Sicilija, tisti pravi sredozemski otok, ki je spet turistični hit
Prvič me je zamikala še kot študenta pred tremi desetletji. Čisto slučajno, pa še to bolj zaradi bližnjih Liparskih otokov. Želja je bila velika, časa v študentskem obdobju kar nekaj, z denarjem pa je bilo kot vedno bolj na tesno.
Kakorkoli že, zbrali smo se na ljubljanski železniški postaji. Zgovorna Kristi je živela v bližini, pa so jo ob odhodu v njeno veliko nezadovoljstvo na postajo pospremili starši. Še danes imam pred očmi njune skrbne nasvete: »Kristina, daleč od doma greš, pazi nase, na Siciliji so drugi ljudje, tam je Mafija, tam kradejo, tam......«.
Toliko da ji ni padel mrak na oči in je komaj čakala, da gremo po svoje.
Vožnja po Kalabriji nam je dala prvi pogled na otok sredi Sredozemlja, ki je velik za dobro Slovenijo. Na naše veliko presenečenje vagonov sploh ni bilo treba zapustiti.
Vlak je zapeljal kar ves na trajekt. Je pa bila zato vožnja preko nekaj kilometrov široko ožino prav posebej zanimiva. Že v antičnem času so zaradi močnih tokov ožino pojmovali kot domovanje Scile in Karibde. In res. Trajekt preko ožine ni plul naravnost, ampak v močnem toku hudo na postrani.
Na drugi strani je bila Messina, a naš cilj je bil nekaj deset kilometrov naprej v Milazzu. Pred severno obalo otoka se stika več tektonskih plošč, saj se prav na tem mestu Afrika spodriva pod Evropo.
Rezultat je kopica vulkanskih otokov, ki v obliki črke Y tvorijo Liparske otoke. Prvi od njih je Vulcano, že dobro stoletje dremajoč vulkan, domovanje grškega boga Hada, po katerem se imenujejo vsi drugi vulkani. Naviti od konca smo obletali vse otoke po vrsti. Na balkanski način bankrotiranih študentov seveda: karto za trajekt smo kupili do prvega naslednjega otoka, potem pa se peljali do konca.
Najbolj zanimivi je prav zadnji: Stromboli
Nenavadna gora. Na tem mestu je globina morja kakih 2500 metrov. Gora tako sega do morske gladine in še 924 metrov v višino. Popolnoma pravilni stožec je tako le vrh orjaške gore. Na njenem vrh je ves čas oblaček dima, saj gre za neprstano delujoč vulkan. Njegovo delovanje so opisali že Grki, ki so pred 2500 leti pluli tod mimo in njegov vrh uporabljali kot svetilnik pri plovbi.
Oblasti so ta otok uporabljali kot zapor za najbolj preklete izmed prekletih. Za tiste torej, ki se jih je družba želela znebiti. Ta otok sredi ničesar je imel vlogo jugoslovanskega Golega otoka. Zapor brez ograje, pa pojdi kamor hočeš, če moreš.
Pred trideseti leti so bili drugi časi in formalizem še ni imel tolikšne vloge. Mlade duše, kot smo bili mi, pa tudi nismo bili najbolj nagnjeni k spoštovanju pravil.
Takoj nad edinim naseljem na otoku je pot proti vrhu še tlakovana. Vodi do pokopališča, kamor so nekdaj oblasti pokopavali tiste, ki so umrli za kolero in bili še mrtvi kot klica bolezni grožnja družbi.
Nad pokopališčem je stala kopica napisov. Začeli so se običajno z »vietato« in se nadaljevali z naštevanjev nekaterih paragrafov ter omenjali nekakšne denarne zneske. »No parlo italiano«, sem si mislil in nadaljeval pot proti vrhu.
Po uri hoda je redkega grmičevja zmanjkalo in začela se je turobna peščena pot. Dva koraka naprej in korak nazaj. Pa tako do vrhav nedogled. Nekje na sredini zavijemo okrog pečine in odpre se pogled na orjaško drčo, ki sega od vrha vulkana pa vse do morske gladine. Sciara del fuoco. Ob večjih izbruhih v kraterju nastane jezero staljene lave, ko se krater napolni, višek v velikem pljusku odteče proti morju.
Drča nas ni kaj dosti zmotila. Saj zdajle ni pomembnejšega izbruha, torej ni problema. Po treh urah vzpona smo bili na robu kraterja. Torej na vrhu.
Table »vietato« so bile še vedno prisotne, pa se nam ni zdelo posebej problematično. Iz kraterja se je pošteno kadilo in to je bilo vse. Nekje v tem času se je stemnilo. Sedaj pa je postalo zanimivo. Znotraj vulkana so se pokazala rdeča očesa. Sama vulkanska žrela znotraj samega vulkana. Pa to je treba videti. Nonšalantno smo se spustili v vulkan. Tabel s prepovedmi kar naenkrat ni bilo več, saj oblastem ni prišlo na misel, da bi kdo imel namen in toliko nepremišljenosti v sebi spustiti se v sam vulkan.
Zaskrbelo je tudi nas. Malce smo pregledali situacijo. Zadeva je izgledala takole. Najprej izbruh, potem nekaj minut mir, pa spet izbruh in tako v nedogled. Torej kako dobiti kak dan star kamenček iz sredine Zemlje od koder so prišli pogumni raziskovalci iz slavnega »Potovanja v sredino Zemlje« Julesa Verna?
Počakaš izbruh, stečeš na vrh delujočega žrela, vzameš kamenček in spet tečeš nazaj. Delovalo, brez neprijetnih posledic.
Stromboli ne pozabiš kar tako
Nekaj let kasneje smo ga spet obiskali. Že na prvi pogled je deloval bistveno bolj aktivno. Do vrha kraterja smo ob nespoštovanju vseh pravil še prišli. Spust v samo žrelo pa smo takoj odmislili.
Ob nastopu večera je v kraterju pljuskalo jezero lave. Skoraj vsako minuto je prihajalo do izbruhov. Ognjemet lave je segal krepko nad našo višino. Počakaš nekaj deset sekund in po glavah je začel padati prah in manjši kamenčki. Čudovit pogled na neskončno moč narave.
Pa se ni zdelo kaj posebej hudo. Potem pa minejo leta in človek sliši marsikaj o Stromboliju. O tem, da je Sciara del fuoco redno v uporabi, da se lava ob steku v morje upari in povzroča tsunamije. Da so izbruhi na gori zahtevali že kar nekaj življenj prav takšnih obiskovalcev, kot smo bili mi, da je padajoče kamenje ubilo že kar nekaj vaščanov tri ure hoda proč ob sami obali, da so morali že večkrat evakuirati cel otok, da........
Zdi se, da ima mlad človek kot mačka devet življenj. Dostikrat me je zanimalo, koliko jokerjev sem že pokoristil. Kakšen gre prav gotovo tudi na račun Strombolija.
Na otoku je v vmesnem času življenje teklo po starem
Ob trikotnih obalah otoka je cela vrsta mest, notranjost pa je precej bolj prazna, le tu iz tam kakšna malo večja vas. Sicilija leži praktično na sredini Sredozemlja in je prometno izredno pomembna. Tudi za pirate, ki so bili tisočletja strah in trepet domačih prebivalcev.
Toliko, da vasi običajno niso bile ob obali, ampak kakih deset kilometrov v notranjosti. Tako za rezervo, če bi se pokazali nepovabljeni obiskovalci, da je čas za beg in obrambo. Še danes velja, da je stara vas v hribih, ko pa je nevarnost morskih roparjev minila, pa so novo vas postavili ob obali.
Sicilija je okrog in okrog celega otoka prometno dobro povezana
Krožna avtocesta je bila zgrajena tudi s pomočjo vlade v Rimu. Mafija je znala dobro izkoristiti denar z neba oziroma Rima, ki je prihajal v nerazvito provinco. Že bežen pogled na avtoceste pokaže, da so mostovi dostikrat vsaj dvakrat predolgi in tudi tam, kjer sploh ne bi bili potrebni.
Zgrajene so bile po bistveno previsoki ceni in lokalni šerifi so si »Dobro umastili brkove«. Kakršnakoli vzporednica z našimi gradbenimi baroni je čisto namerna in prav nič slučajna.
Otok ima sredozemsko podnebje in je zaradi prijetnih pogojev za življenje že tisočletje tarča naselitve ljudi. Ti so pokrajino preoblikovali v kulturno krajino, mešanico sadovnjakov, polj, redkih gozdov in številnih naselij.
Prvotni prebivalci so bili prvotni prebivalci Italije, kot so Sicani, Elmiani in Siceli
Glavni poudarek naselitve pa so dali Feničani in Grki. Prvotne prebivalce so potisnili v notranjost, sami pa so oblikovali kopico obalnih mest.
Feničani oziroma Kartažani na zahodu, Grki, ki so otok pojmovali kot del Megale Hellas, pa na vzhodu. Del Velike Grčije, ki je bila v južni Italiji, Siciliji, Albaniji, južni Franciji in Dalmatinski obali. Biser teh naselbin je bila Korintska naselbina Sirakuze.
Grška mesta so se po malem stoletja vojskovala med sabo, precej pa tudi s Kartažani. Ti so bili stoletja velesila v osrednjem in Zahodnem Sredozemlju.
Ne eni ne drugi pa niso računali z Rimljani. Z novo agresivno silo iz Lacije, ki se je po Eneju imela za potomce Trojancev in v katerem genskem zapisu je stalo, da jim je namenjena vladavina sveta.
V Prvi punski vojni so opravili s Kartažani, jih pregnali z otoka in ga spremenili v svojo prvo provinco. Sledi semitske kartažanske naselitve so praktično izginile.
Grške naselbine na otoku so bile bistveno bolj številčne in bogato naseljene s kolonisti matične Grčije. Rimljanom je vzelo kar nekaj časa, da so jih spravili pod svojo oblast. Grški vpliv je neizbrisen. Po celotnem otoku stoje še danes številni grški templji. Zadnje grško imenovano mesto Akragas je svoje italijansko ime Agrigento dobil šele v času Mussolinija v prvi polovici 20. Stoletja.
Zadnja svobodna grška naselbina je bila antična metropola Sirakuze. Leta 212 pr. n. št. so mesto po treh letih obleganja zasedli Rimljani. Mesto ni mogel ubraniti mogočen kompleks utrdb, ki so bile delo enega največjih učenjakov Starega veka Arhimeda. Slednji je ob obleganju sredi reševanja matematičnih problemov izgubil tudi življenje.
Pravzaprav paradoksalno Rimljani so se zavedali potenciala, ki ga je učenjak predstavljal. Konzul Marcellus, ki je vodil obleganje, je tako razglasil, da je njegovo življenje ob padcu mesta vsekakor potrebno zavarovati. To so izvedeli tudi obleganci.
V trenutku, ko je mesto padlo, so se vsi moški primerne starosti v strahu za svoje življenje razglasili za Arhimede. Rimljane je to sprenevedanje spravilo nekoliko ob živce. Ko so končno naleteli na starca, ki je v pesku reševal matematične probleme niso vedeli kaj z njim.
Za povrh je bil še nesramen in jim je solil pamet. Z razdraženimi, plena željnimi vojaki se seveda ne ravna tako, pa so ga ubili. Čisto slučajno je bil to res tisti pravi Arhimed. Kašna smola.
Skorajda tisočletje je na otoku vladal mir, ki so ga motile le občasne državljanske vojne in vpadi selečih se narodov. Rimljanom je sledil Vzhodni Rim, to je Bizanc in tu vladal do sredine devetega stoletja.
Potem pa se je zgodilo nekaj nenavadnega
Muslimanski emirji v Tuniziji so izkoristili notranje zdrahe na otoku. Na otok so poslali ladjevje in vojsko ter otok meni nič, tebi nič preprosto osvojili za dobri dve stoletji in pol. Toliko o tem, zakaj znajo biti tisti pravi Sicilijanci precej temne polti in črnolasi. S sabo Arabci prinesli svoj jezik in muslimansko vero iz katerega je na otoku nastala nenavadna mešanica Grščine, Latinščine, Siciljanskih dialektov ter Arabščine. Njihov center je bil v Palermu, ki se je razvil v novo trgovsko metropolo.
V enajstem stoletju se je spet zgodilo nekaj nenavadnega. Nova realnost je prišla čisto od drugod. Dve stoletji prej so nordijska plemena današnje Skandinavije postala nemirna.
Rast prebivalstva je povzročila pomanjkanje rodovitne zemlje. Višku prebivalstva ni preostalo drugega, kot da srečo poizkusi v širnem svetu. Del teh bojevitih plemen se je usmeril proti jugu. Po stoletjih plenjenja po Frankovskem cesarstvu, krščanskih državah severne Španije in Omajadskega kalifata v Andaluzije, so vdrli v Sredozemlje.
Tu so malo plenili, malo trgovali, malce pa so bili na voljo najboljšemu ponudniku, ko je ta potreboval vojaške najemnike. Tudi v Južni Italiji.
Potem pa so ti kot stolp veliki bojevniki opazili nekaj nenavadnega. Njihovi delodajalci so dajali vtis, da imajo dosti denarja, poguma in vojaških spretnosti pa ne kaj dosti.
Vikinški voditelj Robert Guiscard je prišel na misel, da ni prav posebne potrebe, da bi služil komurkoli, če je lahko sam vladar. Mimogrede je prevzel oblast v svobodnih južno italijanskih mestih, zavzel zadnja bizantinska mesta ob obali in se spravil na Sicilijo.
Otok je zavzel in vzpostavil svojo oblast. Nekaj časa je muslimane še upošteval, potem pa se jih je znebil. Enako je v katoliško vero spreobrnil še preostale pravoslavne Grke. Mošeje so bile spremenjene v cerkve. Robert Podlasica je tako postal vladar Normanskega kraljestva in prvi vladar dinastije Hauteville. Prav Normanom, to je Vikingom, se je zahvaliti, da so številni Siciljanci še danes izrazito belopolti, visoke rasti in plavoki.
Normani so na otoku pustili neizbrisne sledi. Na temeljih porušenih mošej so zrasle gotske katedrale. Kot tiste v Montrealu, Palermu in Cefaluju. V njih se visoke stene in vitražna okna gotskega stila mešajo z bogatimi mozaiki, ki so nastali pod neizbrisnim bizantiskim vplivom.
Palermo je danes moderna metropola s srednjeveškim centrom mesta
Na obrobju mesta pa so gotske katedrale zamenjale baročne cerkve. Siciljanci so dejansko drugačni ljudje z drugačnimi navadami. Tudi kar se tiče njihovih mrtvih. Nekako so njihova telesa želeli ohraniti za bodoče čase, če so že njihove duše odletela k Kristusu. Tako so nastale Tombe ni capucini. Kapucinske grobnice.
Postavili so jih pod mogočno samostansko zgradbo na obrobju starega mesta. Do tam je kakih dvajset minut sprehoda. Tu smo spet enkrat doživeli siciljanski duh.
Brezskrbno smo korakali ob obrobju ceste, ko sta se nasproti pripeljala dva mladeniča na vespi. Za trenutek sta se mi zazdela nenavadno skoncentrirana v sicer precej razpuščenem utripu mesta. Samo za trenutek. Pa nista bila skoncentrirana na mene. Naslednji trenutek je bila Kristi brez nahrbtnika, potnega lista, fotoaparata in denarja, mladeniča pa sta se s povečeno hitrostjo odpeljala po labirintu ozkih ulic mesta.
Sicilijanci so želeli ohraniti svoje pokojne. Tako pogreb ni potekal na običajen način s pokopavanjem v zemljo. Preprosto so jih postavili na vrh vročih streh, kjer so se naravno mumificirali. Potem pa so posušena trupla oblekli v njihove najboljše obleke in jih v kapucinski grobnici postavili v naravne položaj vzdolž celotnih kleti. Sprehodiš se torej skozi neskončne hodnike, ko s sten nate gleda množica pokojnikov.
Sicilija je bila, kot Kraljestvo dveh Sicilij je bila pod stoletnim vplivom katoliške Španije
Kulturna povezava je povezala obe deželi in je trajala vse do 19. stoletja. To je bilo tudi obdobje zlorab oblasti. Njim v odgovor so nastale podtalne organizacije, ki so bile namenjene zaščiti ubogih pred zlorabami oblastnikov. Skratka izvor te ustanove, ki se je skupaj z italijansko migracijo razširil po vsem svetu, je bil spočetka namenjen čisto nečemu drugemu. Zaščiti zatiranih.
V drugi polovici 19. stoletja se je začelo in v nadaljevanju tudi dokončal proces združevanja Italije v eno državo. Tudi Sicilija je postala del Italije, a danes le malokdo ve, da je šlo za združitev posameznih dežel in skupnosti, ki že dve tisočletji niso živele skupaj in si sever in jug države praktično v ničemer nista bili več podobni.
Sicilija je nekje v tem času izgubila status bogatega otoka. Potonila je v revščino in začelo se je množično izseljevanje prebivalcev predvsem na sever in v obe Ameriki.
Podtalna organizacija Mafija je sedaj v celoti spremenila svojo vlogo. Začela se je ukvarjati s kriminalom, pobiranju varščin in korupcijo. Državne oblasti so bile praktično nemočne. Zanimivo, tisti, ki jo je ukrotil, je bil fašistični diktator Benito Mussolini. Pa še to čisto slučajno. Bojda se je zameril lokalnim gospodarjem, ko ni uslišal njihovih želja in zahtev na Siciliji.
Ko je le prišel na obisk, je Mafija v dokaz svoje moči, prepovedala, da bi ga katerikoli prebivalec Sicilije prišel pozdravit in poslušati njegove govore. Diktatorja so tako ob obisku pričakale prazne ulice. Njegovemu samoljubju takšen sprejem v biti ni bil všeč. Začela se je represija države in v 30-tih letih se je zdelo, da je Mafija po stoletjih praktično neomejene oblasti zlomljena, njeni voditelji pa v zaporih.
Potem pa je izbruhnila Druga svetovna vojna in s pomočjo Američanov se je Mafija spet povzpela na oblast. Kako je to mogoče? V letu 1943 je ameriška vojska pripravljala izkrcanje iz Severne Afrike na ta sredozemski otok. Italijanska vojska ni bila na kaj posebno dobrem glasu, skrbi pa so povzročali Nemci, katerih vojska je bila strah in trepet vse Evrope, in je bila tudi nameščena na otoku.
V stiski so obrnili na Salvatorja »Lucky« Luciana. Vodilnega ameriškega mafijca, ki je služil dolgoletno zaporno kazen v ameriških zaporih.
V zameno za svobodo je ta italijanski emigrant angažiral ostanke podtalne organizacije v domovini in ta je poskrbela, da je izkrcanje potekalo ob minimalnih težavah. Ameriška vojska je odšla, mafija pa je ostala. Novo obujena organizacija je izkoristila situacijo in se ponovno zajedla v družbo, kjer je ostala še danes.
Na prvi pogled je nam turistom praktično nevidna. Turizem je eden izmed glavnih dohodkov otoka in tako je potrebno pustiti turiste pri miru. Domačine se da izkoriščati dosti bolj nevidno.
Za črne emigrante pa je življenje na tem otoku, kjer je turistični raj pravi pekel na zemlji. Daleč stran od radovednih oči množice črnih rok za male denarje dela na plantažah sadja in zelenjave za male denarje v polsuženjskih razmerah.
Sanje prebivalcev južno od Sahare so sanje o evropski blaginji. Realnost sveta pod 3369 metrov visokim vrhom Etne, ki obvladuje precejšen del otoka, je tako precej bolj neprijetna. Tako za domačine kot tujce.
Za konec je ostalo le še čakanje na železniški postaji za vrnitev domov daleč na severu. Padla je ideja, da se obišče še mestna tržnica, kjer »itak ugodno prodajajo vse mogoče«.
Malce izgovorov na utrujenost, malce kazanje nezainteresiranosti, malce pa prazna denarnica, pa sem počakal kar na postaji. So pa šli zato moji sopotniki. Po dobri uri se ves nasmejan vrne Tomaž. Na tržnici je po super ugodni ceni za pravcati drobiž kupil odličen fotoaparat.
»Ti še ne veš kaj vse zmore in kakšne vse funkcije ima« mi ves zadihan ves navdušen pravi. »Bi ga želel videti?« mi ves vesel pod nos moli rjav paket. Seveda, kako da ne, saj je dober fotoaparat in dobra fotografija pravi raj na zemlji.
Odpre paket in ven se prikotali granitna kocka ravno prave teže fotoaparata. Zato pa je bil fotoaparat tako poceni. Sedaj na tržnico tečemo kar vsi, a o prodajalcu ni bilo več nobenega sledu. Tako sedaj smo Sicilijo doživeli v popolnosti. Na postajo prisopiha vlak in odpravimo se na dolgo pot domov.
Hvala, ker berete Slovenske novice.
Ne verjemite vražam; naj bo petek, 13., vaš srečni dan.
