Potepanje po Peruju, Čilu in Boliviji
Po tistem, ko so letalske zveze zamudile smo obtičali v New Yorku. Veliko jabolko naj bi bil ena izmed metropol sveta. Bogata, nemirna in vsega zmožna.
Za povrh pa nekaj kar žene svet naprej. Morda. Tisto, kar sem videl jaz, je mesto, ki leži sredi umazanega močvirja. V predmestjih množica propadlih tovarn, ničesar ni, kar bi vsaj na videz delovalo novo.
Primestni vlak je kot naša Gomulka, podzemeljska železnica kot pločevinast zaboj. Nisem videl ljudi, ki bi lahko gnali svet naprej. Je le kup ljudi s socialnega dna, ki žive od slabo plačanih služb.
Na ulicah mesta kup beračev in prodajalcev junk hrane. Del le-teh je bilo že na pogled čudnih in nenavadnega obnašanja. Primernih torej za Smrekovec ali Begunje. Fentanil vlada in to nevarno sintetično mamilo iz ljudi dela ruševine. Iz množice smeti rastejo nebotičniki in to naj bi bila metropola sveta.
Po drugi strani mi je bil Santiago de Chile popolna neznanka. Videl sem mesto, ki bi lahko bilo na Bavarskem. Stoletja staro mestno jedro je kot iz škatlice. Na ulici vrsta uličnih umetnikov. Ne beračev. Zabavljačev, glasbenikov in klovnov, ki obvladajo svoje delo in zabavajo cele soseske.
Ljudi, katerim človek z navdušenjem da kovanec v klobuk ob koncu predstave. V strogem centru čudovit botanični park, zunaj njega jeklena, aluminijasto-steklena metropola, ki raste pod zasneženimi vrhovi Andov. Nekaj popolnoma drugačnega in neznanega. Pa tudi trend, ki ga lahko vidimo po vsem svetu.
Mladina, ki odrašča danes živi slabše kot njihovi starši. Obstaja iluzija: mobilni telefon na obroke, stanovanje na leasing, avtomobil na kredit in delo od jutra do večera naj bi bilo blagostanje. Morda, jaz vidim novodobno suženjstvo.
Belci smo prišli v Južno Ameriko v 16. stoletju. Domačinom smo preprosto vzeli vse. Najprej smo prišli z mečem in jim vzeli njihovo, Inkovsko državo.
Morda ni bila najboljša, a vseeno neprimerno boljša od tistega, kar smo jim dali v zameno. Nato smo s seboj prinesli bolezni, ki so zdesetkale cele pokrajine. Da to ne bi bilo zadosti, smo jim ukradli njihova telesa in jih poslali na suženjsko delo v rudnike zlata in srebra ter polja sladkornega trsa iz katerih dobičkov so se financirale (predvsem) evropske verske vojne.
Za povrh pa smo jim ukradli njihove duše. Oropali smo jih njihovih bogov in jim prinesli novega, ki se deklarira kot rešitelj človeštva, a jim je prinesel izvirni greh in grožnjo povračila na drugem svetu. Kot da pekel, ki ga je prinesel prek konkvistadorjev na ta svet, ni dovolj in jim je bilo potrebno uničiti še onostranstvo.
Človek bi mislil, da je kaj takega slučajno. Vendar ko pogleda kaj njegovi sledilci pod vodstvom škrlatnega princa počno v Sloveniji, se zave, da gre le za drugo plat istega kovanca. Enako velja s civilno oblastjo. Veliko besed o svobodi, za gojitelji ptic pa deindustrializacija, institucionalizirana korupcija, primanjkljaji in razpadi pokojninskih in zdravstvenih sistemov.
Ob takšnih razmerah bi človek mislil, da bodo vsakemu belcu prepovedali dostop in prepovedali kakršnokoli širjenje njihovih neoliberalističnih idej. Pa ni čisto tako.
Še od predkolumbijskih časov je celoten kontinent obrnjen na levo
Vendar je to račun brez krčmarja. Monrojeva doktrina postavljena v začetku 19. Stoletja pravi, da Amerika pripada Američanom. Nerodna podrobnost je, da avtorji doktrine zadevo predstavljajo, kot da pripada kapitalistom ZDA.
Tisti, ki mislijo drugače so hitro prepoznani kot nasprotniki. Tako Pedra Castilla v Peruju kot Eva Moralesa v Boliviji so odstranili v sumljivih pučih, ki skrivajo globoke razpoke v družbi.
Pot je sicer dolga, a je smer prava. Zato pa je Čile prava ekonomska velesila. Nekakšna andska Švica. Vpliv potrošništva je viden na vsakem koraku.
Če že ne drugače, pa v veliki porabi gaziranih pijač. Ne vem zakaj se je neprestano potrebno nalivati s Coca Colo, istočasno pa skorajda ne piti sadnih sokov, ob dejstvu, da sadje raste na vsakem koraku. Posledice so vidne na vsakem koraku. Ljudje so za glavo manjši od nas in predvsem nižji sloji občutno predebeli. Od prvega do zadnjega so vsi kandidati za sladkorno bolezen in srčno žilna obolenja.
V življenju sem naredil kup neumnosti. Vendar pa, če se človek trudi in če to počne dolgo časa, ni vrag, da tudi pri dobrih delih prej ali slej tudi slepa kura zrno najde.
Na potovanju smo počeli kup nenavadnih stvari. Med drugim smo se spuščali v kanjone izključno z namenom, da potem iz teh kanjonov nato spet splezamo ven.
Iz kanjona Colca to izgleda tako, da začneš na dnu na višini 2500 metrov in nato pri 4000 metrih splezaš na njegov rob. Ves čas s soncem na tilniku in pri pasji vročini.
Tam na sredi poti ob poti lupim neko pomarančo. Ravno končam, ko dvignem pogled in zagledam izmučeno Indijanko, s prav majhnim otrokom v bisagi na hrbtu.
Hipoma izdavim tisti nekaj španskih besed »Buenas dias senora, una naranja para nino, por favor?« Iztegnem roko, indijanka vzame pomarančo, reče »muchas gracias« in že izgine v skalovju nad menoj. Včasih človeku res uspe. Počutil sem se ponosno in zadovoljno kot stara marela.
Države Južne Amerike so v vzponu
ZDA še vedno odločajo o marsičem, a Kitajci so na pohodu. Konkurenca prihaja in nasprotnik ni več iz banana republike.
Kitajci iščejo rude in energetske vire in vsak dan so bolj prisotni. Že na prvi pogled je jasno, da je sodelovanje iz enimi in drugimi pogodba s hudičem, a če že ne gre drugače naj se iz tega vsaj kaj iztrži.
Torej, če te že posilijo, zraven vsaj uživaj (no pogojno). Vidi se, da se odpravlja revščina, pa tudi tisto, kar se pri nas imenuje človeške svoboščine, so na pohodu.
Časi odredov smrti, ki so v imenu stabilnosti oblasti lahko odstranile kogarkoli, so mimo. Piše se o vsem, delavci pa so organizirani v sindikate, ki ob najmanjši neumnosti, ki bi jih morali plačati najnižji sloji zaženejo vik in krik in zadevo spravijo v javnost. Ta ista javnost, pa takoj na ulico spravi demonstracije, ki jih policija gleda le od strani.
Kakršnokoli fizično posredovanje kot nekdaj, je bolj izjema kot pravilo. Dokaz sprememb je tudi v tem, da so sposobni v zapor spraviti tudi lastnega predsednika – Fujimorija v Peruju.
Vsako veliko mesto ima ob obrobju mesta še predmestja, ki so zgrajena iz pločevinastih streh in iz zidakov sušenih na soncu
Tu bo trajalo še stoletja, da se bo odpravila vsa revščina. Kaj je tisti brezup, ki kmete s podeželja žene v mesta mi ni jasno. Ni druge, kot da je obup spolovinarjev še večji kot tistih brezposelnih v mestu.
Lima je klasičen primer. Zgodovinsko mesto je kot iz škatlice. Poslovni del tudi, pa bogate četrti. Turist pa ne opazi zidu, ki teče preko celega mesta. To ni ideološki, kot smo ga imeli v Berlinu. Tam je ločil komunizem od kapitalizma. Tu je bolj enostavno. Na eni strani bogastvo, ki se ga ne sme motiti. Na drugi strani revščina.
Časi ko so vladali diktatorji so mimo
Ollanta, Morales, Lula in Pinera vsaj poizkušajo nekaj spraviti na bolje. Vsekakor bolje kot Obama, ki je veliko obljubljal, pa se je nato osem let le vojskoval.
Živ dokaz, da je kot Bounty čokoladica. Na zunaj črn, znotraj pa čisto pravi beli neoliberalist, zavit v brezbarvno folijo celofanskega zavitka predstavitve za javnost. Za povrh pa še vojskovodja, ki je »menda« upravičeno dobil Nobelovo nagrado za mir. Me zanima kaj bi na to rekli Sirci ali Libijci.
Pri Trumpu so bile vsaj stvari jasne. Kavbojsko jasno je povedal, kaj so njegovi interesi, tako da ni bilo dvoma kakšne lumparije je imela v mislih njegova politika. Zdajšnjega je težje prebrati.
Vsepovsod polna usta človekovih pravic, pravic manjšin, nevladnih organizacij, demokracije in še česa. Za njimi brezobzirni pohod neoliberalizma ne dosti drugače kot konec 19. Stoletja. Morda bi bilo kot nekdaj tudi zdaj pametneje razbiti stroje, pardon računalnike in robote.
Pokrajina celine je preprosto osupljivo lepa
Ko človek zapusti neznosni kaos mest se odpre pred njim čudoviti svet. Imajo pravzaprav vse. Od morja in peščin ob pacifiški obali, do neskončnih gora. Pa slana jezera, deževni gozd in številne tople vrelce. Pa neskončni Altiplano in vulkanska jezera. Občasno se človeku zazdi, kot da v nekakšnem brezčasju lebdi nad drugim planetom.
Tempo, ki smo ga imeli je bil uničujoč. Skakanje iz enega letala na drugega. Nočne vožnje v avtobusih. Preganjanje z buggyi, džipi, vlaki, kolesi in tudi konji.
Pravzaprav ni bilo trenutka, da bi človek zajel sapo in se odpočil. Potovanje na stereoidih torej. Oziroma še bolje na kokinih listih. Bili smo čudovita družba. Družil nas je interes doživeti čim več. Nihče ni težil, nihče se ni izmikal in vedno smo bili na voljo drug drugemu. Doživeti Južno Ameriko, pa če crknemo zraven.
Videli smo marsikaj. Bogastvo in revščino mest, neskončne sipine obale, črte in risbe v Nazci, pa do popka sveta v Cuzcu. Pa tudi Machu Picchu, kot tisti obvezni obisk, ki se mu ne da izogniti.
Sončev tempelj v mestu je pravzaprav glasnik vsega tistega, kar se je in se še dogaja na celini. V letu 2000 je neka ameriška pivovarna prav tu snemala reklamo.
Pravzaprav tam, kjer reklama nima kaj iskati. Potem pa se je zgodilo, da se je žerjav zrušil in razbil prav sončni observatorij. Nekaj takega kot da bi Michelangelovemu Davidu polomil njegove kamnite noge. Ljudje smo čudna bitja. Zelo radi znamo pokazati na napake drugih.
V primeru, da bi to Indijanci storili v Evropi ali Ameriki, obtoževanja ne bi bilo konec. Po drugi strani pa mi lahko dopustimo, da se izropa Bagdadski narodni muzej, uniči cela vrsta držav izključno zaradi interesov posameznikov ali posameznih skupin, pa to pravzaprav nikogar ne moti.
Ljudje so sami po sebi nekaj posebnega
V Čilu so belci, v Peruju in Boliviji pa Indijanci. Malo so bunkasti, a čisto prijazni. Pozdravljajo na ulici in so prava podoba neagresivnosti.
To seveda ni čisto in vedno res. Ponoči na ulici ponujajo tudi heroin in kokain, a tako pač je. Preprosto je bilo treba paziti na naše punce. Temna ulica in čisto lahko ni več svetlolase deklice.
Otroci pa pravzaprav ne morejo biti lepši. Ženske zelo radi nosijo klobučke. Nekako je to skozi stoletja postala moda. V resnici pa gre za rasizem, ki so ga vpeljali Španci. Da bi se že na prvi pogled videlo, kdo ima glavno besedo, so morali vsi Indijanci nositi klobučke, da se je videlo, kdo je komu podložen.
Nekakšna Davidova zvezda torej. V drugačni obliki, a pomen je isti. A Indijanci so kljub vsemu drugačni že na prvi pogled. Nihče ni plešast, ne rastejo jim brade in njihovi lasje ne sivijo.
Človek vtise vpija kot goba. Nekatere zlahka, do drugih je nekoliko bolj kritičen. V vsakem pogledu je celina odnesla pozitiven vtis. Ljudje vstajajo in delajo boljši svet. Vsekakor bolje, kot da zastopaš stališče, da ne želiš nobene spremembe, a so te istočasno polna usta tarnanja v kakšnih težavah si se znašel, ker zato, da bi bilo bolje, nisi storil ničesar. S tem zadnjim stavkom ne kažem več naokoli, ampak je namenjen nam samim.
