Potep po jugozahodu Združenih držav Amerike. Amerika, ki se je ne želimo v Evropi
Avantura je vsekakor bila. Že za začetek preko Luže moja prtljaga ni prišla in sem se z njo ponovno srečal šele ob odhodu. Zato pa sem toliko bolj spoznal skrivnosti Walmarta kot pa sem si želel.
Manjkajoče stvari je bilo pač potrebno nabaviti. Tu so me presenetile cene. Preprosto so se mi vsa že dolga desetletja znana razmerja porušila.
Čisto kvalitetne hribovske čevlje se da dobiti za 30 dolarjev in za podobno ceno tudi preostala oblačila. Po drugi strani so cene hrane v restavracijah čisto ponorele. Čisto navaden Big Mac je v letu pred Covid krizo stal 3.95 dolarja, danes manj kot tri leta kasneje stane 11.95. Da o restavracijah sploh ne govorimo.
Čisto običajna obcestna restavracija, brez kakršnihkoli zvezdic. Najprej nastavijo nastavijo ceno za npr. zrezek s prilogo, pa kozarec vina in sladico. Potem pa se začne.
Najprej mestni davek, pa državni davek, pa zvezni davek, pa davek na meglo in še napitnina. Na koncu račun za 120 dolarjev in ob misli, da sta evro in dolar poravnana postane človeku kar malo slabo.
Z letališča se zapeljemo v center San Francisca. Mesto je bojda eno najbolj liberalnih v državi. Center nekega progresivizma, karkoli to že pomeni. Slika na terenu ni tako rožnata.
Draga Amerika
V zadnjih treh letih se je vse strahovito podražilo, množica majhnih podjetij je propadla in številni ljudje so izgubili vse. Sledila je še epidemija uživanja drog in kriminal je v skokovitem porastu.
Mantra, ki je sledila naslednjih nekaj tednov je bila vedno ista: ne hodi na okoli sam, ne hodi naokoli ponoči, izogibaj se sumljivih sosesk, pazi na svoje stvari in bodi previden. Ni treba dosti, da človek verjame vsem tem očitkom.
Pogled na poslovne prostore ob cesti je bolj kot ne poučen. Številni lokali in trgovine so zaprti in zabiti z deskami.
Razlog? Mestna oblast je prišla na briljantno idejo. V smislu graditve novega človeka, naj policija ne preganja kaznivih dejanj, kjer je škode manj kot 1000 dolarjev.
Po njihovem naj bi človeška morala morala bila taka, da se bodo ljudje pač vzdržali tovrstnih kaznivih dejanj, ker je človek pač čuteče bitje velikih moralnih vrednot.
Vendar je razglabljanje raznih nevladnih organizacij, ki se hranijo iz javnih sredstev eno, realnost na terenu pa drugo. Lopovi po novem vkorakajo v lokale, trgovine, podjetja, naberejo za 999 dolarjev premoženja in ležerno odidejo.
Delodajalci so želeli pritisniti na zaposlene, da ti preprečujejo tovrstno ravnanje. Pa so se razburili sindikati in dosegli da delavce v nošnjo glavo na prodaj v obračunih s kriminalce ni mogoče prisiliti.
Rezultat? Podjetniki tako nastale škode preprosto niso bili sposobni nositi. Svoja podjetja so preprosto zaprli in odšli in ulice so se dobile post apokaliptično podobo, z deskami zaprtimi trgovin in pločniki kjer so zrasla šotorska naselja in jih obvladujejo brezdomci. Politika pa še naprej tišči glavo v pesek in goni svoje.
San Francisco leži na polotoku na južni strani velikega morskega zaliva
Ima kakih 800.000 prebivalcev in tako bo tudi ostalo, saj preprosto ni več prostora za širitev mesta.
Zato pa so v bližini še mesta kot so Oakland in San Jose. V centru se vidi razkošje velemesta. Nebotičniki tik ob prelomnici Svetega Andreja kipijo v nebo. Le nekaj sto metrov po gričevju stoje vile, da bi jih človek lahko vikal. Vse čisto, vse varno, v garažah veliki avtomobili, ljudje so urejeni.
Cene? Sitnica..... Kvadratni meter zazidljivega zemljišča 15.000 dolarjev. Najemnina trisobnega stanovanja 7.000 dolarjev mesečno. Po ulicah turističnega dela mesta so ljudje ves ras, verstev, poklicev in še česa. Zdi se, da ni rasizma. Pa to ni čisto tako.
Po koncu delovnega dne vsak odide v svoj predel mesta. Rasizem torej je, vendar na ekonomski osnovi. Z dejstvom, da so na dnu družbene lestvice so Afroameričani in Latini. Na vrhu, presenetljivo, ne belci pač pa Kitajci in Japonci. Soseske kjer živi raja nimajo atributov sosesk elite.
Tam na robovih ni vse tako blesteče. Kar naenkrat človek sreča hodeče zombije. Sintetična droga fentanil si je utrla pot v vse družbene pore mesta in iz ljudi naredila ruševine.
Cele četrti dobesedno razpadajo in vse skupaj deluje kaotično. Širše območje mesta ima 12 milijonov prebivalcev in realnosti ameriške družbe obiskovalci pravzaprav ne vidimo.
Kot zanimivost. Mesto ima velike težave, da bi zaposlila policiste. Plača je 4.000 dolarjev, najemnina za garsonjero 3.500 dolarjev mesečno. Ameriški sen je le še v filmih in velikih besedah politikov.
Policist po izmeni le zamenja uniformo in dela zasebno kot varnostnik še drugo službo do poznega večera, če želi preživeti. In tako dan za dnem. Za povrh pa lahko mimogrede izgubiš glavo, saj predmestjem vladajo tolpe in nikoli ne veš kaj te čaka za prvim vogalom.
Politiki so prebivalce prepričali, da je to čisto običajno. Amerika je še vedno prva in povsod drugod po svetu je bojda še slabše. Strašljivi obeti, če kaj takega pride tudi k nam v Evropo.
V San Franciscu si je skorajda obvezno ogledati še Alcatraz
Otok ob vhodu v zaliv je legendarna jetnišnica v kateri so se kalili najbolj okoreli ameriški zločinci. Dandanes ga upravlja Zvezna uprava narodnih parkov in sprehod po jetnišnici je resnično vreden ogleda.
Življenje na otoku ni bilo enostavno za nikogar. Za zapornike, ki so običajno služili dolgoletne zaporne kazni, pazniki so bili neprestano pod pritiskom, saj so imeli ves čas svoje službe opravka z izredno nevarnimi ljudmi, njihovi družinski člani pa so trpeli zaradi izolacije na samotnem otoku.
Najhuje pa je bilo najverjetneje to, da je bilo vse kar ugodno življenje potrebuje za vse praktično na dosegu roke: luči velemesta so bile oddaljene le dva kilometra.
Američanom je nekaj treba priznati
Za svoje narodne parke znajo poskrbeti. Le koncept urejanja je nekoliko drugačen. Dostop je omejen in le na podlagi vstopnice. Letna kartica za vse parke stane manj kot 100 dolarjev in je bolj kot ne namenjena le regulaciji števila obiskovalcev, kot pa polnjenju proračuna.
Pa tudi zaposlitvi rangerjev, ki skrbijo, da se ohrani narava čimbolj v nedotaknjeni obliki. Vendar čisto mimo naravnih zakonov ne gre. Letošnjo jesen so zaprli Dolino smrti. Tropski orkan Hillary je iz Tihega oceana zadel kopnino nekje pri Kalifornijskem polotoku, prečkal Sierro Nevado in se v obilnih padavinah končal sredi brezvodne puščave.
V puščavi so nenadne padavine neprijetna stvar. Prostor med zrnci peska je napolnjen z zrakom in dež nenadnih ploh se ne vpija, ampak hipoma odteče. Od nič nastanejo hudourniki in porušijo vse pred sabo.
Čisto drugačna zgodba je v narodnem parku Yosemite. Gre za enega najbolj znanega v državi in predstavlja ameriško divjino kot je ta nekoč bila. Ima vse kar imajo veliki. Mogočne granitne stene, ledeniške doline, slikovite slapove.
Le spremembe podnebja so vidne na prvi pogled. Celotni Yosemiti so bili nekdaj pokriti z ledeniškim pokrovom. Najboljši dokaz temu je gora Half dome. Siloviti pritisk ledenika je dobesedno zradiral polovico gore in za sabo pustil prepadno steno.
Dandanes je Glaciar point čisto zavajanje. Ledeniki so dandanes praktično izginili, le pod severnimi ostenji so še posamične bele krpe.
V Skalnem gorovju se človek pravzaprav zave kako velika in redko naseljena je pravzaprav dežela. Kilometri in kilometri vožnje preko puščav, gora, prerij pokaže obsežnost države.
Voziš se in voziš pa se zdi, kot bi stal na mestu
Prav posebej lep pogled je na sekvoje. Ta orjaška drevesa zrastejo do 110 metrov višine in veljajo za največja posamična živa bitja sveta. Pohlep človeštva je neizmeren. Danes so ostali le še borni ostanki nekdanjih obsežnih gozdov, saj so posekali 95% vseh dreves.
Svoje pa so pripomogli tudi orjaški požari zadnjih desetletij. Ti so opustošili cele pokrajine in proti njim se zdijo naši požari kot recimo naš lanski na Krasu, ali pa tisti nad Preddvorom čisto nepomembni.
Kot posebna zanimivost je dejstvo, da pa so se največje sekvoje ohranile. Ne le zaradi tega, ker so ta tudi 2000 let stara drevesa marsikaj dala skozi in preživela tudi številne požare, pač pa zaradi tega, ker so tako velika in tako masivna, da ob morebitnem padcu pod drvarjevo sekiro, na tla padejo s takšno silo, da se ob udarcu deblo preprosto razleti in so tako njegovi ostanki praktično neuporabni.
Zvezna država Utah je nekaj posebnega
Gre za zvezno državo kjer je prevladujoča vera krščanska ločina Mormonov oziroma Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
Sredi 19. stoletja so se preživeli privrženci ustanovitelja Josepha Smitha po tistem kot so jim preroka ubili, odločili, da ne bodo več živeli sredi sovražnega protestantskega okolja. Vse svoje premoženje so natovorili na vozove in se za svoji preroki odpravili proti zahodu.
Odpravili so se preko meja tedanjih Združenih držav Amerike in v današnjem Utahu našli svojo obljubljeno deželo. Država jim je v naslednjih letih sledila in morali so se ji podrediti. Navkljub temu so obdržali svoj edinstveni značaj.
V državi ki je ohranila svoj protestanski značaj navkljub temu, da v zadnjih desetletjih prihaja do množičnega priseljevanja prebivalcev Srednje In Južne Amerike katoliške vere in številnih drugih ljudi s celotnega sveta, so Mormoni ostali svojemu izročilu.
Dandanes je Utah ena najbolj razvitih in urejenih zveznih držav. Karkoli si že mislimo o njih: gre za izredno delovne, pobožne in poštene ljudi.
V Utahu najdemo tako kraje z bibličnimi imeni. Zion je eden izmed teh. Narodni park je labirint divjih sotesk in rdečega granitnega skalovja. V teh polpuščavskih krajih je voda le na dnu posameznih kanjonov.
Po gorah se človek po stezah že vzpenja brez skrbi, v kanjoni pa je nekoliko bolj nevarno. Najbolj nevarne so nenadne nevihte kjerkoli v porečju kanjona. Vse padavine stečejo v takšnih primerih po kanjonu navzdol v obliki vodnega vala, ki pred sabo poruši vse in se mu ni moč izogniti.
Sila vode tudi v suhem okolju je razvidna tudi v bližnjem Brycevem kanjonu. Tu pa se lepo vidi, kakšna je vloga posamezne kaplje skozi dolgo obdobje. Erozija je raztrgala brežine kanjona, ki gravitira proti reki Colorado in ga pretvorila v pravo kakofonijo erozijskih stebrov in naravnih mostov.
Čisto druga zgodba je v Yellowstonu
Najstarejšem svetovnem narodnem parku, ki ga je predsednik Ullysses Grant razglasil v letih po koncu državljanske vojen med Severom in Jugom.
Yellowstone v največji meri leži v Wyomingu in je velik za polovico Slovenije. Geološko je to orjaški vulkan skrit pod bujnim zelenilom neskončnih gozdov. V njem najdemo največjo koncentracijo gejzirjev na svetu.
Najmogočnejši je gejzir po imenu Steamboat, ki svoj curek prevrete vode in pare dvigne tja do 90 metrov v višino. Vendar je njegovo delovanje neenakomerno in nezanesljivo.
Precej bolj prijazen za obiskovalca je Old Faithful, ki izbruhne približno na uro in pol in svoje vode dvigne do 70 metrov visoko v stebru, ki ga vzdržuje tja do petih minut.
V Yellowstonu imamo tudi redko priliko, da vidimo prostoživeče bizone. V času pred prihodom belcev se jih je po ameriških prerijah klatilo tja do 70 milijonov. Potem pa so prišle puške, pohlep po njihovih kožah, mesu in prizadevanje, da bi se znebili Indijancev.
Slednji so se izkazali kot precej trg oreh in ovira naseljencem, ki so zlepa ali zgrda želeli njihovo zemljo na kateri so ti živeli tisočletja.
Da bi se jih znebili so jim odvzeli osnovni vir preživljala, svoje so opravile še puške in nalezljive bolezni in indijanska družba je izgubila temelje svojega obstoja.
Okrog leta 1900 jih je ostalo le še tisoč in za trenutek se je zazdelo, da bo s sveta izginila še ena čudovita živalska vrsta. Pa je nas ljudi tik pred zdajci srečala pamet in dejstvo, da je bizon eden izmed temeljnih ameriških simbolov. Neznatno število teh živali ni več motilo nikogar in danes jih po gozdovih in prerijah Amerike spet hodi kake pol milijona.
Svet gora Grand Tetona
Na poti proti jugu se pokrajina spet spremeni v suh in brezvoden svet. Svet gora Grand Tetona se spremeni v narodni park Arches.
V svetu sestavljenega iz peščenca je že na milijone let na delu padavinska voda. Počasi, počasi je v planoto izrezala posamezne soteske. Te so v vmesne grebene začele izvajati še bočno erozijo.
V mehkejših delih teh grebenov so začela nastajati kamnita okna. Kakšnih 2000 po številu. Tudi po Sloveniji jih najdemo, a naša so žal le njihova bleda konkurenca. Človeku se od občudovanja dobesedno spusti čeljust.
Dva sta prav posebej znana: Delicate arch je kamniti lok, ki stoji samostojno nad prepadi, Ladscape arch pa je kamniti lok v dobesedno zadnjih dnevih svojega obstoja.
Kamniti lok tvori naravni most v dolžini reči in piši 62 metrov in je tako tanek in izpostavljen, da se zdi, da se upira gravitaciji in da ga skupaj drži le še slina in nekaj selotejpa.
Jugozahod Združenih držav je tudi področje indijanskih rezervatov
Belci smo prvotne prebivalce izgnali na najbolj nerodovitna in neuporabna zemljišča in jih tu pustili propadanju. Zgodba o rezervatih je le neprijetno zavajanje in sinonim za zapor na prostem kjer so jih pustil dobesedno »crkniti«.
Številna plemena so izginila, nekatera pa so se po čudežu ohranila. Največje je pleme Navajov, ki pa znotraj svojega rezervata vsebujejo še manjši rezervat plemena Hopi.
Slednji so neposredni nasledniki Anasazov, Pueblo indijacev, ki so pred tisočletjem imeli v teh krajih oblikovano poljedelsko civilizacijo in za katerimi so ostali ostanki slikovitih skalnih naselij. Potem pa se je spremenilo podnebje. Vode je bilo premalo za kmetovanje in kultura je počasi izginila. Tokrat za spremembo brez vpliva belcev.
Kot zanimivost okorelega razmišljanja zunanjih oblasti. Navajo indijanci so bili od nekdaj znani po svojem bojevitem značaju, ki jim je tudi pomagal pri obstanku v boju z belci. Danes so najštevilčnejše indijansko ljudstvo in šteje kakih 400.000 članov.
Sami sebe imenujejo Dine oziroma ljudi, Navajo pa so jih imenovala okoliška plemena in beseda pomeni: morilci. Podobno, ko so se v Severni in Južni Dakoti ohranili člani plemena Siux iz katerega izhajajo najbolj znani poglavarji kot so Rdeči oblak, Nori konj in Sedeči bik.
V jezikih okoliških plemen Sius pomeni sovražnika, sami pa se imenujejo Dakotčani. Dejstvo je pač, da se cela kopica ameriških zveznih držav imenuje po imenih indijanskih plemen, ki so nekdaj živela na teh področjih.
Odnos oblasti do njih je dvoplasten. Po eni strani slaba vest zaradi genocida v 19. stoletju, po drugi strani pa stališče: nehajte se že izgovarjati na genocid in se lotite kakega dela.
Podobno kot številni drugi pripadniki manjšin imajo tudi Indijanci številne težave. Veljajo za najbolj revne skupnosti v državi. K temu spada zraven še množična brezposelnost, alkoholizem in odvisno od prepovedanih drog.
Obesity
Pa tudi prekomerna teža oziroma obesity, ki je za nižje sloje prebivalstva vseh vrst v državi preprosto legendarna. Ne gre le za nekaj kilogramov odvečne teče, pač pa se pogovarjamo o velikem številu ljudi, katerih teža je trikratnik tiste, ki bi jo imenovali za priporočljivo.
Konec 50-tih let je Fidel Castro prevzel oblast na Kubi in Američani so ugotovili, da kubanskega sladkorja ne potrebujejo iz političnih razlogov.
Sladkor so začeli izdelovati iz koruze in sladkorni sirup je praktično vsepovsod v neizmernih količinah. Prehrambeni izdelki, predvsem tisti najnižjega razreda so tako izredno hranljivi in so v celoti spremenili prehrambene navade precejšnega dela prebivalstva.
Vizualno izgledajo čisto običajni, kalorična vrednost izdelka pa je izredna. Svoje je dodala še nedavna epidemija Covida, ki je prav posebej pustošila v teh skupnosti. Čisto upravičeno, zdravstveno stanje teh skupin je zaskrbljujoče in prava tragedija je videti izredno obilne, tudi zelo mlade ljudi, za katere se včasih zdi, da je pravi čudež, da so glede na svojo podobo sploh še živi.
Tovrstnih problemov s prekomerno težo pa nimajo pohodniki, ki se spuščajo v kanjon reke Colorado. Tja zaidejo le ustrezno fizično pripravljene osebe.
Kamnite kanjona so stare več milijard let, a so se na današnjo višino planote dvignile šele pred 6 milijoni let. Reka Colorado je ostala na enaki višini in si izdolbla do 1300 metrov globok kanjon.
V kanjon se da spustiti in na drugi strani spet dvigniti iz njega. Vendar to ni preizkušnja za ljudi s prekomerno težo in slabo kondicijo. V kanjonu zna biti divje vroče in je to prava fizična preizkušnja.
Na drugi strani kanjona in orjaškega Hooverjevega jezu stoji mesto Las Vegas, mesto greha
Po špansko, ves jugozahod je bil nekdaj španska kolonija in kasneje Mehika, pomeni livade. Mesto leži v Nevadi, ki že ves čas svojega obstoja dovoljuje igralništvo. Leži pa v bližini najbolj poseljene Kalifornije.
To je v 30-tih letih opazil tudi mafijec Benjamin »Bugsy« Siegel. Sredi puščave je postavil temelje mesta s hotelom Flamingo, ki se je v nadaljevanju razvil v dvomilijonsko metropolo.
Celo mesto živi od igralništva, ki se v največji meri odvija na »Stripu«. Več kilometrov dolgi ulici polni hotelov in nebotičnikov. Zdi se, da je celo mesto popolnoma izgubilo pamet.
Na letališču minuto na minuto pristajajo letala polna potnikov, ki jim po glavi roji očitno samo želja po nebrzdani zabavi. Po Stripu se ti obiskovalci premikajo kot v nekakšnem transu. Od rulete, do pokra, do Enorokega Jacka in še številnih drugih iger na srečo.
Pa vmes še cela vrsta najrazličnejših prireditev, lokalov in še česa za katere se zdi, da je njihov eden in edini namen potegniti gostom denar iz žepa.
Velika večina prebivalstva v mestu opravlja običajno delo kot v vseh drugih mestih. Na Stripu pa je drugače. Sredi igralnic so tudi brezdomci, od Fentanila opustošeni narkomani in mali kriminalci so na dnu družbene lestvice.
Operjene lepotice, ki za skupno fotografiranje žicajo denar, so le stopnjo nad njimi. Njim ob boku so ulični pevci. Igralništvo za mase je v hotelih in igralnicah. Zabave za rajo v zabaviščnih in prodajnih centrih.
V Las Vegasu obstaja tudi vzporeden svet namenjen le za izbrane. V te igralnice se da priti le na podlagi povabila in v njih se igra za velike vsote. Zdi se kot da je celotno mesto ponorelo.
Potem po jugozahodu Združenih držav je potovanje polno vsakovrstnega adrenalina. Polno nekih doživetij, a tudi potovanje v nek drug svet, ki ga sam ne razumem najbolje.
Potovanje v deželo prelestne lepote, velikih in uspešnih ljudi, a tudi potovanje v deželo malomeščanov in ljudi družbenega dna. Takšen je pač ta svet in takšnega moramo živeti.
