Razlike med masažo in fizioterapijo

Hipokrat, oče medicine, je omenjal in zapisal: gladiti, drgniti … Fizioterapevtska masaža ali manualna terapija je ena najstarejših metod naravnega zdravljenja.

Kam je razvoj medicinske tehnologije in napredek v manualni terapiji ponesel učinek te najbolj naravne metode zdravljenja vseh bolezni?

Masaža obsega širok spekter od dotika in nežne drenaže do intenzivne točkovne masaže ali intenzivne (športe) masaže globokih tkiv.

Kateri pristop bo terapevt izbral, je odvisno predvsem od pacientove poškodbe in morebitnih drugih težav ali bolezni. Na primer, pri nekaterih kožnih in rakavih obolenjih bi globoka masaža lahko celo spodbudila širjenje obolenja.

Kontraindikacije za določeno vrsto masažnih prijemov so lahko tudi akutne bolezni in poškodbe, kožne spremembe na mestu masaže, tumorji, akutne motnje prekrvavitve (flebitis, tromboza), močnejša osteoporoza itd. Zato je pred terapijo zelo pomemben pogovor stranke s terapevtom (anamneza).

Indikacije

Pri večini ljudi je masaža zelo dobrodošla oblika terapije, še bolj ključnega pomena pa je pri športnikih, ki redno in včasih tudi prekomerno obremenjujejo svoje telo.

Indikacije so torej vsa stanja, pri katerih želimo doseči povečanje prekrvitve, ne glede na to, ali gre za želeni estetski, regeneracijski ali terapevtski učinek po poškodbi, zmanjšanje bolečine, zmanjšanje mišične napetosti, zmanjšanje edema ali mehčanje mišičnih zatrdlin oziroma splošne prenapetosti mišic.

Masaža je ob pravilnem načrtovanju rehabilitacije običajno prijetna, sproščujoča in terapevtsko koristna. Zavedati pa se moramo, da gre za pasivno metodo, ki ne krepi mišic, ne nadomesti razteznih vaj in ne povzroča hujšanja, lahko pa ob pravilnem trenažnem, prehranskem in spalnem procesu znatno pripomore k temu cilju.

Delovno orodje fizioterapevta je poznavanje anatomije človeškega telesa in funkcionalne anatomije, splošne in mišične fiziologije.

Po domače povedano, za anatomskimi in »fizio-« besedami se skriva preprosto znanje, kako in iz česa je zgrajeno človeško telo, kam so usmerjena vlakna, ko človek miruje, in kako se povezujejo tkiva v gibanju. Tako terapevt palpatorno diagnosticira mišično in vezivno stanje v smislu prenapetosti struktur ter s točno določenimi »dotiki«, palpatornimi posegi, delom terapevtskih rok in telesa fizikalno zdravi določena obolenja telesa.

Poleg splošnega dobrega učinka po posegu fizioterapevt cilja predvsem na mehanski učinek, ki se izraža v izboljšanju prekrvitve, zmanjšanju edema, zmanjšanju fibroze itd.

Fizioterapevt lahko poškodovancu tudi pomaga s terapevtskimi nasveti, kaj lahko počne kljub specifični poškodbi. V sodobni športni rehabilitaciji so, k sreči, vse redkejša stanja, ko je odrejeno strogo mirovanje.

Včasih je bilo ob poškodbah odrejeno popolno mirovanje, v času sodobne medicine in športne rehabilitacije pa ni več tako, saj je nov pogled na celostno fiziologijo pokazal, da se tkiva v aktivnem telesu hitreje celijo.

Fizioterapevt pri svojem delu uporablja tudi različne metode fizikalne terapije, tj. del fizikalne medicine, ki se ukvarja s proučevanjem in uporabo fizikalnih dejavnikov za diagnostiko, profilakso, terapijo in medicinsko rehabilitacijo.

Namen fizikalne terapije je lahko simptomatski, kjer gre za že omenjeno izboljšanje prekrvitve, povečanje lokalne cirkulacije, zmanjšanje edema in protivnetno delovanje, lokalno povečanje metabolizma, izboljšanje trofike in regeneracije tkiva, povečanje elastičnosti mehkih tkiv, izboljšanje funkcij prizadetih živcev, zmanjšanje mišičnega prikrajšanja in kontraktur, izboljšanje gibalnih sposobnosti (motorična reedukacija, izboljšanje koordinacije, avtomatizacije giba itd.).

Fizioterapevt bi bil brez fizike močno omejen, zato si bo za želeni učinek terapije pomagal s celostnim razmišljanjem, načrtovanjem in v skladu s tem izbiral med različnimi tehnikami fizikalne medicine: kinezioterapijo, pri kateri uporablja mehansko energijo za gibanje; elektroterapijo, različne oblike električne energije; termoterapijo, toplotno energijo; fototerapijo, svetlobno energijo; sonoterapijo, energijo zvoka; hidroterapijo, fizikalno delovanje vode; helioterapijo, delovanje energije sončne svetlobe; in pri nas široko uporabljeno mehanoterapijo, delovanje zunanjih mehanskih sil na telo.

Masaža v praksi

Več kot 60 odstotkov ljudi poišče pomoč zaradi bolečin v hrbtenici, pri čemer prevladujejo bolečine v križu, ki so lahko lokalne ali pa se širijo tudi v noge, sledijo bolečine v vratnem delu hrbtenice, ki segajo v zgornji prsni del (bolečina med lopaticama). Za obisk se običajno odločijo, ko si sami ne morejo več pomagati, ali pa med čakanjem na obravnavo v javnih zdravstvenih ustanovah.

V preostalih primerih pa gre za različne poškodbe sklepov, obsklepnih struktur ali mišic, ki so posledica preobremenjenosti. Ravno pri tej skupini si terapevti z ozaveščanjem prizadevamo doseči, da si posamezniki poiščejo fizioterapevtsko pomoč še pred pojavom hujših bolečin, saj je mogoče s preventivnimi ukrepi težave rešiti hitreje, predvsem pa bolj učinkovito.

Sodobna fizioterapija temelji na preventivi, ki lahko prepreči mnoge poškodbe in odpre možnosti za napredovanje športnika.

Pri največji skupini, lumbalgiji, sindromu bolečine v križu, je terapevtska masaža prevladujoča metoda zdravljenja. Križ lahko povzroča težave vsem ljudem, ne glede na spol, starost, aktivnosti, poklic itd.

Težave nastajajo že zaradi pokončnega dvonožnega položaja telesa, ki omogoča vzdrževanje ravnotežja ter racionalno izrabo energije.

Problem sodobne sedeče družbe sta amuskularna stoja in nepravilna drža. S tem razlogom smo fizioterapevti gibalni motivatorji, učitelji pravilne drže in aktivnega življenja posameznika.

Poleg omenjenega so lahko vzroki za nastanek bolečine v križu tudi prirojene anomalije, bakterijska/nebakterijska vnetja, žilne in visceralne bolečine, tumorji, metabolične motnje, poškodbe, degenerativne okvare, kronične preobremenitve. Zato je pred izbiro intenzivnejšega rehabilitacijskega procesa s terapevtsko masažo pomembno opraviti tudi zdravniški pregled.

V človeškem telesu so številni receptorji, ki zaznavajo različne vrste fizikalne terapije in ob vzdraženju pošiljajo informacije v centralni živčni sistem, to pa sproži kompleksna dogajanja v smislu adaptacije tkiva/organizma.

Človeški organizem je zmožen samoregulacije in adaptacije na zunanje in notranje vplive. S temi mehanizmi se vzdržuje ravnotežje izmenjave snovi in energije (homeostaza).

Ko pa zunanji ali notranji dražljaji presežejo sposobnost adaptacijskih mehanizmov, se pojavi patološko stanje. Vnovično ravnotežje želimo doseči tudi s fizikalno terapijo, ko z zunanjimi fizikalnimi dejavniki pomagamo vzpostaviti stanje homeostaze. Pri športu, službeni ali drugi psihofizični preobremenitvi lahko izbiramo med naravnimi ali manj naravnimi zdravili/dotiki.

Tu gre za celostni učinek masaže, fiziološko pojasnilo, božanje ali trpljenje med medicinsko/fizioterapevtsko masažo.