Potep po Armeniji, starodavni državi na Kavkazu
Za deželo sem prvič slišal nekje v osnovni šoli. Skrivnostna, oddaljena in polna zgodovine je na prvi pogled pritegnila mojo pozornost. Na žalost je moralo miniti kar nekaj desetletij, da so se poklopile vse stvari in da smo jo imeli možnost obiskati.
Podobno kot številni drugi obiskovalci Kavkaza smo tudi mi v Armenijo vstopili iz sosednje Gruzije. Že precej pred mejo se pokrajina spremeni.
Rodovitno deželo med vrhovi Kavkaza in Gruzince zamenja armenska manjšina ter gola planota, posuta z neskončnimi količinami vulkanskega kamenja. Mejni prehod je kot podoba iz filma »Ko to tamo pjeva«, cesta, ki pelje naprej proti Erevanu pa ne dosti drugačna. Nasploh je Armenija kot turistična destinacija kot Trnuljčica, ki se pravkar prebuja.
Političnih in vojaških nemirov je zaenkrat konec, gospodarstvo se je kolikor toliko opomoglo. Vse to pa je privabilo turiste najprej iz Armenske diaspore, ki šteje kakih deset milijonov Armencev razseljenih po vsem svetu.
Za njimi pa še preostale turiste praktično od vsepovsod. Zrasla je turistična infrastruktura. Pokazati pa imajo v vsakem primeru toliko, da človeku nikdar ni dolgčas.
Erevan je mesto protislovij
Polovica od treh milijonov prebivalcev države živi v mestu, ki je bilo še pred stoletjem malo večja vas. Center mesta deluje kot Pariz: vsepovsod široke avenije, zgradbe ministrstev, široki trgi in kavarne, polne srečnih in premožnih ljudi.
Le nekaj sto metrov stran socialistični bloki iz šestdesetih let, ki dajejo precej bolj klavrno podobo. Za povrh pa še naselja ob robu mesta, ki so v fazi nastajanja in razpadanja obenem. Imeli smo srečo, da smo doživeli Erevan v tisti najlepši podobi.
Na robu strogega centra mesta stoji na Puškinovi ulici hostel. Armenci so po pretresih zadnjih tridesetih let končno uredili razmere v državi in postavili na noge turizem. Hostel ima tako čisto vse, kar se lahko od njega pričakuje: čiste sobe, jedilnico, dostop do spleta in še kaj bi se našlo.
Armenija stavi na turizem in v tem ima prav. Zadnja leta so številne destinacije predvsem v muslimanskem svetu postale prenevarne in zato smo popotniki začeli iskati varnejše, a zanimive in prelepe kraje. Armenija je prava izbira. Ponuja čudovito naravo in tisočletno zgodovino. Le čas in denar potrebuje, da zadevo nekoliko spravi v red.
Že v Erevanu je marsikaj videti. Sprehodimo se po širnih alineja. Zdi se, da mesto dobesedno poka od zdravja. Beračev ni videti, mesto je čisto, vsepovsod je polno parkov, v katerih si človek oddahne.
Sprehodimo se po stopnišču, ki je namenjen na grič na katerem stoji mogočni kip Matere Armenije. Z njenega podnožja se odpre razgled na mesto Erevan in goro Ararat v daljavi. Tragedija ljudstva, ki je nekdaj živelo v precejšnem delu Bližnjega vzhoda in Kavkaza, pa od nekdanje veličine ni ostalo več kaj dosti.
Armenija se v Armenščini imenuje Hajastan, kar pomeni Haikova dežela
Po Svetem pismu je bil Haik eden izmed Noetovih potomcev v četrtem kolenu. Haik naj bi pri svojih 130 letih, očitno so nekdaj bili precej dolgoživi, odšel v Babilon in gradil Babilnoski stolp. Asirski vladar Nimrud mu je zaradi božanskega videza ukazal, da ostane v mestu, da bi ga lahko po božje častili.
Haik ni ubogal in se je vrnil nazaj v svojo domovino pod Araratom, od koder izhaja armensko ljudstvo. Nimrud je šel s svojo vojsko za njim, v bitki pri jezeru Van pa ga je Haik ubil z natančno odmerjenim strelom z lokom.
Od te bitke naprej Armenci štejejo leta in danes naj bi bilo to leto 1474. Štetje let jim ne gre najbolj od rok, saj naj bi država Urartu, protoarmenska država obstajala že pred tri tisoč leti.
Armenija ima neverjetno smolo
Ves čas je obdana z mogočnimi državami. Hetiti, Asirci, Perzijo, helenističnimi državami, Parti, Arabci, Rimljani, Bizantinci, Osmanskim cesarstvom, Rusijo in še kar bi se dalo naštevati. Vsa njihova zgodovina je eno samo veliko trpljenje.
Bila so obdobja veličine, kot na primer pod Tiridatesom III, ki je vladal v letih 238 - 314. V tem času je država sprejela krščanstvo, ki je ostal vogelni kamen njihove kulture do današnjih dni. Pa tudi svojo značilno abecedo, po kateri se ločijo od vseh drugih držav sveta. Vse to jih je naredilo za prvo krščansko državo sveta.
Obdobje blaginje in miru običajno ni trajalo dolgo. Armenija je dostikrat igrala vlogo tamponske države, na kateri so se lomila kopja imperijev. Še slabše pa je, ko so državo zavzele tuje sile.
V sedmem stoletju je prejšnji Bizanc in Sasanide nadomestil Arabski kalifat. V 9. Stoletju so spet razglasili neodvisnost in Baratuni dinastija je vladala do leta 1045. Nekaj upanja je dal križarski pohod na Bližnji vzhod in Jeruzalem konec 11. Stoletja, a iz tega ni bilo nič. Leta 1071 so iz današnje Mongolije prodrli Turki in Bizantince strahovito porazili v orjaški bitki pri Merzinkertu.
Kot plima so se razlezli po Anatoliji in v štirinajstem stoletju uničili še Malo Armenijo v Ciliciji na Sredozemski obali. Potem je bilo stoletja zelo hudo.
Turki so jih tako kot Seljuki, kot Osmani od nekdaj imeli za peto kolono. Še bolj pa ko se je v 19. Stoletju Ruski imperij ugnezdil na Kavkazu. Od leta 1895 so se vrstili pogromi. Armenci so vse bolj spominjali na Jude, ko so kot skupnost obstajali po vsem svetu, le lastna domovina je bila vse manjša, ali pa je sploh ni bilo.
Popolna polomija se je zgodila v času 1. Svetovne vojne. Turki so se dokočni odločili enkrat za vedno rešiti Armensko vprašanje. V letih 1915-17 je v genocidu umrlo kak milijon in pol Armencev. Armenci tega nikoli niso pozabili in do današnjih dni v njih veje temeljno sovraštvo do Turkov v Turčiji in njihovih bližnjih sorodnikov v Azerbajdžanu.
Volja do obstoja je nekaj, dejanska realpolitika pa nekaj drugega. Po koncu 1. Svetovne vojne so nekaj poizkušali s svojo državo, pa so sovjetske komunistične oblasti temu hitro naredile konec.
Oblikovali so Socialistično republiko Armenijo, ki pa z nacionalnimi okviri na zemljevidu ni imela kaj dosti skupnega. Precej Armencev je obtičalo v Gruziji in Azrebajdžanu.
Slednji so z njimi hitro počistili, malo na prikrit način še v času Sovjetske zveze, odkrito pa po njenem razpadu. Razpad svetovne sile je pomenil ponovno polomijo in Armenija se je znašla v vojni z Azerbajdžanom za Gorski Karabah, Artsakh, ki je trajala od leta 1988 do negotovega premirja 1994. Armenija je sicer (začasno) zmagala, a do miru je bilo še daleč. Naslednja tri desetletja so bile vsepovsod blokade in nikdar končana vojna.
Spet enkrat so se vmešale velike sile
Armenija je nekdaj spadala v rusko interesno območje. Zahodne sile so Rusijo vedno imele kot glavno tarčo in jo na vse načine poizkušajo podrediti. Tudi s tem, da vsepovsod ustvarjajo barvne revolucije in uničujejo njene zaveznike. V Armeniji se je ta zgodila leta 2018.
V revoluciji, ki je počistila s promoskovsko oblastjo, je jasno vidna roka zahodnih obveščevalnih služb. Ta je na plano spravila populistične zahodne lakaje v obliki Nikole Pašinjana. Ta je ustvaril t. i. demokracijo, ki ni čisto nič drugega kot prozahodna diktatura.
Na površino je spravil blodnje o tem, da se Armenija pridruži Evropski uniji, ki ji bo zagotavljala varnost in razvoj. Čisto nemogoč projekt. Rusi, ki imajo še iz sovjetskih časov v državi dve vojaški bazi, so vse to gledali z osuplostjo in nejevero. Tovrstna politika se jim je v celoti zdela nora in skregana z realno politiko.
Na polom te proevropske politike ni bilo potrebno dolgo čakati. Azerbadžarn pod predsednikom Alijevim je tri desetletja čakal na ugodno priložnost.
Ta se je ponudila leta 2020. Podprt s strani Turčije je začel ofenzivo in v šestih tednih je bil Nagornji Karabakh na kolenih. Ruska diplomacija je posredovala, ko je bilo že vse izgubljeno. Naslednje tri leta je Artsakh, še nekako obstajal, a zemeljske povezave z matico Armenijo so bile prekinjene in vsa pokrajina še naprej blokirana.
Leta 2023 je tako sledil milostni udarec
V tednu dni trajajoči vojni je Artsakh propadel. Rusi so vse skupaj gledali prekrižanih rok. Pa naj vam Evropska unija pomaga, če vam more. Ta ni storila ničesar razen kupa čvekanja in Armenci so bili še enkrat izigrani.
Azerbajdžanci so se nekaj šli še neko propagando, da Armenci pod njihovo oblastjo lahko ostanejo na svojih domovih, a vse skupaj je bilo le farsa. Armenci so s Turki imeli stoletne slabe izkušnje. Vsi skupaj so glasovali z nogami in 150.000 ljudi, celotno prebivalstvo, je pobegnilo. S tem je bilo konec armenske prisotnosti v teh krajih. Zdi se, da za večno.
V zadnjih letih se zdi, da je bobnanje vojnih bobnov vse močnejše
Prej precej obrobni spopadi so prerasli v vojne, kjer se gre na vse ali nič. Celotna regija je v plamenih.
V Ukrajini je Specialna vojaška operacija prerasla v praktično neposreden spopad med Nato paktom in Rusko federacijo. Za muslimanske republike Rusije na Kavkazu nikoli ne veš, kaj bodo storile naslednji dan.
V Gruziji pro rusko vladavino poizkuša Zahod zrušiti z novo barvno revolucijo. Sirija je ponovno v vojni, ki je odmev tiste, ki se dogaja v Izraelu, Palestinskih območjih in Libanonu. V Iranu pa se tudi ne ve, kaj prinese jutrišnji dan.
Star afriški pregovor pravi, da takrat ko se bojujejo ali ljubijo veliki, za njimi ostane poležana trava. V sporih velikih vedno kratko vlečejo majhni in Armenija ter njeni prebivalci z negotovostjo pričakujejo jutrišnji dan.
