Ribiško razkošje v Tržiški Bistrici Dovžanove soteske
Dopoldne sem imel slabi dve uri časa, da med čakanjem, naredim zgodbo. Nad Lomom nisem našel pravega travnika. Sem se odpeljal v Dovžanovo sotesko.
Sonce v Dolini mi je že spodilo veliko belouško, zato bo treba še na kakšen klepet z gospodarjem Ukčeve kmetije, Janezom Megličem.
Že kar nekaj časa me vabi na poseben obhod skozi Zali potok in na razgledne vrhove. Domačin, ki vsak praznik rešnjega telesa pritrdi pred domačijo manjši, okrašeni mlaj. Tako, kot so to počeli že njegovi predniki.
Doma je sklepal dve kosi, za košnje dveh travnikov. Pridejo mu pomagat. Takrat preverjeno diši po senu na travniku pod Kalom, ki ga spravlja z manjšim traktorjem po vlaki do skladišča na senožeti.
Mimo prikolesari Mateja Langus, Tržičanka, ki je doštudirala geografijo in zaključila magisterij na geodeziji. Vzporedno je delala še petje. Je članica zbora Slovenske filharmonije. Tudi glas radia Gorenc. S kolesom je bila namenjena na planino Šija pod Košuto.
Pod jezom v Dolini se je ribič trudil, da ujame kakšno trofejno potočno postrv. Ni pa vedel, da so njegovi tržiški kolegi, ribogojna ekipa, nekaj sto metrov niže prav danes začeli z vlaganjem postrvi v Tržiško Bistrico, vse do izliva v Savo. Odločili so se, da v strugo, do izliva je več kot 17 kilometrov, vložijo 600 kilogramov potočne postrvi.
Tričlanska ekipa je vajena tega dela, zato je vse potekalo, kot so si zamislili. Tržiška Bistrica v zgornjem delu ni presegla 10 stopinj Celzija, medtem ko ima Sava že dobrih 14 stopinj.
Seveda je Dovžanova soteska že stoletja znana, bolj zunaj meja kot doma, po izrednih najdbah mineralov in fosilov. Je posredno tudi vzvod za vsakoletne tržiške dneve mineralov in fosilov. Geologi so kartirali nahajališča kamnin iz mlajšega paleozoika (stari zemeljski vek). Nekoč je bilo tam, pred 300 milijoni let, tropsko morje. Na mojih posnetkih morja ni!
Je pa soteska prav tako lepa, kot bi bil ob morju ...
