Pomisleki o boksu
Zgodba je nastala, ko so telovadnice še obratovale normalno. Napisano si lahko prilagodite doma, v stanovanju.
Boks je zelo intenzivna športna vadba, za ženske in moške. Ni primeren za bojazljive in zaletave, za tiste, ki jim drugi otirajo čelo.
Je eden najhitrejših načinov, kako doseči vsestransko telesno pripravljenost. Vendar: boks je težko opisati, treba ga je doživeti.
Tu imamo dve zgodbi. Prvič, kako se rekreativec prvič spravi k vadbi, in drugič, kako se počuti, ko gre v ring, v dvoboj.
Prva zgodba: začetnik s kavča
Mož je stopil v ring in ugotovil, da je odvisen od boksa. Njegova zgodba ...
Moje pesti so tesno obvezali s trakom in na tresoče roke potisnili velike rdeče boksarske rokavice. S stropa so visele boksarske vreče kakor preveliki kosi šunke, v vrsti so stale precej obrabljene usnjene boksarske rokavice, grozeče ozračje je bilo še očitnejše zaradi praznega boksarskega ringa sredi prostora.
Manjša skupina žilavih boksarjev, ki so bili videti zelo izkušeni, je glasno izdihavala zrak, medtem ko je bilo nad njimi slišati ropot vlakov z bližnjih železniških tirov.
Zaslišal se je zvonec, zato sem poskušal pozabiti na vse te prizore iz podzemlja in se med vrvmi povzpel v boksarski ring. V glavi mi je razbijalo, ko mi je trener naročil, naj se postavim v boksarski položaj za boj. Kaj, hudiča, počnem tukaj ...
Podoba boksarja Joeja
Vse se je začelo kot še en povprečen dan v življenju poležuha na kavču. V naročju sem držal škatlo čokoladnih piškotov, leno poležaval na zofi in preklapljal televizijske kanale.
Med običajnimi prizori na poročilih se je pojavila podoba, ki me je zbudila iz sladkega polspanca: podoba zmagovalnega boksarja z izklesano brado in kot kamen trdim telesom.
Pozneje še istega dne sem poskušal teči navzgor po tekočih stopnicah, in ko sem končno prispel na vrh, sem se moral pošteno potruditi, da sem lahko spet normalno zadihal. Podoba boksarja Joeja me je tako navdihnila, da sem si obljubil, da se bom odpovedal daljinskemu upravljalniku in izboljšal svojo telesno pripravljenost z boksarsko vadbo.
Najprej sem moral najti telovadnico, ki si jo lahko privoščim in bo manj elitna kakor telovadnice, ki delujejo v središču mesta in sem jih nekoč že zapustil, za spomin pa dobil samo brisačo z njihovim logotipom.
Poklical sem klub, ki deluje pod železniškimi oboki, podobnimi katakombam. Trener se je zdel prijazen in izkušen, če sodim po njegovi boksarski karieri, v kateri je stopil v ring kar 90-krat.
Toda trener se ni bil prav nič pripravljen šaliti, in ko sem mu kot pomilovanja vreden ubožec potožil, da se ne počutim najbolje zaradi včerajšnjega ponočevanja, mi je mirno odvrnil: »Ne skrbi, vse bo hitro izginilo, potem ko se boš dobro preznojil.«
Pokazal mi je več kombinacij udarcev, med katerimi je bilo veliko kratkih direktov oziroma kratkih neposrednih udarcev in drugih udarcev.
Pokazal mi je tudi, kako se izogniti fokuserjem oziroma manjšim rokavicam, podobnim ploščatim blazinam, ki jih je imel na rokah in z njimi krožil nad mojo glavo, nato pa ga poskušati udariti z aperkatom oziroma udarcem od spodaj iz sklonjenega položaja.
Po vadbi v ringu sem vadil svojo boksarsko tehniko na veliki vreči, nato sem skakal s kolebnico, medtem pa izvajal več različnih telovadnih vaj, med drugim sklece, krčenje in iztegovanje nog v položaju za sklece ter žabje poskoke s širjenjem rok.
Po učni uri sem se zvijal od bolečin in poskušal priti do sape, hkrati pa sem bil ponosen nase in odleglo mi je, da sem opravil svoj prvi boksarski trening, ne da bi me odnesli iz telovadnice v vodoravnem položaju.
Kdo pa so vsi ti fantje?
Trener mi je pojasnil, da telovadnico obiskujejo zelo različni ljudje iz različnih družbenih slojev, med njimi so na eni strani policisti, na drugi pa ljudje, ki so pripravljeni nekoliko manj upoštevati zakone in predpise.
Vozniki taksijev, ki prav tako pogosto zahajajo v telovadnico, so nekje na sredini med omenjenima družbenima skupinama.
Zelo različni člani športnega kluba po navadi nimajo veliko skupnega, vendar je v športnem okolju vse popolnoma drugače, saj se tu vsi zelo dobro razumejo. V telovadnici izvajajo tudi več socialnih projektov, ki jih vodi tajnik kluba.
Tako je povedal: »Izvajamo socialne programe za mlade, ki so v nevarnosti, da bi družba popolnoma pozabila nanje. Boks je med mladimi čedalje bolj priljubljen zaradi pozitivnih vzornikov, kakršen je, denimo, znani angleški boksar Amir Khan.«
Ko sem zapustil telovadnico in se znašel sredi izjemno hladnega popoldneva na mestnih ulicah, sem začutil globoko spoštovanje do vsega, kar sem moral storiti za to, da sem se počutil tako zelo utrujenega, hkrati pa sem bil zadovoljen, ker sem bil umirjen in samozavestnejši.
Zaradi katarzične pol ure, ki sem jo preživel tako, da sem udarjal v vrečo, sem sprostil izjemno veliko nakopičenih frustracij. In čeprav se po enem boksarskem treningu še nisem spremenil v »Ubijalca«, sem začutil umirjeno samozavest, ki ti je tek ali nogomet ne moreta dati.
Naslednje jutro sem se odpravil na jutranji tek in se povzpel po stopnicah ter dvignil roke zmagoslavno v zrak, da bi poustvaril znan prizor iz filma Rocky.
Po boksarskem treningu, med katerim sem vadil samostojno s trenerjem, sem postal odvisen od vadbe, zato sem prikazal nekaj kombinacij udarcev, medtem ko sem tekel po mestnih ulicah, ter tako pokazal, da me je boks zasvojil. Doma sem vadil položaj nog in boksanje s svojo senco pred ogledalom v kopalnici.
Navdušen sem se vrnil v telovadnico kluba, da bi spet lahko vadil samostojno s trenerjem, in trener mi je pokazal nekaj novih udarcev in vaj za gibanje nog.
Tokrat mi je naročil: »Poskušaj me udariti v obraz!« Moral sem premagati vse zadržke in hkrati molil, da me trener ne bi nato udaril nazaj, ter ga poskušal udariti. Bliskovito se je odzval na moj udarec in zgrabil mojo rokavico, da bi mi pokazal, kako je treba blokirati udarec.
Nato me je tudi nekajkrat rahlo udaril v trebuh, da me je naučil, da je treba vedno dvigniti roke med sparingom. Zaradi vseh navodil sem začutil, da se me loteva nekakšna rahla panika.
Spet sva končala z napornimi telovadnimi vajami, med katerimi sem skakal čez kolebnico, se dvigoval na rokah, skakal v zrak in udarjal z rokami, da bi čim bolj izboljšal svojo telesno pripravljenost.
Bil sem premočen od znoja in izčrpan, vendar sem pomislil, da moje leno telo hitro zapuščajo odvečne kalorije in da med treningom boksa nisem pridobil nobenih nasilnih teženj.
Pomisleki o boksu
Bil sem presenečen nad tem, kako všeč mi je postal boksarski trening, čeprav ima nacionalno zdravniško združenje več pomislekov glede tveganja za fizične poškodbe tistih, ki se ukvarjajo s tem športom.
Vse od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja je združenje večkrat pozvalo k popolni prepovedi amaterskega in poklicnega boksa v državi.
Prepričani so, da bi bilo najprej treba prepovedati, da bi se z boksom ukvarjali otroci, mlajši od zakonsko določene starostne meje za spolne odnose. Boksu nasprotujejo na podlagi medicinskih dokazov o tem, da se lahko zgodijo ne le akutne poškodbe, ampak tudi kronične poškodbe možganov, ki se počasi stopnjujejo.
Z drugimi besedami, mine lahko precej let, preden boksarji in nekdanji boksarji ugotovijo, da imajo težave zaradi možganskih poškodb.
Tiskovni predstavnik združenja je povedal, da ljudje včasih zagovarjajo boks tako, da trdijo, da s takšno vadbo ohranjamo telesno pripravljenost.
V združenju pa so prepričani, da lahko s številnimi drugimi športi, denimo z atletiko, plavanjem, judom in nogometom, dosežemo natanko to, vendar se hkrati izognemo tveganju za možganske poškodbe.
Dokazi o amaterskih boksarjih so precej manj jasni, poleg tega med številnimi raziskavami niso odkrili nobenih dokazov za stopnjevanje možganskih poškodb, vendar nacionalno združenje kljub temu nasprotuje boksu.
Medicinski zadržki ne veljajo za boksarsko vadbo brez telesnega dotika v klubu, kjer med gospodarsko recesijo ponujajo vadbo za zelo nizko ceno za trening, dolg uro in pol. Dobrih pet evrov.
Med boksarskimi treningi sem vadil samostojno s trenerjem, skakal čez kolebnico in delal različne vaje, med drugim sklece in žabje poskoke s širjenjem rok, poleg tega sem v ringu vadil kratke direkte in aperkate.
Med skupinsko vadbo smo krepili tovarištvo med udeleženci in zdelo se nam je, da se nihče prav nič ne baha. Treninge so obiskovale tudi ženske in tako pokazale, da boks ni več le moški šport.
Po treningu so nam prinesli pladnje z majhnimi piškoti in ponudili skodelice z vročim čajem. Eden od udeležencev je povedal: »Več let sem bil član različnih telovadnih klubov in na splošno so se mi te drage telovadnice zdele brezdušni prostori, v katerih se je večina ljudi držala zase in se zanimala le za svoje ipode.
Tukaj pa opažam prijateljsko in navdihujoče razpoloženje, ne glede na to, kako močni so udeleženci treningov, kakšnih oblik in katerega spola so ter kakšna je njihova telesna pripravljenost.« Pričujoči se nikakor ni šalil o tem, da so tu dobrodošli prav vsi udeleženci: pozneje sem izvedel, da je najstarejši član star 82 let.
»Vrnil se bom«
Naslednje jutro sem stopil na tehtnico: izgubil sem skoraj dva kilograma, ne da bi mi bilo treba prilagoditi prehranjevalne navade ali omejiti pitje alkoholnih pijač.
Hitre zdravstvene spremembe in spremembe v telesni pripravljenosti, ki jih dosežemo pri boksu in sem jih tudi sam doživel, mi je predstavil tajnik kluba in trener pri amaterskem boksarskem združenju.
»Če bi radi izgubili telesno težo ter postali močni in vitki brez odvečne telesne maščobe, je boksarski trening prava vadba za vas. Pri boksu namreč hitro porabljate energijo zaradi intenzivne telesne vadbe.
Poleg tega izboljšate usklajenost gibov in vse mišice v telesu postanejo bolj izražene, med drugim pridobite močnejše in večje ramenske mišice in mišice nog. Z gibanjem, ki ga izvajate med boksom, razvijate ravnotežje in usklajenost gibov, vaše telo postaja stabilnejše in laže ohranjate dobro telesno pripravljenost.«
Vsi v klubu poudarjajo, da pri boksu ne gre le za udarjanje in prejemanje udarcev. Zdaj razumem zapletenost in lepoto boksarskega treninga, med svojimi treningi sem izgubil telesno težo, poleg tega se počutim psihično bolje pripravljenega na noro in včasih agresivno urbano okolje. Že odštevam dneve do naslednjega treninga in z besedami legendarnega Mohameda Alija lahko povem: »Vrnil se bom.«
