Potep po Svileni cesti v Srednji Aziji
Iz Indije dišave in začimbe, iz step osrednje Azije legendarni konji, s Kitajske pa papir, porcelan in predvsem svila po kateri je sistem karavanskih poti tudi dobil svoje ime.
V trenutku, ko človek v Taškentu, glavnem mestu Uzbekistana stopi z letala se mu pred očmi odpre drug svet.
Celotna država je praktično ena sama velika ravnina. S Pamirja in Tien Shana pritečejo številne reke, ki se na ravnini združijo v Amu Darjo in Sir Darjo.
Reki tečeta proti severozahodu in na svoji poti do Aralskega jezera namakata neskončna bombažna polja. Takšno početje sredi puščavske pokrajine za sabo pušča pogubne posledice.
Te se vidijo v zasoljenih poljih in predvsem v katastrofalnem dejstvu, da se je zaradi izpada pritoka vode rek v jezero praktično izsušilo četrto največje svetovno jezero.
Kazahstanci se v zadnjih desetletjih trudijo, da bi obvarovali vsaj severni del jezera. Zgradili so 15 kilometrov dolg jez in voda v Severnem jezeru se je dvignila na nekdanjo višini. Pa kaj je to. Severno jezero meri kakih 3.500 kvadratnih kilometrov. Nekdanje jezero je merilo 70.000 kvadratnih kilometrov. Tisto kar je ostalo južno od jezu je le nekakšna mrtva slana brozga.
Tovrstna ekološka katastrofa pravzaprav nima prav nobene zveze z nekdanjo Sovjetsko zvezo in njenih planskim in dostikrat megalomanskim gospodarjenjem. To je posledica skokovite rasti prebivalstva in dejstva, da ima številno prebivalstvo tudi številne potrebe: po vodi, hrani, delu in še bi se našlo.
Sledi Svilene poti se vidi na vsakem koraku
Področje Baktrije, kot se je to ozemljo nekoč imenovalo, je bilo tisočletje del Perzijskega imperija. Najlepše je to vidno v legendarnih mestih Samarkanda, Buhare in Khive.
Za srednjeveškimi obzidji se skrivajo starodavne medrese, mošeje, tržnice in trgi. Celotni Uzbekistan je ena sama velika poplavna ravnica in vsepovsod je pesek in mivka. Ni kamna, da bi ga človek za psom vrgel. Starodavna mesta, vsa po vrsti vpisana v Unescov seznam naravne in kulturne dediščine so zato zgrajena iz žganih opek in pokrita s keramiko.
Nekaterih stvari človek preprosto ne sme zgrešiti. To je legendarni trg Registan s tremi medresami, Ulugbegov astronomski observatorij in grobnica Timurlenka v Samarkandu, mošeje in trgi v starem delu Taškenta ter predvsem srednjeveški del Buhare na čelu z trdnjavo Ark kot simbolom politične moči.
Izven teh mest izgine še zadnja turistična infrastruktura. Nas popotnike, ki smo po svetu potovali s kamionom grobo predelanim v avtodom, to ni posebno motilo. Motilo pa je vse druge tujce. Zunaj teh legendarnih mest se lahko tujca išče z lučjo pri belem dnevu, pa ima človek številne težave.
Kot zanimivost. Konec 19. Stoletja so te čudovite umetnine ležale v ruševinah. Pozabljene. Obnovljene so bile v sovjetskih časih in danes sijejo v stari slavi. Kot zanimivost. Timurlenk je konec 14. Stoletja opustošil celotno osrednjo Azijo. Za sabo je njegova vojska pustila 17 milijonov mrtvih.5% tedanjega svetovnega prebivalstva.
Ta šepavi vojskovodja ima sredi Samarkanda svojo grobnico. Drži se jo obljuba prekletstva. Kdor bi odprl njegov grob ga čaka strašno prekletstvo. Sovjetski arheologi so to storili 21. Junija 1941. Prekletstvo drži.
Naslednjega dne je nacistična Nemčija napadla Sovjetsko zvezo in vojna je terjala 27 milijonov življenj samo na Sovjetski strani. Toliko, da ima vsaka še tako pozabljena vas spomenik padlim na katerem je kopica imen.
Težave imajo tudi domačini
Država je postkomunistična diktatura, kateri vladajo stari preizkušeni kadri, ki izhajajo iz vrst KGB-ja. Ti nimajo najmanjšega namena oblast prepustiti komurkoli.
Občasno se dvignejo islamisti, ki imajo podporo iz ZDA in držav ob Perzijskem zalivu, a oblast ve kako se zadevi streže. Vsakršno upiranje zatro z najbolj brutalnimi sredstvi in upirati oblasti ni posebej pametna zadeva. Je pa oblast toliko pametna, da tistim, ki jih ne ogrožajo pusti živeti.
To se lepo vidi v odnosu vseh domačinov, ko se prikažejo tujci. Vzbudimo vsesplošno radovednost in iskreno prizadevanje vseh, da bi nas čimbolj postregli.
Z vseh strani so nas neprestano vabili na domove, na skodelico čaja, na melono, lubenico, na … Ljudje so neverjetno prijazni in čeprav življenje v teh revnih krajih tudi približno ni zabava, optimistično gledajo v svet.
Sosednji Tadžikistan je nekoliko drugačna zgodba
Preostali narodi nekdanje Sovjetske Centralne Azije plus Azerbajdžan so del turške jezikovne skupine. Tadžiki pa so del iranske jezikovne skupine in se že po videzu razlikujejo od preostalih narodov. Govore dialekt Parsija in so kulturno in zgodovinsko bolj povezani z Iranom kot pa s preostalimi muslimanskimi državami tega območja.
Turško govoreče prebivalstvo ima tudi mongolske poteze obrazov, Tadžiki so podobni Evropejcem.
Tadžikistan velja za najrevnejšo izmed vseh držav. Celotna država in njenih osem milijonov prebivalcev je ujetih v orjaško gorovje Pamir, ki sega tudi preko sedem tisoč metrov v višino. Le posamezne doline so rodovitne.
Izstopa predvsem Ferganska dolina. V takih primerih pride do izraza agrarna prenaseljenost, boj za naravne vire in za spore med sosednjimi narodi.
Prenaseljenost in posledična visoka brezposelnost odraslega prebivalstva se vidi predvsem v njihovem glavnem izvoznem artiklu.
To niso rude, kmetijski ali industrijski proizvodi. Glavni izvozni artikel Uzbekistana, Tadžikistana in Kirgizistana je nizkokvalificirana delovna sila.
Ta legalno ali nelegalno dela predvsem v Rusiji. Brezup domačega prebivalstva se vidi v tem, da v posameznih naseljih praktično ni mladih moških. Vsi so na delu v tujini, ostali so starci in ženske z otroci.
Država goji kult moči
To se prav lepo vidi v Dušanbeju. Glavnem mestu, katerega ime pomeni ponedeljek. Dan na katerega so nekdaj prirejali tedenske bazarje. Milijonsko mesto nima zgodovine, ima pa center mesta.
Tu si roko dobesedno podajajo mogočne palače predsednika, parlamenta, narodnih knjižnic vseh mogočih vrst ter spomenikov. Na prvi pogled deluje, kot da gre za neskončno bogato državo, a se revščina začne že za prvim ovinkom, ko ponoči ugasnejo reflektorji.
Za Tadžikistan in Kirgizistan velja, da sta obe državi bogati z vodnimi viri. Takšna trditev je dvorezen meč. Velja, da so obdelane in namakane vse vsaj približno za kmetijstvo primerne površine. Po drugi strani pa z vodnimi viri nimaš kaj početi.
Preko devetdeset odstotkov celotne države so strme gore, kjer je namakanje nemogoče, brez namakanja pa ničesar ne zraste. Reke teko na dnu globokih kanjonov in so divje in blatne pošasti. Izredno težko jih je uporabiti tudi za pridobivanje električne energije, saj s sabo nosijo ogromno naplavin, ki zlahka zamaše akumulacijska jezera.
To se prav lepo vidi v dolini Amu Darje, ki v Tadžikistanu nosi ime Pjandž. Večstokilometrski kanjon je praktično nenaseljen, saj ni ravnega mesta na katerega bi človek položil prst. Cesta po kanjonu je že del legendarne Pamirske visokogorske ceste.
Zgradili so jo Sovjeti v tridesetih letih prejšnjega stoletja, da bi zavarovali svojo mejo z Iranom, Afganistanom in predvsem vedno nepredvidljivo Kitajsko. Cesta pride iz Buhare in Samarkanda v Dušanbe, prečka Alaysko gorovje, se spusti v kanjon reke Pjandž in v Kharogu zavije ob kitajski meji preko Pamirja.
Na drugi strani reke je Afganistan
Večkrat sem se pravzaprav vprašal, kaj sem pravzaprav videl v Afganistanu. Pravzaprav ničesar drugega kot vsepovsod drugod. Gore segajo do neba in na vrhovih Hindukuša je še v pozno poletje obilica snega.
Naselja so zgrajena iz opek posušenih na soncu. Nikjer ni nobenega vozila, cest zanje primernih pa tudi ne. Vsaka ravna površina je obdelana in na strehah hiš se suše marelice.
Nikjer ni bilo videti nobenega Taliba, ki bi ovešen z bombami pozival k džihadu zoper nevernike. Ljudje so bili takšni kot vsepovsod drugod: radi bi živeli od svojih polj in sadovnjakov, živeli v miru in otroke pošiljali v šole. Vendar je to v teh krajih kjer je mir doseči tako lahko, kot izračunati kubaturo kroga: praktično nemogoče.
Zgodovinsko gledano je Afganistan država, ki je nastal kot umetna tvorba. Kot tamponska država med Ruskim cesarstvom in britanskimi kolonijami v Indiji. Kot tak ima državne meje postavljene popolnoma drugače kot pa gredo nacionalne meje.
V severnem Afganistanu živi več Tadžikov in Uzbekov kot v matičnih državah. Tu za centralno oblast v Kabulu, ki je pod nadzorom Paštunov še niso slišali. Vladajo domači gospodarji vojne, ki svoj vzor vidijo v mudžahedinskih vodjah Dostumu in Massudu.
V teh krajih je doma tudi opijski mak
Prihaja iz Afganistana in preko Centralne Azije nadaljuje svojo pot proti zahodu ter spotoma zastruplja vse, ki pridejo z njim v stik. Človek mora biti hočeš nočeš pozoren na nenavadne pojave.
Vsepovsod revščina, a v nekaterih krajih vse polno limuzin in džipov z zatemnjenimi stekli. Vsepovsod nizke hišice pokrite s pločevino, a ponekod pravcati gradiči, kot da bi prišli naravnost iz angleškega ali francoskega podeželja. Vse to v krajih, kjer bi po vseh pravilih ljudje morali biti revni kot cerkvene miši.
Pamir je čudovita pokrajina. Še najbolj spominja na Altiplano južne Bolivije. Nikjer nikogar, neskončne planote nad katerimi se dvigajo mogočne gore.
Tu in tam skrite doline iz katerih pritečejo reke, namakajo pašnike na katerih se pase drobnica. Cesta prečka prelaze od katerih jih lepo število sega preko štiri tisoč metrov v višino. Gorovje je tektonsko aktivno in vsepovsod je polno termalnih izvirov. V življenju obstajajo posebna zadovoljstva. Eno izmed teh je, da se v goli pokrajini, ki jo pometajo mrzli vetrovi, namakaš v toplih vrelcih.
Prekrasno in samotno pa tudi nevarno. Samo tu in tam se najde kaka skupina popotnikov. Običajno potuje kot mi: v terenskem vozilu, predelanem tako, da gre za premični dom in omogoča nekakšen približek civilizacije. Najdeš pa tudi ekstreme. Kot Japonec, ki je po teh krajih potoval kot kolesar.
Približek mučeništva. Kot zanimivost. Od vsega tega čvekanja o Islamu in Islamski državi se tu in tam kakšnemu malce zmeša in vidi vse povsod same grožnje in da bi tudi sam kaj storil.
Nekaj tednov po tistem, ko smo se mi peljali po Pamirski visoki cesti je nekaj lokalnih prenapetežev pobilo nekaj zahodnih popotnikov. Nikoli ne veš kdaj te čaka stik s Stvarnikom.
Po enem izmed prelazov štiri tisočakov se prebivalci hipoma spremene. Na eni strani evropske oziroma iranske poteze in hiše zgrajene iz opek posušene na soncu.
Na drugi strani jurte in Kirgizi, ki čeprav so turškega porekla svoje prednike najdejo v Sibiriji in imajo jasne mongolske poteze. V Kirgiziji nasploh postane pokrajina bistveno bolj zelena. Padavin je več in pašniki segajo tik do snežne meje. Kirgizi imajo posebno ljubezen. To je ljubezen do konj. Neskončne črede konj se pasejo vsepovsod in so pravi nacionalni simboli.
Vendar je tudi tu precejšna agrarna prenaseljenost. Ta se vidi v tem, da so vsi pašniki popaseni do tal in da je vsepovsod preveč živine.
To se vidi tudi v medsosedskih vprašanjih. Politika Sovjetske zveze je bila politika deli in vladaj. Tako ima vsaka od teh držav poleg prevladujočega naroda še za kakih 25% manjšin sosednjih držav.
V trenutkih ko zavlada pomanjkanje se ljudje začnemo deliti na naše in njihove in do oboroženega spora je le še korak. Oblasti s pomočjo Rusije stežka krotijo razmere.
Zahodne države pa itak igrajo destruktivno vlogo in skušajo zanesti nemir in na mehkem trebuhu težave Rusom in jim narediti sitnosti.
Šele v nekaterih narodnih parkih v katere je dostop živine prepovedan se lahko vidi kakšna je bila Kirgizija še pred nekaj desetletji.
Dežela gozdov in gorskih pašnikov, kjer trava zraste tudi meter v višino. Kirgizi imajo ljubezen do odprte dežele, do konj, do živine zapisane v svojih genih.
Vendar pa se svet bliskovito spreminja. V teh krajih preživetje ni bilo nikdar posebna zabava. Prav zaradi tega so se številni preselili v mesta in zamenjali odprt, neskončen svet za življenje v sivih socialističnih blokih.
Takšno življenje povzroča precejšnje travme in Kirgizistan je imel v letih 2005 in 2010 že dve revoluciji katerima so kot je v teh krajih običajno sledila ropanja, množična pobijanja in razpad državnih institucij.
Potovanje z bivalnim kamionom po nekdanji Sovjetski Centrali Aziji je bilo tako posebno doživetje.
Videli smo neskončne ravnine, puščave in gore segajoče do neba. Videli na eni strani bogastvo, na drugi strani veliko revščino. Videli smo tudi precejšno politično nestabilnost, kateri gorivo dodaja ne prav dober gospodarski položaj. Bilo je enkratno doživetje in človek jim lahko zaželi le vso srečo.
