Oče šiva, ne zvezdo, ampak tabular
Gledam dirko po Romandiji in krpam tabular, (po gorenjsko je tubular tabular). Če mi ni krasno? Krpanje tabularjev je starodavna obrt revnih kolesarjev.
Če pomislim, smo tega početja vešči zgolj v Sloveniji. Škrtost nas je prisilila v dejanje, ki se mi danes zdi romantično. Tabular ima všito zračnico, zato moraš eno plast gumirane tkanine odšiti, da bi zaflikal kot kondom debelo zračnico in potem zašil nazaj.
Če si bil pri tem početju spreten, si se izognil bulastega poskakovanja gume na obročniku. Da. To počnem še danes. Ne zgolj zaradi tega, ker si še vedno težko privoščim tabularje, temveč zgolj zaradi ohranjanja tradicije. Otroka me gledata in se čudita. Očetu se je zmešalo. On šiva!
Jaz se smehljam in spomin mi uide na čase, ko smo Rusom, Čehoslovakom, Poljakom, Romunom, Bolgarom, Turkom, Grkom, nosili leviske in usnjene jakne iz Trbiža v zameno za tabularje. Na neki dirki na Češkem sem za pet parov kavbojk dobil trideset tabularjev, ki sem jih doma po mastni ceni prodajal sotrpinom. Nekoč sem si s prešvercanim denarjem kupil Look pedala, pulzmeter in Sidi šprintarke!
Etapo na dirki po Romandiji zmaga hrust od kolesarja. Spet zmaguje nekdo, ki ima več kot petdeset, šestdeset kilogramov. Kolesar mora biti desc od mišic in ne komar s čelado. Preklete droge, zakaj primejo samo na izsušena telesa?
Moja prva uradna dirka, ki je štela tudi za Pionirski pokal SFRJ, je bila pod Urhom, pod svetim Urhom!
Krasna dirka. Pokojni Zvone Zanoškar je bil vsako leto glavni spiker dirke in vsako leto, vsakega 27. aprila, ko se je slavil Dan OF, danes Dan upora proti okupatorju, je v megafon tulil, da gre za Svetovno Prvenstvo Pod Urhom! Mi smo mu verjeli.
Za prvo nagrado je bil vedno Pony Rog, kolo, ki smo se ga komaj znebili. Kolo, ki nam je sicer rešilo življenje, vendar smo ga preživeli, kajti, ej, mi smo postali specialkarji. Zraven Ponya pa je prvouvrščeni dobil še pokal v obliki partizana s puško na rami, na kolesu! To pa je nekaj pomenilo …
Vesta, kako se je v Sloveniji začel narodno osvobodilni boj proti okupatorju, protiimperialistična fronta v tem primeru, proti Nemcem, nacizmu in italijanskemu fašizmu in domačim izdajalcem in … skratka, gre za drugo svetovno vojno in ne tole zadnjo slovensko desetdnevno bitko. To resnico nam je zaupal profesor zgodovine, ki ga ne smem imenovati, ker je včeraj po televiziji Možina, povedal drugače. Ne veste?
Dan OF
V bogati hiši v Ljubljani se je zbrala kopica fantov, faliranih študentov, ki se je odločila, da se bodo uprli okupatorju, če ne bodo morali zopet v predavalnice. Skovali so plan, da bodo celo Ljubljano polimali z letaki, na katerih bo pisalo Smrt fašizmu, svoboda narodu! Slogan se jim je zdel izjemen, zato so ga pošteno zalili.
Okrog desetih zvečer pa je njihov prijatelj pismonoša s kolesom drvel proti tej hiši, da bi jih opozoril, da je policija že zvedela za njihov naklep in … oni, precej opiti, so preslišali svojega prijatelja pismonošo, misleč, da je že policija in so iz strahu ustrelili iz dnevne sobe naravnost v pismonošina prsa … ta je padel s kolesa … mrtev …
Čez pet let, ko je svoboda dokončno objela Ljubljano, so ti isti prijatelji sklenili, da bodo svojo slabo vest, povezano s pismonošo, oprali tako, da bodo 27. april, dan, ko so ga pomotoma ustrelili, razglasili za Dan boja proti okupatorju!
No, ustrelil ga je en od prijateljev in ravno ta je bil kao neka huda faca, v času, preden je Slovenija postala samostojna in še nekaj let po tem, ko je ta ista Slovenija hotela postati mala Švica. Tisti naš profesor zgodovine je pravil, da si je s faksa zapomnil samo resnice iz rokava.
Pod Urhom, vsakoletno svetovno prvenstvo
Kolesarska dirka pod Urhom je bila krasna dirka za začetek kolesarske kariere. Bil sem član KK Sava Kranj, moj trener je bil Srb Ilija Čosič, zaposlen v Savi kot vodja sektorja za kakovost in zanesljivost pnevmatik … Krasen človek. Klub mi je dva dni pred dirko dal kolo Maraton Rog, srebrne barve, čista jajca od specialke! Že takrat je bil Maraton jajc in vedno je ostal jajc. Če se že moram prostaško izražati.
Ampak, bil sem srečen. Na dirki sem. Končno. Pravi dirki. Čisto pravi dirki. Pred to dirko sem vozil samo na občinskem prvenstvu na velodromu za šeste razrede osnovnih šol na Gorenjskem in kronometer Prebačevo 1984. Na prvi sem bil tretji na drugi pa drugi. Pod Urhom sem seveda hotel že zmagati. Ampak nisem.
Pred mano je bil najmanjši, najbolj besen, najbolj črn z najgršo specialko, mulc iz Novega mesta … Milan Eržen na Diana specialki. Diana? Nikoli prej niti nikoli potem nisem slišal za to znamko koles! Diana? Slišal sem in tudi vozil sem se v avtu, ki smo mu pravili Diana, ampak kolo … Še danes ne poznam te znamke.
In ta mulc je sukal pedale kot kolibri krila. Že po prvem od petih krogov je bilo jasno, da bo prvi, oziroma ne bo samo v primeru padca. Bil sem grozno užaljen, da me gre Dolenc, celo glavo manjši, tako grdo premagati. Osebno sem si dal besedo, da je bilo to zadnjič, da me je nekdo tako porazil. V resnici pa je bilo tako …. Tri kroge sem obsesivno cuzal njegovo zadnjo feltno, da sem v četrtem krogu popolnoma pregorel. Slovenci temu stanju rečemo: Pečen je! Angleži pa: Skuhan je! Zadnji krog sem odpadel od cele skupine, trener je rekel, da v njegovi ekipi besede Odstop ne poznamo in do cilja sem prišel tako, da so me mlajši in starejši mladinci, Savčani, porivali proti cilju …
Doma je bilo potrebno poročati mami, očetu in bratu. Dejal sem, da mi je šlo dobro, vse do zadnjega kroga. In kaj je bilo v zadnjem krogu? Odgovoril sem: Krč! Oče in mama sta verjela, brat pa me je še nekaj tednov po tem klical Braco Krč!
Seveda je samo on prepoznal mojo debelo laž. Jaz pojma nisem imel o dirkanju, bil pa sem tako neumen, da niti trenerja nisem spraševal, kako to poteka, in hkrati sem bil videti tako pameten, da so vsi, s trenerjem na čelu, bili prepričani, da jaz to že vse vem.
In zaključek … Kar je bilo še najhuje, naslednji dan v časopisu Delo izide članek z dirke in na eni fotografiji zmagovalec med člani Andrej Žavbi Žauba in na drugi zmagovalec med pionirčki Milan Eržen, z zavihano kapico pod hrenovkami, na Diana kolesu, črn kot noč, v zelenem Krkinem dresu.
Oče gleda sliko, gleda mene, gleda sliko … »Tale dojenček te je premagal? Pa ti ga lahko v žepu nosiš, emomater! Od kdaj pa delajo tako male specialke?«
Sem ostal brez odgovora … Potem sem se spomnil, da Diana je res še slabše kolo kot maraton, ampak ima pa tabularje! Odgovor očeta ni zadovoljil, ker je nekako v zraku dnevne sobe visela resnica, da me niti sto tabularjev ne bi rešilo pred mojo polomijo …
