Sirija: Zgodba o ljudeh, ki imajo radi svojo deželo
Da ne govorimo o zadnjih tednih, ko se zdi, da bo zadeva iztirila svet s tečajev. Sirija je prav v središču tega dogajanja. Z neprijetnim sosedom na jugu, Izraelom, je v dolgotrajnem sporu. Za povrh pa je v letu 2011 izbruhnila grozovita državljanska vojna, ki se je vlekla leta in leta.
Centralna oblast pod vodstvom alavitske družine Asad jo je ukrotila šele s pomočjo Rusije. Pa so navkljub vsemu še danes precejšni deli države izven državne oblasti.
To velja za precejšen del severne gorate province Idlib, kjer so se ugnezdili preživeli ekstremistične Islamske države in precejšen del puščavskega vzhoda, kjer so naftna polja zasedli Kurdi in ameriški plačanci Sirske osvobodilne armade.
Za povrh pa severne dele zasedajo turške čete, ki so v večnem sporu s Kurdi, na vzhodu pa ameriške, ki so na tem mestu predvsem za povzročanje zmede tako v Siriji kot še bolj v sosednjem Iraku.
Sirijo sem po dolgem in počez prekrižaril na tritedenskem potovanju v letih tik pred izbruhom državljanske vojne. Verjamem, da je danes država nekaj čisto drugačnega, kot je bila tedaj.
Dejstvo pa je, da ni tisto, kar nam žele predstaviti naši, zahodni mediji. Prav tako pa ne tisto, kar prihaja iz Moskve in Teherana, kjer pač trobijo svojo resnico. Dejstvo je, da sem videl deželo s tisočletno zgodovino in zanimive ljudi. Vsak pa si naj ustvari svojo menenje.
Ves čas čakanja na milanskem letališču Malpensa me je zanimalo, kakšna bo družba na letu za Damask. Prišel je čas in naenkrat sem se zavedel, da sem sam. Nikjer več evropskega obraza.
Med poletom smo reševali križanko. Stevardese so razdelile prijavnice. Rumene za čiste tujce, zelene za Arabce, Sirski državljani pa so bili oproščeni. A kaj je kdo? Zase sem vsaj vedel.
Iračanka, ki je nepismena, vendar z danskim potnim listom. Švedska krščanska družina, ki med samo govori Aramejsko. Kurdi z nemškimi potnimi listi, ki se v tretji generaciji vračajo domov, ki ga še nikdar prej niso videli?
Gospodarski in politični položaj na Bližnjem vzhodu je nevzdržen in kdor le more si išče pot v boljši svet. Po 11. Septembru 2001 se je svet obrnil na glavo. Izpolnjevanje prijavnic je bilo torej zahtevno in dolgotrajno delo posadke in potnikov.
Stari Damask je mesto z dušo
Prvi vtis je začudenje. Zgodovina tisočletij se je dogajala na relativno majhnem prostoru kvadratnega kilometra. Vendar kaj vse se tu najde. Ves severni del starega mesta obvladuje mogočna mošeja Umajadov, prve muslimanske dinastije.
Če smo čisto natančni, je tu najprej stal feničanski tempelj, posvečen Baalu, antični tempelj posvečen Jupitru, potem krščanska cerkev in to so muslimani potem preuredili v mošejo. In to ne kakršno koli.
Okoli je dvajset metrov visoko obzidje, na eni strani velikega dvorišča so upravni prostori, na dvorišču več vodnjakov z mozaičnimi podobami raja. Ima tri minarete oziroma vanje spremenjene zvonike. Sam prostor mošeje je dolg skoraj 150 metrov in ima na sredini grob Janeza Krstnika. Mimogrede, krščanskega svetnika. Na tleh pa tisoči preprog.
Spomin na čase, ko je bila Sirija še v celoti krščanska dežela. Še danes je Sirija konglomerat narodov. Kot na primer ranjka Jugoslavija. Velika večina prebivalstva je muslimanov, ki se delijo na šiite, alavite, sunite in druze.
Slednji pravzaprav pravijo, da niso muslimani, ampak nekaj samosvojega. Preostanek pa so kristjani, razdeljeni na kakih 12 frakcij. Človek ne bi verjel.
Zaradi zgodovinskih prepirov najdemo, je prišlo do neskončnih delitev
Najprej so odšli Nestorijanci, katerih del se je kasneje pridružil katolištvu, in se kličejo Kaldejci. Potem so odšli Jakobiti in del je spet združen s katolištvom in se imenujejo Sirokatoliki. Pa Grškopravoslavni in njihovi katoliški pripadniki grkokatoliki in maroniti.
Pa pravi katoličani, protestantske frakcije in pravoslavni in unijatski Armenci. Ti so po pogromih in genocidu 1. Svetovne vojne pribežali iz Cilicije, današnje južne Turčije, nekdaj Male Armenije. Tisti redki, ki so preživeli seveda.
Da bi bila zmeda še večja, najdemo tudi jazide. Ti niso ne muslimani in ne kristjani, pač pa pripadniki starodavnega perzijskega verovanja. V principu so to Kurdi, ki niso muslimani. Nekaj, kar ne razume praktično nihče.
Tik ob boku same mošeje pa najdemo grobnico največjega vojskovodja arabskih vojsk Saladina. Čeprav Kurd po rodu mu je uspelo tisto, kar Arabcem ne uspe že 60 let: Osvojil je Jeruzalem in to od križarjev po strahoviti bitki pri Hattinu leta 1187.
Ob citadeli, ki obvladuje severne dostope v mesto, so mu postavili mogočen spomenik. Čisto mimogrede. Spomenik je darilo zadnjega nemškega cesarja Vilhelma II. Mošeji se tišči starodavna Azem palača.
Palača guvernerjev Damaska, ki so ga upravljali stoletja. V njej človek dobi občutek orientalnega razkošja. In dvoriščne umetnosti, ki v patiu združujejo vodomete in zelenje. Podobo muslimanskega raja.
Mesto preide v podobo organiziranega kaosa. To so suqi. Pokrite tržnice, kjer se dobi prav vse. Njihova dolžina gre v kilometre in po njih derejo reke ljudi. V južni krščanski del Damaska, kjer so ob vratih Bab Tuma in Bab Sharki tesno skupaj grški in sirski patriarh ter armenski metropolit.
Le malo zunaj mestnega obzidja stoji grobnica Zajnab. Mohamedove vnukinje in ene najbolj znanih oseb muslimanske zgodovine. Zajnab je bila namreč hčerka četrtega kalifa in prvega šiitskega imama Alije in Mohamedove hčere Fatime. Po porazu pri Karbali je bila prav ona tista, ki je poraženim Šiitom dala upanje in jih prepričala, da še ni vse izgubljeno.
Na njen grob romajo tako številni verski turisti Bližnjega vzhoda. Najprej obiščejo Nadžaf in Karbalo v Iraku in nato pridejo še v Damask. Po mestu se tako mota kopica Irancev in Iračanov.
Na Zahodu po zadnjih dogodkih vlada stereotip o Arabcu kot ekstremistu, oblečenemu v turbanu, ki opasan z bombami komaj čaka, da pobije nedolžne ljudi. Nobena od teh neumnosti ne velja za Sirce.
Neskončno prijazni, popolnoma neagresivni in vedno pripravljeni na pomoč so pravi antiopod prejšnje trditve. Čeprav so vsepovsod gore smeti, kaotičen promet in veliko število ljudi, ki nimajo dela, so Sirci neskončno ponosni na svojo deželo. V njihovih besedah najdeš zadovoljstvo nad lastnimi stvaritvami in zaupanje v oblast, ki jih vodi.
Za razliko od nas Slovencev, ki skozi svet stopamo zaverovani v svoj ego in z arogantnim odnosom do revnejših od nas. Nič čudnega, da nas je nekoč Bora Đorđević označil za bečke konjušare.
Ko se človek prebije iz mesta, začuden ugotovi, da stoji praktično sredi puščave.
Damask je eno najstarejših mest sveta
Nastalo je na kraju, ko se z gorovja spusti na ravnino reka Barada. Tu oblikuje oazo in nato njene vode izginejo v pesku puščave.
Gorovje Antilibanona skorajda ne pusti kapljice vlage preko tritisoč metrov visokih vrhov. Sredi njih v pogorju Šuf pa najdemo čuden svet. V divjih skalnih dolinah najdemo krščanske vasi, ki obkrožajo starodavne samostane.
Tisočpetsto metrov visoko najdemo na kamnitem zobu grškopravoslaven ženski samostan Naše gospe iz Seydnaye. S sten zasijejo mozaiki Justinjana in Teodore. V cerkvi zadiši po kadilu, svečah in ikonah.
Po zraku zadoni melodija, ki jo poznamo iz grških cerkva, le da je jezik tokrat arabski. Na ulicah mesta pa v belo oblečene deklice odhajajo k obhajilu.
Za trenutek človek pomisli, da je doma. Le nekoliko drugače je le nekaj desetkilometrov proč. Pod divjimi stenami je skrito celo mesto in v Maaluli slišiš aramejščino. Jezik, ki ga je nekoč davno govoril Kristus in se je ohranil le še na bolj odročnih krajih. Taki odročni kraji so prav gotovo severno od An Nabkha.
Tu v puščavi najdemo slikoviti samostan Mar Musa al Habashi. V rdečem kamenju skrito stolpasto zgradbo, kjer v cerkev stopiš bos in se Bogu v oltarju prikloniš tako, da se s čelom dotakneš tal.
Padre Paolo je bil v samostanu oče skupnosti. Od vsepovsod so prihajali v ta samoten kraj v pečini nad ravnino neskončne puščave romarji celotnega sveta. Pa je ideja v tem po imenu abesinskem samostanu izzvenela.
Padre Paolo je še v času izbruha vojne neutrudno potoval po deželi in poizkušal ustaviti tisto, kar se ni moglo več ustaviti z besedo. Za svoj trud je plačal z glavo in njegovega trupla nikdar niso našli. Sirska vojna je bila pošastna in v njej je človečnost umrla.
Naj ne bo dvoma. Državljanska vojna v Sirija je bil umetno ustvarjen konflikt, namenjen, da se s kaosom zavaruje izraelsko severno mejo in odstrani ruskega zaveznika na Bližnjem vzhodu. Sirija je bila kot naročena za kaj takega.
Konglomerat narodov in ver je bil pod nadzorom dinastije Asad. Oče Hafis je prevzel oblast leta 1971 z vojaškim udarom. To je bil čas, ko je bil arabski svet do dna pretresen po izgubljeni šestdnevni vojni z Izraelom, v kateri so izgubili Golansko planoto.
Družina Asad pripada alavitski šiitski manjšini
Kar naenkrat se je zgodilo, da je pripadnik majcene manšine vodil državo. Zaradi tega je bilo potrebno voditi državo na drugačnih ideoloških konceptih. Na konceptu socializma, ki že v sami osnovi zavrača verske in nacionalne delitve. Državi je vladal s trdo roko, a oblast je bila enaka za vse.
Leta 2000 ga je po spletu okoliščin nasledil sin Bašar. V samem začetku ga oblast in politično vodenje države ni zanimalo. V Londonu je študiral oftamologijo, ko se je v avtomobilski nesreči ubil njegov starejši brat Basil. Po sili razmer je postal naslednik. V prvih letih vladavine je bil ljubljenec Zahoda.
Država je hitro napredovala in zdelo se je, da so pretresi mimo. Potem pa se je nekje drugje zgodilo nekaj nenavadnega. V Katarju so odkrili popolnoma nore količine plina. Ideja je bila, da se zgradili plinovod preko pravkar s strani Američanov osvojenega Iraka in Sirije do Sredozemske obale in zasluži bajne denarje z oskrbo Evrope.
Vendar pa je Zahod zahteval ekstrateritorialnost za področje plinovoda, kar z drugimi besedami pomeni, da bi se Sirija spremenila v kolonijo. Bašar ne nosi zastonj priimka Asad (orel). Za razliko od številnih drugih politikov ima hrbtenico in mu je mar za državo. Rekel je Ne in nato se je začelo.
Po državi je že nekaj let trajala silovita suša, ki je kmete prignala na rob obupa. V skrajni stiski je država dovolila da si kmetje sami narede vrtine do podtalnice. Nekaj, kar je bilo prej najstrožje prepovedano.
Zraslo je na desettisoče vrtin in nekako se je dalo prebroditi nekaj let. Suša kar ni popustila in zgodilo se je neizogibno. Nivo podtalnice je padel tako globoko, da ta ni bila več uporabna.
Milijonom kmetom so se prej zelena polja spremenila v puščavo. Ni jim preostalo drugega, kot da so se zatekli v velika mesta in tu živeli v bedi. K vsemu temu je treba prišteti še veliko rodnost, ki se umirja šele v zadnjih letih. Posledica je bila množica mladih ljudi, ki nikakor niso našli zaposlitve in so kot taki povzročali same zdrahe.
Potrebna je bila le še iskra in zgodilo se je neizogibno. Kar naenkrat so se vsi počutili prikrajšane in izbruhnila je vojna vseh proti vsem. S pomočjo številnih zunanjih pomagačev, ki so videli korist, če na oblast pridejo islamisti. To se ni zgodilo, plinovoda očitno ne bo, država pa se mukoma postavlja na noge. Cena je bila strašna.
Človek bi komajda verjel, a za levji delež težav so odgovorni akterji na drugi strani oceana, ki so se ponašali z naslovom uglednih politikov.
Ti so z Balfourjevo deklaracijo leta 1917 dodelili Judom Palestino, pa čeprav so ti v deželi tvorili le neznatno manjšino, dežela je bila pa vsaj že tisočletje in pol poseljena z Arabci. Istočasno so pod Lawrencem Arabskim v času 1. Svetovne vojne oblubili Arabcem svobodo, če se ti dvignejo v upor proti Turkom.
Arabci so to tudi storili, a so jih že takoj prinesli žejne preko vode s Sykes-Picot sporazumom, ko sta si Francija in Velika Britanija arabski svet razdelili kot kolonije, namesto da bi ti dobili samostojnost.
Nekaj podobnega velja tudi za razglasitev neodvisnosti Libanona in Sirije. V času 2. Svetovne vojne je namreč postalo jasno, da je neodvisnost neizogibnae.
Britancem je še nekako uspelo izriniti nemško vojaško avanturov Siriji, a bilo je jasno, da kolonije ne bodo mogle obstajati v nedogled. Sirija je enotno kulturno območje in obsega tudi Libanon ter dele severne Jordanije. Libanon je pač umetna tvorba, ki je dobila neodvisnost že leta 1943.
V tem času je bil Libanon edina arabska dežela s krščansko večino
Krščanske voditelje je bilo na smrt strah, da bi se utopili v krščanskem morju. Po večini so potomci križarjev izpred osmih stoletij, še danes govore francosko, in jim je uspelo prepričati Francoze, da so oblikovali umetno državo. Sirija je tako neodvisnost dobila šele po koncu vojne leta 1946.
Pa spet ne v celoti, saj so Francozi s pokrajino Heyat na skrajnem severu leta 1939 podkupili Turke, da se niso spajdašili z Nacisti. V vseh treh primerih so tako zahodne sile manipulirale z ljudmi in pokrajinami, ki sploh niso bile njihove. Nekakšen Monopoli, a ne kot igrica, ampak resna »Realpolitik«, ki je odločala o življenju in smrti.
Čisto drug svet je spet v Hami
Gorovja je konec in v nekaj kilometrih se cela pokrajina spremeni v rodoviten svet. Skozi njega se vije reka Orontes in njene vode hranijo skoraj celo deželo. Vendar rastnine še danes rastejo le, če dobijo zadosti vlage. V tem mestu so nekdaj za to skrbela ogromna lesena namakalna kolesa.
Nekatera imajo kakih dvajset metrov premera in ducat njih je raztresen po vsem mestu. Imajo skupno ime Nuriji. Vendar tu živijo le zapeti muslimani. Ni nobenih mini krilc. Vse ženske so pokrite, nekatere celo z burko in v mestu je vse polno bradačev. Ob njih se človek spomni pomena čudnih vdrtin na nekaterih zidovih.
To so spomini na upor Muslimanskih bratov, ki so leta l982 izzvali Asadovo oblast. V brezobzirnem topniškem obstreljevanju in letalskem bombardiranju vojske je padlo med 20 in 40 tisoč ljudi. Dokaz, da »ljubljena oblast« ni čisto popolna.
Bolj gre za razsvetljeno diktaturo, ki pravi: živi in delaj ter bodi srečen. Vendar vedi, v trenutku, ko boš ogrozil našo oblast, te ubijemo.
Ob sirski obali v notranjost dežele vodi vse polno prehodov. Ta del je ravno na sredini rodovitnega polmeseca, ki sega od Perzijskega zaliva čez ves Irak in Sirijo tja v Egipt.
Pokrajina je ves čas na prepihu in preko nje so se pomikale tisočere vojske. Vsaka od njih je v teh krajih, kaj pustila, največ pa je ostalo iz križarskih časov.
Na gričih najdeš orjaške gradove s pravljično zvenečimi imeni: Crac de Chevaliers, Safita, Bokeis, Sheizar, Misyaf, Marquab, Nadj in Saone. Pa tudi ljudi v odročnih vaseh. Ti imajo modre oči, bledo polt in plave lase ter imena, kot so William in Henrik. Spomin na čase, ko so se tu mimo pomikale množice romarjev in vojakov z namenom osvojiti Kristusov grob v Jeruzalemu.
V Misyafu so imeli oporišče Ismaeliti
Šiitska sekta, ki je izhajala iz današnjega gorovja Albruz v Iranu. Način njihovega delovanja je v delu Alamut opisal Vladimir Bartol. Za svoje pripadnike so organizirali začasen raj, poln lepih deklet, in hašiš.
S slednjim so jih omamili, z obljubami o večnem raju spremenili v fanatične morilce, ki so v imenu Starega gorjana trosili smrt vsepovsod naokoli, dokler niso z njimi v 13. Stoletju opravili Mongoli.
Alepo kličejo za severno prestolnico. S svojimi tremi milijoni ljudmi si to tudi zasluži. Sredi mesta stoji na vzpetini orjaška mestna trdnjava. V njej najdemo dve mošeji.
Ena spominja na kraj, kjer je Abraham počival in druga na mesto, kjer je po legendi pomolzel svoje koze. Severno od nje najdemo čuden kraj.
Leta 1915 so Turki sprožili enega največjih genocidov v človeški zgodovini. V silovitih pobojih so na drug svet spravili milijon in pol Armencev. Redki preživeli so bežali na jug in v mestu osnovali eno največjih krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu. Njihovo število gre v stotisoče, vendar je v zadnjih letih vedno več njihovih trgovin in uradov zaprto s pločevinastim rolojem.
Severno od mesta je kamnita pokrajina s središčem v opustelem mestu Maršimeun. Eden izmed dokazov nekdanje ekološke katastrofe. Pokrajina je bila od nekdaj središče gojenja oljke in olivnega olja. Krščanske vasi so bile neverjetno bogate.
V Maršimerun pa je v spomin na Simona Stilita. Nenavadnega meniha, ki je živel na vrhu 12 metrov visokega stebra, zrasla orjaška bazilika. Namesto, da bi sadovnjake gojili trajnostno v kombinaciji z drugimi sadje in zelenjavo, so gojili le oljke. Te imajo globoke korenite, pri tleh pa je zemlja podvržena eroziji.
Potem pa se je zemlja izčrpala in spremenila v kamen, za nekdanjimi prebivalci pa so ostali ostanki kamnitih vasi.
Revna dežela postaja preobljudena, njih število se je v zadnjem stoletju zraslo s 3 milijonov leta 1946, na današnjih 25.
Redki naravni viri so izkoriščeni, stepa popasena, polja so slana in ljudje postajajo vse revnejši. S tem tudi vedno bolj nervozni in nemuslimanske manjšine trumoma odhajajo.
Za njimi ostajajo po evropsko urejene mestne četrti in krščanska pokopališča. Vsepovsod je polno beguncev. Palestinci iz leta 1948, ki pa imajo le dovoljenje za bivanje, ne pa državljanstva.
Kurdi, ki so pribežali iz Turčije in nimajo nič in so ilegalci. Pa milijoni Sircev, ki so v času državljanske vojne zbežali v Libanon in se sedaj vračajo nazaj in se jim pridružujejo Libanonci, ki bežijo pred vojno med ekstremistično judovsko državo in prav takim Hesbolahom.
Prav kar se teh beguncev tiče, si lahko najdemo dokaz, zakaj gre pri Siriji in Libanonu za eno kulturno območje. Nekaj podobnega, kot se je zgodilo v Jugoslaviji v začetku 90-tih let.
Takrat je bila tudi Slovenija preplavljena z begunci celotne Jugoslavije. Ker je šlo za eno kulturno območje, nihče ni rekel nič, ampak smo jih mirno sprejeli.
Danes, ko se v precej manjšem številu v Slovenijo zatekajo črnci, Arabci, Pakistanci in drugi Muslimani smo vsi na nogah, saj gre za ljudi iz popolnoma drugačnega okolja.
Enako velja za obe prej omenjeni državi. Nihče ni nikdar ničesar rekel, ko so se iz Libanona valile trume beguncev v Sirijo v času državljanske vojne v Libanonu. In obratno, ko so se trume beguncev valile v času sirske vojne v Libanon. Enako tudi sedaj, ko se iz Libanona vračajo domov sirski begunci in Libanonci.
Ves vzhod Sirije zaznamuje reka Evfrat. Nekaj manj pa še Tigris na sami meji. Na njem so Sirci postavili dva orjaška jezova s katerima namakajo na tisoče kvadratnih kilometrov polpuščave.
Vendar le, če je pozimi dovolj deževalo in če Turki, ki imajo v zgornjem toku postavljen Ataturkov jez, ki ustvari stotine kilometrov dolgo zajezitveno jezero spustijo zadosti vode. Dovolj razlogov, da sta si državi stalno v laseh in da vojna stalno visi v zraku.
Vzhodni del Sirije v zadnjem desetletju živi v glavnem na račun kršenja sankcij, banditske ekonomije in kaosa. Po cestah se premikajo neskončne kolone tovornjakov naloženih z nafto in bombažem. Le del je domačih.
V puščavi so v zadnjih desetletjih zrasla številna brezoblična železobetonska mesta, kot so Deir ez Zur, Raqa, al Quamishli. Ta živijo na račun sirskih nafte in namakanih polj, kjer raste žito in bombaž. Tu postane tudi prej tako absolutna varnost nekoliko majava.
Na vlaku sem se peljal iz Alepa proti Al Quamishliju pa nekaj urah najdem nekoga, ki govori pol angleščino pa vprašam po luknjah v šipah. Ni problema se glasi odgovor.
Po Al Quamishliju železnica zavije na vzhod ob iraški meji in se konča v Al Yaroubiyeh. Na koncu gre tik ob meji, iraški graničarji niso dobili plače, pa dolgčas preganjajo s streljanjem na premične tarče.
No ja, si pravim. Glavno, da promet teče. In to že tisočletja. Globoko v sirski puščavi sta v pesku ostali dve mesti. Dura Evropos je bila nekdaj rimsko trdnjavsko mesto, vendar je izginilo v pesku v stoletnih vojnah s Perzijci.
Še bolj znana je Palmyra. Legendarno mesto kraljico Zenobije
V tretjem stoletju je za nekaj trenutkov vladala skoraj polovici Rimskega imperija. Vendar trenutki minejo, kraljice dobijo za triumf zmagovalca na roke zlate okove, poražena raja pa uničeno mesto in suženjsko prekletstvo premaganih. V mestu pa je zavladala praznina in skozi ruševine palač, templjev in tudi revnih domov je nosilo le še pesek.
Še nekaj bolj posebnega pa je Mari že skorajda na Iraški meji. Nekdaj živahno mesto ob reki je izginilo v puščavi in v presenečenje arheologov so ob izkopavanjih prišla na plano dokazila o cvetoči civilizaciji Hurijcev, ki je živela pred tisočletji.
Enako bi se lahko reklo tudi za obalno območje Sirije. Sircem razlagati, da so barbarska dežela, je popoln nesmisel. V času, ko smo Evropejci živeli v kameni dobi sredi nepreglednih gozdov, se je na področju Rodovitnega polmeseca zgodilo nekaj nenavadnega.
Iz področja današnjega južnega Iraka so se na danes sirsko in libanonsko obalo priselila semitska ljudstva. Oblikovali so kopico mestnih držav na kamnitih otokih, kot so Tir in Arwad ali pa v skritih zalivih kot sta Sidon in Biblos.
Skupaj so dobili ime Feničani. V naslednjih stoletjih so oblikovali trgovski imperij, ki je imel temelj na ladijskih kobilicah in trgovini.
Pomorski imperij je postojanke postavil po vsem Sredozemlju. Obplul Afriko in trgoval s kositrom, ki so jih pridobivali v današnji južni Angliji. Izumili so pisavo, steklo in škrlat.
Sirija je kot mavrica. Vsega lepega po nekaj. Vendar so v daljavi še vedno temni oblaki. Ko letalo vzame zalet in tla izginejo v globini, se vprašam: Kaj prinese jutri?
