Preverite, kakšno je sodobno alpsko smučanje
Sodobno smučanje še zdaleč ni definirano le z zarezovanjem zavojev, vedno in povsod, kot žal razumejo mnogi. Zarezno smučanje sicer pomeni najvišjo raven izpeljave posameznega zavoja, ne pa tudi smučarskega znanja.
Najzahtevnejši tereni namreč od nas zahtevajo kombinacijo tako imenovane oddrsne tehnike (vrtenje stopal) in zarezne (zvračanje stopal), medtem ko je najpomembnejše merilo zgolj in samo nadzor hitrosti.
Vodilno vlogo sodobne tehnike smučanja je prevzelo sledenje telesa, ki nenehno spremlja navidezno pot lastnega težišča. Pri tem smučar ramenske osi ne obrača več proč od smeri smučanja kot nekdaj, temveč nasprotno: z direktnim napadom v smeri novega zavoja omogoča primeren manevrski prostor obema gležnjema in kolenoma. S tem so izpolnjeni pogoji za hiter in hkraten nastavek robnikov obeh smuči v nadaljevanju, močno oporo v snežno površino in ekstremen nagib.
Tehniko zarezovanja je mogoče uporabljati od začetka do konca slehernega zavoja, ni pa to edini možni, pravilni, optimalni ali celo zavezujoči način smučanja! Ponavljam, na prvem mestu sta nadzor hitrosti in način smučanja (tehnika), ki nadzor omogoča.
Smučanje na star način je torej – gledano predvsem z vidika potrebne akcije, ki smuči zapelje v želeno smer – bistveno bolj zadržano in togo.
Značilnosti, kot so sukanje ramen proč od smeri smučanja, izrazit prelom v bokih, še preden so aktivirani gležnji, izrazito porivanje zadnjih delov smuči prek vpadnice (tako imenovano pasivno pometanje) in še mnoge, so preteklost. Nadomestile so jih nove prvine in treba jih je vnesti v naše smučanje. Seveda ne za vsako ceno, ne nazadnje lahko tudi z novimi smučmi smučamo po starem, a nam to vendarle ne omogoča izkoriščanja prednosti, ki jih ponujajo novodobne smuči.
Povsem nepošteno bi bilo kakor koli kritizirati staro tehniko, ki je bila v svojem času absolutno na svojem mestu. Če vam je torej ostala ljuba, jo uporabljajte še naprej, zakaj pa ne. A zdaj smučamo v drugih časih, z drugo opremo. Tako pač je!
Ljudje me večkrat pocukajo za rokav s prošnjo: »Bi lahko, prosim, pogledali moje smučanje in mi dali kakšen uporaben nasvet?«
»Seveda, z veseljem, ampak prej mi odgovorite na vprašanje: Ali v svojem smučanju uživate?«
Če je odgovor da, mojih nasvetov ne potrebujejo, še manj spremembe v tehniki. Smučamo namreč zato in tako, da uživamo, ne zato, da trpimo, ker bi nas tako drugi bolje ocenili.
Kljub zapisanemu se odgovor vedno pogosteje glasi nekako tako: »Ne da bi ravno trpel, preprosto si želim smučati tako, da bi resnično doživel mikavnost, adrenalin in razsežnosti smučanja z novodobnimi smučmi …«
Tedaj je v tehniko treba vnesti spremembe in se čim prej lotiti dela. S pojavom novih smuči smo kar vsi, od prvega do zadnjega, spet postali učenci!
Kako hitreje do boljšega smučanja?
Da bi posamezniku kar najhitreje pomagali do želenega cilja, pravega znanja in ustrezne izboljšave, moramo najprej znati izluščiti vzrok za tako imenovano odstopanje. Ugibanje vroče – hladno pri tem ne pride v poštev, še manj posploševanje. Vsak ima povsem svojo zgodbo, svoj pristop.
S tem ne kažem s prstom na absolutne začetnike, pri katerih so osnovni koraki učenja smučarske abecede identični, predvidljivi in poznani že vnaprej. Govorim o tistih, ki smučanje obvladajo, a so v iskanju izboljšav preprosto trčili ob zid, ki ga sami niso sposobni preskočiti.
Rešitev se nikoli ne skriva prav daleč. Treba je le opustiti trmasto vztrajanje pri svojem, prisluhniti tistim, ki so za to poklicani, in preprosto sprejeti njihove strokovne nasvete. Ni nujno, da se bodo ti ujemali z vašim trenutnim razmišljanjem, a to niti ni pomembno. Smučanje se namreč razvija hitreje, kot se zdi, in če smo si to pripravljeni priznati, ne bo nikakršnih težav.
Tehnika se nenehno spreminja, torej se spreminjata tudi forma in vloga posameznih tehničnih značilnosti in podrobnosti. Nekaj, kar je še včeraj veljalo za sveto, morda ne velja več ali pa je v preobrazbi dobilo nov pomen.
Mnogi smučarji so pri vadbi smučarske tehnike neučakani in se dela lotevajo po načelu »vse naenkrat, in čim več tega«. Žal tako dosegajo ravno nasprotni učinek od želenega, zato si, če uporabim gradbeniško izrazoslovje, velja zapomniti: strešno konstrukcijo lahko začnemo postavljati šele in natanko v trenutku, ko je hiša zgrajena do točno določene faze, prav nič prej!
Sistem in način vadbe naj bi napake posameznega smučarja smiselno odpravljala, in ne povzročala. Tudi če je način za odpravo določene napake sam po sebi smiseln, to še ne pomeni, da je njegova uporaba smiselna v katerem koli trenutku za katerega koli smučarja. Z nepravilnim razumevanjem in pristopom napak ne odpravljamo, temveč jih utrjujemo ali celo povzročamo.
Vedno znova smo učenci
Tehnika strogo sklenjenih nog in smuči, ki je bila nekoč pojem, danes velja za nekaj bolj ali manj neuporabnega in večinoma vodi daleč od želenega cilja. Ne govorim o supermoderni estetski komponenti, temveč preprostem dejstvu, da pri izrazito sklenjenih smučeh notranji gleženj ostaja neaktiven (razen pri ekstremno izurjenih smučarjih), kar pri večini povzroči A-V-efekt. V praksi to pomeni, da se kolena zaradi neenakega nagiba gležnjev postavijo v položaj A, notranja smučka, ki zato začne nenadzorovano oddrsavati, pa v V-položaj glede na zunanjo smučko.
Takšna izvedba onemogoča izpeljavo zavoja z zarezno tehniko.
Sodobni smučarski aksiomi
Na podlagi številnih analiz bom omenil glavne, sodobne smučarske aksiome, ki so po mojem prepričanju ključ do uspešne izpeljave zavojev slehernega smučarja, ne le tekmovalcev. Hkrati prav ti aksiomi kažejo na največkrat storjene napake v končnem izvajanju.
AKSIOM ŠT. 1: odpiranje ramenske osi
Govorimo o hipnem odpiranju ramenske osi v smeri navidezne poti lastnega težišča. Smučar začne prvo fazo zavoja s takojšnjim »napadom«, tako da ramensko os brez kakršnega koli omahovanja pelje neposredno v smeri novega zavoja, ob sočasnem sledenju navidezni poti lastnega težišča. Tako svoje telo, posebno boke, postavlja v položaj, ki nato edini omogoča aktiviranje obeh gležnjev in kolen hkrati.
Najpogostejše napake in posledice:
- potisk bokov v zavoj, še preden smo aktivirali gležnje;
- obračanje ramenske osi proč od smeri, v katero naj bi v nadaljevanju potovalo naše težišče;
- izrazit potisk notranje smučke v zavoj (tako imenovana krmarica);
- omejena in nezadostna aktivnost notranjega gležnja.
Moj nasvet
V prvi (vhodni) fazi novega zavoja ne obračajte ramen v levo ali desno, temveč jih v položaju, v katerem so ob koncu prejšnjega zavoja, nesite prek smuči direktno v smeri bodoče poti lastnega težišča. Pazite, da ne spuščate notranje rame oziroma ne »padate v zavoj« ter s tem na notranjo smučko. Glavnina teže ostaja na zunanji smučki, krivini obeh smuči sta vzporedni, zunanja lahko celo nekoliko prehiteva. V tej fazi ne sme biti tako imenovane krmarice!
Preža smučarja (oziroma težišče) v fazi menjave robnika naj bo polvisoka, nikakor ne višja, boki postavljeni nad koleni ali nekoliko naprej, nikakor ne za njimi!
***
Napisal: Sandi Murovec, strokovnjak za tehniko alpskega smučanja in avtor sistema UPS, foto Aleš Fevžer. Vse fotografije so iz knjige Biti mojstrski (avtor Sandi Murovec, 2019).
