Savdska Arabija: Med peskom, preroki in prihodnostjo, ki spreminja svet
Puščava v Savdski Arabiji ne pusti nikogar ravnodušnega. Neskončna pokrajina, večerni vetrič in osupljivo zvezdnato nebo brez svetlobnega onesnaženja mest obiskovalca prevzamejo in ga zadržijo v svojem ujetništvu.
V tem okolju so domačini več kot le kulisa – so pomemben del celotne izkušnje. Gre za svet, kjer potrošništvo in nakupovalni centri še niso povsem prevladali. V tem prostoru je obiskovalec zanimiv tudi za domačine, ne le obratno.
Savdska Arabija ponuja nekaj svežega in nepričakovanega. Dolga leta je bila država skoraj v celoti zaprta za turiste – z izjemo muslimanskih romarjev, ki so obiskovali Meko in Medino. Gre za državo, veliko več kot dva milijona kvadratnih kilometrov, s 37 milijoni prebivalcev. Dolga desetletja je živela od navidezno neizčrpnih prihodkov od nafte in plina.
Prelomnica je prišla leta 2015 s smrtjo kralja Abdulaha. Njegovo mesto je zasedel brat Salman, zadnji še živeči sin ustanovitelja moderne države Abdulaziza. Salman je sin kraljice Sudaire, njegove najljubše žene, katere sedem sinov se je tradicionalno uvrščalo v notranji krog najvplivnejših ljudi v državi.
Kralj Salman, ki je danes star 90 let, naj bi bolehal za demenco. To stanje je odprlo prostor za politične prerive znotraj družine Saud, ki Savdsko Arabijo dojema kot svojo lastnino. Po zapletenem boju za oblast je leta 2017 položaj prestolonaslednika in s tem tudi dejansko oblast prevzel njegov sin Mohamed bin Salman (MBS).
Ambiciozni prestolonaslednik in Agenda 2030
Danes 40-letni Mohamed bin Salman se je zavedel, da prihodnost države ne more več temeljiti izključno na nafti. Kljub močnemu odporu konservativnih verskih in družbenih sil je sprožil obsežen reformni program pod imenom Vizija 2030 (Vision 2030), ki si prizadeva državo korenito modernizirati – od gospodarstva in infrastrukture do socialnih norm.
Tradicionalni način življenja v Savdski Arabiji je stoletja potekal v okviru plemenskih skupnosti. Nomadi so se selili z oazo na oazo, s kamelami in drobnico v iskanju paše in vodnih virov. V stalnih naseljih, redkih in raztresenih po oazah, so pridelovali datlje, zelenjavo in žita.
Stik s tujino je bil omejen. Glavna povezava z zunanjim svetom so bili romarji na Hadž in Umro ter redki trgovci. S severa so prihajale dobrine iz Sredozemlja, proti jugu pa so karavanske poti v Jemen prinašale začimbe in kadilo.
Leta 1938 je v provinci Dammam, ob obalah Perzijskega zaliva, prišlo do odkritja ogromnih nahajališč nafte in plina. Država, ki je do tedaj živela v fevdalnem plemenskem sistemu in je suženjstvo prepovedala šele leta 1967, je nenadoma vstopila v moderno dobo.
Savdska Arabija se od takrat razvija z izjemno hitrostjo, a tudi z veliko mero notranjih napetosti. Nihče ne ve natančno, kam ta pot pelje, je pa jasno, da se temelji družbe spreminjajo hitreje, kot so se kadar koli prej.
Arheološki zakladi in zgodovina pred islamom
Znanstveniki soglašajo, da je zgodnji človek Afriko zapustil prek ožine Bab el Mandeb, na jugu Arabskega polotoka. Pred tisočletji so se na tem območju oblikovale številne kraljevine. Ena najimenitnejših med njimi je bila država Nabatejcev, znanih po mestih Hegra (današnja Al-Ula) in Petra (v današnji Jordaniji), ki sta bili pomembni točki puščavske trgovine.
Trgovali so s Kraljestvom Sabe, ki je imelo povezave s starodavnim Izraelom. V 1. stoletju pr. n. št. je na območje vstopil tudi rimski imperij. Rimski poveljnik Gaj Aelij Galus je vodil ekspedicijo z namenom zaščite trgovskih poti čez Rdeče morje in vse do Indije.
Toda vse to je zbledelo v primerjavi z dogodkom, ki je za vedno zaznamoval arabski svet – rojstvom preroka Mohameda. Rodil se je leta 570 v Meki in v zrelih letih prejel videnja, v katerih mu je nadangel Džibril (Gabrijel) prenesel Allahovo voljo. S tem se je začelo novo versko, družbeno in politično poglavje, ki še danes oblikuje Savdsko Arabijo – srce islama.
Savdska Arabija tako danes stoji na presečišču tradicije in modernizacije, puščavske duhovnosti in tehnološkega napredka, starih karavanskih poti in futurističnih mestnih projektov. Država, ki je še pred nekaj leti veljala za eno najbolj zaprtih na svetu, se odpira – počasi, a opazno.
V nekaj desetletjih po svojem nastanku je islam iz lokalnega verskega gibanja prerasel v mogočen imperij, ki se je raztezal od Andaluzije in Maroka na zahodu do meja Indije na vzhodu. Čeprav je danes pogosto predstavljen kot vera miru, so bili njegovi začetki vse prej kot nenasilni. Tako kot krščanstvo, ki sicer deklarativno uči mir in ljubezen, a je skozi zgodovino pogosto pustilo sledove razdejanja, je tudi islam svojo pot utrl z orožjem.
Prerok Mohamed je bil že od začetka tako duhovni voditelj kot tudi bojevnik. V prvem desetletju obstoja islama je vodil kar 95 bitk, pri čemer se jih je sam udeležil 28. Njegov zmagoviti pohod ni bil le duhovna revolucija, temveč tudi vojaška kampanja.
Arabski polotok pred islamom
Sedemstoletni Arabski polotok ni bil niti kulturno niti versko enoten. Veliko arabskih plemen je živelo nomadsko življenje v puščavi, južna plemena so bila povezana z regijo današnjega Jemna, severna pa z mediteranskim prostorom in nasledniki nekdanje Nabatejske civilizacije. Med pomembnejšimi plemeni sta bila krščanska Gasanidi in Lakmidi.
Krščanstvo se je sicer širilo tudi med drugimi plemeni v obliki vzhodnih ločin, kot so bili Nestorijanci in Jakobiti. Svoje mesto so imela tudi judovska plemena – bodisi potomci beguncev iz območja današnjega Izraela po rimskih vojnah bodisi avtohtona plemena, ki so sprejela judovsko vero.
Kljub raznolikosti je bilo skupno vsem plemenom sprejemanje poligamije in čaščenje več bogov. To se je izrazito kazalo v Meki, že dolgo obstoječem trgovskem in verskem središču, ki je bilo, po muslimanskem izročilu, ustanovljeno s strani Ismaela in njegove matere Hagar ob vodnjaku Zamzam. V središču Meke stoji Kaaba, nekoč svetišče mnogih bogov, ki je po vzponu islama postala osrednji simbol nove vere.
Bitke, ki so oblikovale vero
Mnogi kraji na Arabskem polotoku so danes zgodovinska prizorišča Mohamedovih bitk. Ena izmed prvih pomembnejših bitk je bila bitka pri Nakhli, kjer je Mohamed kljub svetemu premirju oplenil karavano in kasneje to dejanje opravičil z versko razlago.
Leta 623 je v bitki pri Bedru Mohamedu uspelo premagati in opleniti bogato karavano plemena Kurejš, iz katerega je sam izviral. Po izgonu iz Meke se je zatekel v Medino in neuspešno poskušal spreobrniti Jude in kristjane. Ko verski dialog ni uspel, je leta 628 v bitki v oazi Khybar z vojaško močjo zlomil judovski odpor in izgnal Jude ter kristjane s polotoka.
Prepoved alkohola – izkušnja s poraza
Z islamom je povezana tudi prepoved alkohola, ki izvira iz bitke na Uhudu leta 625. Muslimanska vojska je sprva prevladovala, a so lokostrelci, ki so varovali bok vojske, brez dovoljenja zapustili svoje položaje, da bi si prisvojili vojni plen, med katerim je bilo tudi vino. Mečani so izkoristili priložnost, se vrnili in porazili muslimansko vojsko. Kar 70 mož je padlo, danes pa so pokopani na t. i. Polju mučenikov ob slikoviti mošeji Al-Shuhada v Medini. Ta poraz je Mohamed pripisal nedisciplini in v Koranu ukazal strogo prepoved uživanja alkohola.
Vzpon imperija in izguba osrednje vloge Arabije
Po smrti Mohameda so prvi t. i. pravoverni kalifi iz Rašidunske dinastije oblikovali mogočen islamski imperij. Težišče političnega in verskega dogajanja se je preselilo iz Arabije najprej v Damask in nato v Bagdad. Arabija je izgubila politično osrednjo vlogo, a je ohranila status svetih mest – Meke in Medine – ki ju muslimanski verniki obiskujejo še danes.
Velike spremembe je prineslo 16. stoletje, ko so po vrsti vojaških porazov arabske države izgubile svojo samostojnost. Osmanski Turki so zavzeli obalne predele Arabskega polotoka, vključno z zaščito svetih mest in nadzorom nad območji vse do Omana in Jemna. Notranjost polotoka pa so prepustili nomadskim plemenom.
Islam, ki je v nekaj desetletjih iz prerokove vizije prerasel v mogočen imperij, tako še danes nosi s seboj kompleksno zgodovino – polno verskih, vojaških in političnih prelomnic, ki še vedno vplivajo na sodobno podobo Bližnjega vzhoda.
Začetki dinastije in prva združevanja ozemelj
Prav tu, v osrednjem delu Arabskega polotoka, se je v začetku 18. stoletja začel proces združevanja današnje Savdske Arabije. Mohamed bin Saud, začetnik istoimenske dinastije, je pridirjal iz puščave in se naselil v oazi Riad (Vrt). V rokah je združeval politično oblast, na verskem področju pa je sklenil zgodovinski dogovor z vplivno družino klerikov Wahab – zavezništvo, ki se je obdržalo vse do današnjih dni.
Leta 1727 je Mohamed bin Saud ustanovil Prvo Saudsko državo, ki je obstajala do leta 1818, ko jo je z vojaškim pohodom v imenu Osmanskega cesarstva uničil egiptovski podkralj Mehmed paša. Vendar Saudijci niso odnehali. Že leta 1824 so ustanovili Drugo Saudsko državo, ki pa je zaradi notranjih bojev s konkurenčnim klanom Rašidov propadla leta 1891.
Vztrajnost se je izkazala za ključno. Oče današnje države, Abdulaziz (znan tudi kot Ibn Saud), je leta 1902 začel nov pohod na oblast. Severni del pokrajine Nedžaf je osvojil relativno zlahka. Na jugu, v pokrajini Hedžas, pa so se kot vladarji še naprej obdržali Hašemiti – neposredni potomci preroka Mohameda.
V času prve svetovne vojne so prav Hašemiti, pod vodstvom velikega šerifa Meke Huseina, po britanskem prigovarjanju sprožili upor proti Osmanskemu cesarstvu. Čeprav uspešen, je bil izplen upora za Arabce pičel.
Namesto obljubljene panarabske države so Britanci in Francozi sklenili tajni Sykes-Picotov sporazum ter si razdelili Bližnji vzhod. Saudijci se v uporu niso udeležili in so si s tem ohranili politično legitimnost. Iz osrednje puščave so pregnali Hašemite, ki so kot tolažilno nagrado prejeli umetno ustvarjeno kraljevino Jordanijo. Leta 1932 pa je Abdulaziz dokončno združil državo v današnji obliki.
Nafta, razslojenost in zatrtje liberalizacije
Od 30. let prejšnjega stoletja je Savdska Arabija počasi odpirala vrata modernizaciji, še posebej po sredini 70. let, ko je naftni razcvet preoblikoval državo.
Življenjske razmere so se drastično izboljšale, nekdaj nomadsko prebivalstvo se je množično preselilo v mesta, kjer danes živi 95 % državljanov. Večina Savdijcev je zaposlena v javnem sektorju in državni upravi, medtem ko fizično delo opravljajo milijoni tujih delavcev, večinoma iz muslimanskih držav, ki kot začasni prebivalci predstavljajo skoraj polovico celotne populacije.
Vzpostavila se je izrazita družbena delitev. Povprečna mesečna plača Savdijcev znaša tudi do 4.000 evrov, medtem ko večina migrantov zasluži komaj 400 evrov. Ta razkol je viden tudi v mestih – na eni strani blišč in blagostanje, na drugi pa revščina in naselbine, podobne tretjemu svetu.
Naftni dolarji so dolga leta uspešno prikrivali globoke razpoke v družbi, tudi verske napetosti. Večina naftnih nahajališč se namreč nahaja ob Perzijskem zalivu, kjer živijo šiiti – približno 10 % prebivalstva. Kljub bogastvu iz lastne zemlje imajo od tega malo, saj se glavnina prihodkov preusmeri v osrednji in zahodni del države, kjer živijo suniti, ki jih je okoli 90 %. Med obema skupinama vladajo globoko zakoreninjena sovraštva.
Ob koncu 70. let sta dva prelomna dogodka pretresla Savdsko Arabijo. Leta 1979 je v Iranu izbruhnila islamska revolucija, ki je odstranila prozahodnega šaha Rezo Pahlavija in vzpostavila šiitski teokratski režim. Istega leta pa so v Savdski Arabiji skrajne verske skupine zasedle sveti mesti Meko in Medino v protestu proti vse večjemu vplivu Zahoda. Država je v krvavih bitkah zatrla upor, v katerih so umrli tisoči vernikov.
Ta dvojni šok je vladajočo družino prisilil k radikalni potezi. Država se je vrnila h konservativnim koreninam. Zahodnjaške navade so čez noč prepovedali, Savdska Arabija pa se je zaprla vase in tako ostala več kot tri desetletja.
A dolgoročno to ni bilo vzdržno. Naftni prihodki na prebivalca so začeli upadati, medtem ko so potrebe sodobne družbe naraščale. Tehnološko napredna družba potrebuje strokovnjake s področij informatike, komunikacij in visokih tehnologij – ne pa množic diplomantov islamskih univerz ali žensk, ki so izločene s trga dela in prisiljene ostajati doma.
Savdska Arabija danes tako stoji na razpotju – med ohranjanjem tradicionalnih vrednot in potrebo po modernizaciji. Država si prizadeva za preobrazbo, a pot do resnične enakosti in stabilnosti ostaja dolga in polna izzivov.
Drzna modernizacija in ženske kot simbol sprememb
Prihod prestolonaslednika Mohameda bin Salmana (MBS) na oblast je v Saudovi Arabiji sprožil val sprememb, kakršnih država še ni doživela. Kam ta nova pot vodi, ni povsem jasno, vsem pa je skupno spoznanje, da povratka ni več. Država, zgrajena na verskem konservativizmu in tradicionalnih družbenih vlogah, je danes v fazi temeljite preobrazbe.
Najbolj opazne so spremembe v položaju žensk. Zahodnjaki to dojemamo kot simbolični premik – ženske danes lahko potujejo in opravljajo gospodarske dejavnosti brez dovoljenja moškega skrbnika. Ukinjena je verska policija, ženske lahko vozijo avtomobile, pravila oblačenja so vse bolj sproščena. Čeprav večina žensk še vedno nosi čador, vedno več jih razkriva obraz in lase.
To pa je le vrh ledene gore. Saudijska družba je že pred tem doživela tiho, a globoko preobrazbo. Podeželje je skoraj opuščeno, nomadski način življenja je praktično izginil. Šolanje ostaja ločeno po spolu, a nepismenost je skoraj izkoreninjena.
Presenetljivo je, da je danes na fakultetah več študentk kot študentov. Ženske vstopajo na trg dela in razbijajo tabuje – tudi tistega, da so v islamu podrejene moškim. V resnici imajo vlogo vladaric doma. Pogosto moški ženi preda ves dohodek, sam pa razpolaga le z žepnino. V tej še vedno konservativni družbi ženske obvladujejo več kot 75 odstotkov vlog v bankah in vrednostnih papirjih.
Gospodarske reforme in izzivi saudizacije
Najpomembnejši premik, ki ga je uvedel MBS, pa je nova družbena paradigma: denar in ustrezen življenjski standard bosta na voljo le tistim, ki delajo. To je revolucionarna misel za državo, ki je desetletja živela od naftnega bogastva in državnih subvencij. Mladi so to novo miselnost sprejeli z navdušenjem, starejše generacije pa z nelagodjem.
Saudizacija – proces zaposlovanja domače delovne sile namesto tujcev – poteka pospešeno. Vsako leto se na trg dela vključi množica mladih, javni sektor pa teh ne more več absorbirati. Ostaja le zasebni sektor, kjer pa so delovna mesta pogosto slabše plačana in zahtevajo izkušnje, ki jih domači delavci pogosto nimajo. Občutek cone udobja, v katerem so številni Saudijci odraščali, zdaj trči ob realnost trga dela, ki ne prizanaša nikomur.
Te spremembe pa za tuje obiskovalce niso vedno očitne. Saudova Arabija je šele v drugem ali tretjem letu odpiranja zahodnim turistom. Riad, glavno mesto, je simbol protislovij – srednjeveško jedro sredi oaze, sodobno urbano središče 21. stoletja in na obrobju favele migrantskih delavcev. Promet je kaotičen, javni prevoz neobstoječ, urbanizacija pa se širi z neverjetno hitrostjo. Predmestja rastejo kot samostojna mesta, vsako z lastnim identitetnim značajem.
Od puščavske samote do sodobnih mest
Zunaj mest pa se svet spremeni. Kjer se končajo namakani parki, se začne puščavska resničnost. Zahodni del države, zgodovinski Hedžas, sestavljajo peščene obalne ravnice, gorovja in neskončne kamnite puščave. Tu je tudi Rub al-Khali, “prazen kvartal”, eno največjih območij sipin na svetu, ki obsega 700.000 kvadratnih kilometrov in se razteza v Oman ter Jemen.
V teh težkih razmerah so bile oaze v gorovjih Hijaz in Asir najbolj primerne za življenje. Tu so nekateri vadiji skozi vse leto ohranjali vodne tokove, drugje pa je bila podzemna voda dovolj blizu površja.
Kjerkoli je bilo mogoče zagotoviti vir vode, so nastajala naselja – danes moderna mesta, kot so Tabuk, Hail, Duba in Alula. Ta mesta imajo korenine v starodavni kulturi Nabatejcev, arabske civilizacije, ki je pred več kot 2000 leti razvila izjemne sisteme namakanja.
Vse to kaže, da je Saudova Arabija danes država v gibanju – država, ki želi preseči svojo preteklost, a pri tem ne pozabiti svojih korenin. Kako uspešna bo v tem projektu, bo pokazal čas. Jasno pa je eno: smer je določena in poti nazaj ni več.
Mojstri puščavskega preživetja in trgovskih poti
To arabsko pleme je pred dvema tisočletjema z domiselnim sistemom namakanja razrešilo problem preživetja v puščavi – in hkrati problematiko vzpostavitve trgovskih karavanskih poti na dolge razdalje.
Nabatejci so s premišljeno zgrajenimi oazami vzpostavili povezave z južnim Arabskim polotokom, Jemenom in celo Indijo. Po tej poti so proti Sredozemlju potovali kadilo, dišave, začimbe in dragi kamni, v nasprotni smeri pa so karavane prinašale izdelke obrtnih delavnic, kot so dragocene tkanine in stekleni izdelki.
Za Jordansko Petro smo slišali vsi, za Saudsko Hegro pa le redki. Prav na kraju tega nenavadnega mesta na dnu nekakšne peščene sklede, obdane z gorami, je podtalnica sorazmerno blizu površja, kar je omogočilo obstoj v sicer surovem okolju.
Danes zasuto mesto, obdano z razkošnimi grobnicami, je v svojih najboljših časih štelo okoli 10.000 prebivalcev. A kljub svoji strateški umeščenosti ni moglo uiti svoji usodi.
Ko so Rimljani zavzeli območja današnjega Egipta in Sirije, je proti Indiji začelo pluti rimsko trgovsko ladjevje, ki je predstavljalo hitrejšo in cenejšo alternativo karavanam. Nabatejci niso mogli več konkurirati. Ob pomanjkanju virov za preživetje so se bili prisiljeni odseliti, njihova mesta pa je sčasoma pogoltnil pesek.
Država v preobrazbi: med starodavno zgodovino in visokotehnološkimi sanjami
Kraljevina Savdska Arabija ima izjemen turistični potencial. Celotna obala Rdečega morja je pravi labirint skritih zalivov, otočkov, koralnih grebenov in neskončnih peščenih plaž.
Turistična infrastruktura je že vzpostavljena, manjka pa tisto ključno – turisti. Podobno velja za fantomska mesta, zrasla sredi puščave: med njimi je Ekonomično mesto kralja Abdulaha, katerega del je že povsem zgrajen in čaka le še prve stanovalce, ter futuristični projekt Noem – t. i. "črta", domnevno 150 kilometrov dolgo mesto, ki naj bi pomenilo saudski preboj v svet visoke tehnologije.
A kam ta pot pravzaprav vodi? Nihče ne ve natančno. Trenutno vse kaže, da želi država postati nekakšna večja različica Združenih arabskih emiratov in Omana – trgovsko, industrijsko in prometno središče ter prestižni turistični center.
V tem času se prebivalci spopadajo z lastnimi težavami. Njihova prijaznost do tujcev je iskrena in topla. Ko se je, na primer, pokvaril avtomobil, so pridrveli z vseh strani in vztrajali pri pomoči, dokler ni bilo vse v najlepšem redu – vse to zgolj za Alahov blagor. Prav tako pogosto vabijo tujce na obisk ob kahvi ali kavi, k sebi domov.
Ko jih vprašamo o izzivih, ki jih pestijo, večina presenetljivo izpostavi vprašanje vzpostavljanja človeških stikov med moškimi in ženskami. Nekoč je bila poroka stvar celotnega plemena, danes pa so razmere drugačne.
Moški se počutijo preobremenjene z odgovornostmi in pričakovanji, medtem ko se za abajami skrivajo dekleta z brezhibnim videzom, pogosto z estetskimi popravki. Ne ločijo se več od pametnih telefonov, elektronskih cigaret in kav "to go". Dogovorjene poroke je nadomestila preračunljivost, pričakovanja o kraljevskem življenju in vse večja družbena razklanost – fata morgana, ki ruši temelje nekdanje družbe.
Eno takšnih prividov je tudi Hedžaska železnica, nekoč ključna povezava med Damaskom in Medino, zgrajena tik pred izbruhom prve svetovne vojne za prevoz romarjev. Danes je prvi razred tehničnega spomenika. Novo železniško omrežje zdaj znova povezuje svete kraje.
Za nas, Kafre – nevernike – je Meka popolnoma "haram", torej prepovedana. Medina pa, kljub omejitvam, pod določenimi pogoji ostaja dostopna. Tam lahko sledimo stopinjam Mohamedovih bitk, se povzpnemo na goro Uhud s prečudovitim razgledom in obiščemo mošejo Nabawia, kjer leži prerokov grob, ter prvo mošejo v zgodovini islama – Kuba.
Mesto preplavljajo množice romarjev – s celega sveta, vseh starosti in narodnosti. In ravno v tem vrvežu ti v uho zazveni poznan pozdrav: »Pozdravljeni Bosanci, kako ste? Dobrodošli!« Prijazni vzklik prodajalca spominkov, ki nas je opazil, uvrstil v pravi predal in skoraj pravilno določil naš izvor.
Za nami ostane nenavadna država, ujetnica preteklosti in hkrati igralka prihodnosti, ki je v središču velikih sprememb – in s tem spreminja tudi svet okoli sebe.
