se je razpasel kriminal in ga sile policije dostikrat le stežka obvladujejo.
Valovita pokrajina kjer se izmenjujejo jezera, gozdovi in polja obsegajo precejšen del južne Švedske in se nadaljujejo še v Norveško, praktično do glavnega mesa Osla.
Norveška je tisto, kar človeka privabi na sever Evrope
Je država velika za skoraj 20 Slovenij in ima le dobrih pet milijonov prebivalcev. Z izjemo nekaj večjih mest na jugu in zahodu je dežela bolj ali manj prazna, le tu in tam se najde kakšna majhna vas ali samotna kmetija.
Področje Skandinavije je bilo v času zadnje ledene dobe pokrito z do 2000 metrov debelim ledenim pokrovom. Led je s časom izginil in geološko se področje zlagoma dviga.
Za ledom je ostala divja pokrajina polna gora, visokih planot in fjordov. Vanjo so se priselili kamenodobni ljudje in oblikovali skupnosti. Najprej so bili nomadi, potem pa so se tja stalno naselila germanska ljudstva. Stoletja so na robu tedaj znanega sveta živela poleg Rimskega cesarstva. Potem pa je v osmem stoletju prišlo do velikega nemira.
Prebivalstvo je toliko naraslo, da ga borna polja v zatrepih fjordov niso mogla več preživeti. Bili sta le dve možnosti, ali ostali doma in poginiti, ali pa oditi v širni svet in tam poiskati nov dom. Izbrali so drugo možnost. K tej odločitvi je prav gotovo odločilno pripomogel izum zmajeve ladje.
Draken je bil prava revolucija na morju
Odlična ladijska konstrukcija je Vikingom, mimogrede ime pomeni, ljudje iz zaliva, omogočila, da so odšli na morje in osvojili precejšen del sveta.
Tisti, ki so pluli na zahod, so poselili precejšen del Britanskega otočja, Ferske otoke, Islandijo in Grenlandijo. Leif Ericsson, najbolj drzen od drznih je prišel do Vinlandije. Današnje Kanada že v Ameriki.
Tisti, ki so odšli proti vzhodu, so pluli po ruskih rekah, ustanovili prvo rusko državo, Kijevsko Rusijo in kot Varjagi postali prva ruska vladajoča dinastija Rurikov.
Pluli so še po Kaspijskem morju in trgovali s Perzijci in Bagdadom. Odveč bi bilo povedati, da takšno življenje ni za mevže. Prav te neskončne preizkušnje so Skandinavce oblikovale v pogumne, močne in odločne ljudi. Prave Vikinge, čeprav nikdar niso nosili čelad s kravjimi rogovi, tako stereotipne za Vikinge. Bili so pač kmetje v iskanju nove zemlje.
Najbolj zanimivi so bili tisti, ki so odšli proti jugu. Mimogrede so ploveč po rekah izropali vso Zahodno Evropo, naredili kup težav Arabcem, osvojili kraljestvo Dveh Sicilij in v Miklagarorju, Konstantinoplu, stopili v osebno stražo Bizantinskega cesarja.
Doma na Norveškem se je oblikovalo cela kopica malih kneževin. Harald Lepolasi se je odločil, da je takšno stanje nevzdržno, pa se je odločil, da bo združil celo deželo v eno državo.
To mu je uspelo, le da je trajalo nekaj desetletij, da je konec 9. Stoletja to postalo dejstvo. Še ena zanimivost. Lepolasega niso imenovali kar tako zaradi njegovih lepih las.
Ko se je odločil za vojno je napovedal, da se do zmage ne bo več umil. Vojna je mimo njegovih pričakovanj trajala desetletja in ko je končno premagal vse svoje tekmece, se je končno pošteno okopal.
Njegovi pribočniki so bili navdušeni nad rezultatom kopanja, pa so ga od takrat naprej imenovali Lepolasi. Pustimo sicer pri miru podrobnost, kakšna smrdeča in umazana beštija je ta prvi norveški kralj bil v času vojskovanja.
Nordijski bogovi pod vodstvom Odina in Thora so bili tisti, ki so vladali svetu za časa Vikingov. Vendar niti neskončna Odinova modrost, ki so ji jo pridobil za ceno očesa, ni mogla preprečiti, da v 10. Stoletju ni prišlo do pokristjanjenja. To je potekalo od zgoraj navzdol. Misijonarji iz Britanskega otočja so najprej pokristjanili kralja Olafa Haraldssona, potem pa so se pokristjanili v znak lojalnosti milom ali silom, tudi njegovi podaniki.
Iz tega časov so po podeželju ostale čudovite lesene cerkve. V stari prestolnici Trondheim, pa tudi gotska katedrala.
Norveška je v 14. Stoletju postala del Kalmarske unije, ki je pod vodstom Švedske več stoletij združila celotno Skandinavijo. Norveška je bila v tem kraljestvu le nekak oddaljen, precej reven del.
V 16. Stoletju je unija razpadla in Norveška je postala del Danskega kraljestva vse do Napoleonskih vojn v začetku 19. Stoletja. Danska se je v neprestanih vojnah postavila na napačno, poraženo francosko stran.
Za kazen so ji Norveško odvzeli in jo dali Švedski
Zanimivo, tej Švedski je tedaj vladal Karel XIV. V čem je to zanimivo? Kralj je bil zaprisežen revolucionar in nekdanji francoski maršal Jean Paul Bernadotte, ki je bil poročen z nekdanjo Napoleonovo ljubico Desiree Clary. Za kraljevi položaj je treba marsikaj potrpeti, pa makar tudi dejstvo, da imaš kot kralj vtetoviran mladostni napis »mort aux tyrans«. Smrt kraljem. Je že tako, njegovi potomci vladajo Švedski še danes.
Personalna unija med Norveško in Švedsko ni bila kaj posebej uspešna. Norvežani so bili ekonomsko blokirani s stani zunanjih sil. Najprej s strani trgovcem Hanse, ki je imela oporišče v Bergnu, potem pa s strani gospodarsko močnejše Švedske.
Leta 1905 so Norvežani končno rekli, da to ne pelje nikamor in so se osamosvojili. Nič več niso hoteli švedskih kraljev, ampak svoje. Tu pa je bil problem, saj so bili kot mi dežela kmetov brez lastnega plemstva.
Kmet pa nekako kralj res ne mora biti. Težavo so rešili s tem, da so za kralja vzeli danskega princa iz kraljevske družine Schleswig-Holstein-Sonderbug-Gluecksburg, ki je postal kralj Haakon VII. Zgodovina je resnično polna presenečenj. Norveški kralj pravzaprav ni Norvežan, ampak Nemec.
Norvežani so nekako s svojo nevtralnostjo dobro prišli skozi v 1. Svetovni vojni, v 2. Svetovni vojni pa je bilo drugače in nemška zasedba je bila umazana stvar. Posebej zaradi domačih izdajalcev pod vodstvom Vidkuna Quislinga. Njegov priimek je še danes sinonim za izdajalca.
Norveška je bila revna država vse do 70-tih let
Potem pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. V morju pred obalo so našli velike količine nafte. V nekaj desetletjih je država postala ena najbogatejših na svetu. V vsem tem bogastvu se pa lepo vidi protestantska etika.
Namesto da bi vse kar so zaslužili takoj tudi zapravili, so pomislili tudi na čase, ko bo naftnega bogastva zmanjkalo. Oblikovali so sklad za hude čase, v katerem je menda danes 1.300 milijard evrov. Za primerjavo naš, slovenski, bruto družbeni proizvod znaša slabih 60 milijard evrov letno. Pa se v sami deželi tega bogastva ne vidi kaj dosti. Drži to, da so ceste urejene.
Da tudi do najoddaljenih vasi vodijo moderne prometnice. Dostikrat preko spektakularnih mostov in neskončno dolgih predorov. Drugače, pa vasi in kmetije dežele, ki zaradi varovanja svojih ribjih jat, sploh ni del Evropske unije, niso prav nič posebnega.
Običajne lesene zgradbe živahnih barv. Pa električnih avtomobilov. Tu ima zeleni prehod nekaj svoje logike. Za vsakim vogalom so gorske reke in postaviti elektrarno je pravi mačji kašelj. Elektrike, ki je skoraj brezplačna, skorajda za odmet in ob teh pogojih lahk pozabiš na vozila z motorjem na notranje izgorevanje.
Novo bogastvo je prineslo tudi skrb za okolje. Po državi je razpršenih kopica narodnih parkov. Vanj ponovno uvajajo živali, ki so nekdaj tu že živele, pa jih je pretiran lov iztrebil. Splošno znani so losi in severni jeleni. Nekoliko manj pa muškatno govedo. To malo rogato govedo z zelo kosmato kožo so pravi simbol subarktičnega sveta.
Tega je na Norveškem resnično veliko. Najprej v visoki planoti Hardangervidda na jugu, potem pa vso pot proti severu. In po Norveški ni lahko potovati. Avtocest praktično nimajo in ceste vodijo gori, doli in vse naokoli. Tisto, kar se zdi na zemljevidu kot na dosegu roke, se v praksi izkaže kot zavita vožnja po fjordih kot kaže v vseh smereh, le tja ne, kamor bi človek hotel..
Nič čudnega, da človek hitro izgubi živce in pospeši bolj, kot je dovoljeno in priporočljivo. Pri tem je treba še kako paziti na radarje in prometne policiste. V našem primeru smo padli na »foro« grbinastega kuclja.
Na Norveškem namreč nimajo le ovinkastih cest, ampak tudi takšne, ki vodijo preko grbin, ker bi bili useki in predori preprosto predragi.
Večina turistov po Norveškem potuje za avtodomi, ki s svojo nerodno podobo res ne naredijo vtisa hitre vožnje
Prehitiš ga preko polne črte s polnim plinom in že je nesreča tu. V našem primeru se je to zgodilo že v krajih nad gozdno mejo, sredi tundre. Prometni policist se je zakamufliral za vojaško mrežo, ki jo je vrgel preko prometnega znaka. V trenutku hitre vožnje in ko je pokazal liziko je bilo že vse prepozno.
Razgovor z uradno osebo je bil čisto prijazen do trenutka, ko je prišel na plan s podatkom, kolikšna je kazen za prehitro vožnjo. Povprečna slovenska plača. Vendar ni bilo vse izgubljeno in nekoliko morbiden humor pravi, da ne bo neki urejen Severnjak »nadmudril« pravega Balkanca.
Zadosti gotovine seveda ni bilo pri roki, da bi pa vtaknil bančno kartico v njegov priročni prenosni čitalec, pa mi tudi ni prišlo na misel. Po gostobesednem govoričenju, mahanju z rokami in zaklinjanju se je potolažil z na roko napisano odločbo o kazni, ki jo je bilo potrebno plačati v roku dveh tednov. Pa ni računal na pravega Balkanca.
Ta se je na odločbo ročno pritožil na najbližji policijski postaji 80 kilometrov proč. Po poteku roka in nerešeni odločbi pa nas itak ni bilo več na dosegu.
Posebej zaradi tega, ker urejenemu severnjaku ni prišlo na misel, da bi prekrškar, ki je v večjem delu odločbo izpisal na obrazcu kar sam sebi imel nekoliko težav pri vpisovanju lastnih podatkov. Tako je nekoliko pomešal črke v imenu in priimku, pa tudi pri registraciji avtomobila. Poleg tega pa je pri oznaki države malce, skoraj čisto nehote, pomešal Republiko Slovenijo s Slovensko republiko, torej Slovaško.
Kakorkoli že, cesta je vodila naprej in naprej proti severu. Nekje na poti je tudi zmanjka in do Narvika je potrebno preko širokega zaliva, kar s trajektom, ker pač ni kopenske povezave.
Narvik je mesto, ki je končna postaja ene najbolj nenavadnih železnic
Ta vodi iz švedskih rudnikov železove rude v Kiruni preko gora do Norveškega morja v Narviku. Razlog je čisto v klimatski posebnosti. Norveško morje ogreva še visoko na severu Zalivski tok in nikoli ne zamrzne. Za razliko od Botnijskega zaliva v Baltiku, ki zna pozimi zaledeneti za več mesecev.
Nad mestom ni več sledu o gozdu. Čeprav se vozimo ob morju, smo že visoko nad polarnim krogom in svet se spremeni v tundro. Tu so nekdaj živeli Samiji, torej Laponci. Morda zadnji evropski nomadi.
Danes seveda ne žive več v šotorih, ki so sumljivo podobni tistim, ki so jih uporabljali ameriški stepski indijanci. Imajo pa še vedno neskončne črede severnih jelenov. Na tem mestu je treba paziti.
Pripelješ okoli ovinka in jih je na cesti cela čreda. Pa oni niso največja nevarnost. Precej večja je los. Prav pri tej živali sem imel težavi pri velikostni percepciji.
Za severnem jelene sem vedno mislil, da so po velikosti podobni našim. Pa niso, in so bolj kot ne malo večje srne. Pri losu je drugače. Ideja o velikosti jelena je napačna. To je bolj velikost kamele minus grba in plus rogovje.
Bog ne daj, da povoziš losa, ki se tudi nonšalantno potepajo vsepovsod po svoji volji. Z avtomobilom ga zadaneš v noge, potem pa se vsa ta gromozanska teža telesa zvrne skupaj z rogovjem naravnost na vetrobransko steklo.
Pazljivo torej, saj je po skoraj 6.000 kilometrih Nordkapp sedaj na dosegu roke
Najsevernejša točka Evrope leži za 71 stopinjah in 10 minutah severne širine. Komaj 2000 kilometrov proč od Severnega tečaja. V nasprotju s splošnim mnenjem Nordkapp sploh ni na celini, ampak je najsevernejša točka otoka Mageroya.
S celine do njega prideš po neskončno dolgem podvodnem predoru. Ta je še eden izmed rezultatov bogastva naftno bogate države.
Ob globusu, ki stoji na pečini visoko nad morjem, se tudi sredi noči na severni strani sonce še vedno dviga nad obzorjem. Postane pa mraz in ta sporoči, da bi se bilo kljub vsemu potrebno vrniti v tople kraje.
Tudi zaradi tega, ker ima človek počasi dovolj spremenljivega vremena, v katerem se večkrat dnevno izmenjajo plohe in obdobja popolne jasnine. Po nekaj tednih tovrstne zabave vse, od šotora naprej postane vlažno, umazano, vsekakor neprijetno.
Čista izguba časa bi bila vrniti se po isti poti. Zahodno od glavne prometnice preko zunanjih otokov proti jugu vodi Atlantska cesta.
Spektakularna cesta vodi z otoka na otok in nekje vmes se odcepi slepa cesta še na Lofote. V teh krajih je razlika v višini plime in oseke zelo visoka.
Kadar plima pride v prelive med otoki, se oblikujejo siloviti vrtinci, ki so me spomnili na mladostno branje knjiga 20.000 milj pod morjem francoskega pisatelja Julesa Verneja. Prav na tem mestu so se v trenutku, ko se je podmornica Nautilus pod vodstvom kapitana Nema borila z vrtinci, so se neprostovoljni potniki odločili, da imajo njegovega gostoljubja dovolj in so ga zapustili.
To se je zgodilo tudi nam. Proti jugu je vodila še dolga pot po podeželju te razpotegnjene Severne dežele, kar pomeni njeno ime. Za njo je ostal spomin na drugačen svet evropskega severa.
