Sladkorna bolezen zelo nevarno oslabi obrambo telesa. Kako si pomagati
Sladkorna bolezen ali diabetes je klinični sindrom, za katerega je značilno pomanjkanje inzulina iz celic trebušne slinavke ali pa inzulin nima svojega običajnega učinka.
Inzulin je hormon, ki ima veliko vlog v telesu.
Najpomembnejša je, da povzroči potovanje sladkorja (glukoze) iz krvi v tkiva, kjer se porabi za proizvodnjo energije.
Beseda sindrom pomeni stanje, za katero je značilen pojav določenih simptomov in znakov, se pravi, kar občutimo in vidimo na telesu.
Poznamo dve vrsti sladkorne bolezni
Za tipom 1 navadno zbolijo mlajši. Zanj je značilno, da trebušna slinavka nenadoma ali vsaj hitro popolnoma neha izločati inzulin. Za preživetje človeka je nujna uporaba inzulina.
Pri sladkorni bolezni tipa 2 se izločanje inzulina precej časa še ohrani, vendar je njegov vpliv na potovanje glukoze v tkiva manjši.
Imenujemo jo tudi starostna sladkorna bolezen in se pojavi predvsem zaradi nezdravega življenjskega sloga. Ne glede na to, katero vrsto sladkorne bolezni človek ima, mu povišana vrednost sladkorja v krvi povzroča težave.
Na eni strani se lahko izrazito povečajo vrednosti do presnovnih urgentnih stanj, pri manjšem, a dolgoročnem povišanju pa se počasi začnejo pojavljati okvare na ožilju, ki so glavni vzrok za različne zaplete, zmanjšano kakovost življenja in tudi prezgodnjo smrt.
Med pomembne zaplete sodijo tudi okužbe, ki prej ali slej ob napredovanju bolezni zagrenijo življenje diabetiku.
Oslabljen imunski sistem, večja možnost okužb
Sladkorni bolniki imajo več okužb kot zdravi vrstniki in bolj nevarne. Prizadetih je več točk v obrambi telesa. Raziskave so ugotovile zmanjšano izločanje snovi, ki obrambne celice spodbujajo, posledično se zmanjša dejavnost obrambnih celic, postanejo bolj »lene« in ne iščejo več aktivno vsiljivcev.
Sladkor se veže tudi na protitelesa in verjetno zmanjšuje njihov učinek pri označevanju mikrobov ali bolnih celic. Najpogostejše vrste okužb so predvsem okužbe dihal, sečil, prebavil ter kože in mehkih tkiv.
V času epidemije bolezni covid-19 so bile v ospredju okužbe dihal. Znano je, da sladkorni bolniki pogosteje zbolevajo za bakterijskimi pljučnicami, ki jih povzroča pnevmokok.
Prav tako okužba z virusom gripe poteka dlje in je verjetnost zapletov večja. Verjetnost za zdravljenje v bolnišnici je pri gripi kar šestkrat večja pri sladkornem bolniku kot pri zdravi osebi. Vse kaže, da je podobno pri okužbi z novim koronavirusom sars-cov-2.
Sladkorna bolezen po nekaterih raziskavah za sedemkrat poveča verjetnost za težek potek bolezni ali tudi smrt. Predvsem pri ženskah so zaradi anatomskih značilnosti sečil pogoste bakterije v urinu.
Če ne povzročajo težav, je smiselnost zdravljenja z antibiotiki zelo vprašljiva. V praksi vidimo, da se bakterije po zdravljenju pogosto hitro ponovno pojavijo v urinu.
Ponavljajoče se antibiotične terapije pripeljejo do odpornosti bakterij, kar zdravljenje dodatno zaplete. Pri vnetjih višjih sečil ob povišani temperaturi in bolečini pa je zdravljenje z antibiotiki vsekakor smiselno.
Najpomembnejši kronični zapleti sladkornega bolnika so okužbe stopala. Ker so težave zaradi možne prizadetosti živcev ob sladkorni bolezni dokaj blage, vnetja pogosto prepoznamo prepozno. Hitro se razširijo na globoka mehka tkiva, sklepe in kosti, kar neredko pripelje do amputacij.
Boljša urejenost bolezni manjša možnost okužb
Kot vse kaže, nižji povprečni sladkor pomeni tudi precej manjšo verjetnost za nastanek okužb in seveda tudi drugih zapletov. Ni še jasno določeno, kolikšen bi moral biti dolgoročni sladkor pri sladkornem bolniku.
V ambulantah smo zadovoljni, če je vrednost tako imenovanega glikiranega hemoglobina (HbA1c), ki nam kaže dolgoročno urejenost krvnega sladkorja, pod 6,5 odstotka ali pri starejših vsaj pod sedem.
To pomeni povprečno vrednost krvnega sladkorja okoli šest oziroma osem mmol/l (normalna vrednost je pod šest mmol/l). Kako lahko na urejenost sladkorja vplivamo, je odvisno od več dejavnikov.
Če je sladkorna bolezen tipa 2 blaga ali gre za predstopnjo sladkorne bolezni, so dejavniki zdravega življenjskega sloga ključni. Redna telesna aktivnost, zdrava prehrana, zadosti spanja in obvladovanje škodljivega stresa imajo nepredstavljiv pozitivni učinek na tkiva, ki bistveno bolje reagirajo na inzulin.
Vedno znova preseneča, kako dobro se sladkor lahko uredi pri človeku z začetno boleznijo, ko prične jesti zdravo, se gibati in hkrati še izgubi kak odvečen kilogram.
Pri razviti bolezni pa je ključno poleg življenjskega sloga tudi urediti in redno jemati terapijo. Sladkorna bolezen namreč večinoma počasi, a vztrajno napreduje, in ko začne primanjkovati inzulina v trebušni slinavki, je edino zdravljenje inzulin v obliki injekcij.
Poleg urejenosti krvnega sladkorja so za zmanjšanje okužb pomembne druge navade, ki bi jih moral poznati vsak sladkorni bolnik in so naštete v tabeli 2.
Naše življenje je namreč tako drugačno kot nekdaj, da moramo kot edino živo bitje zdravje »ustvariti«. In sladkorna bolezen lahko zdravje, pa naj se sliši še tako nenavadno, včasih tudi izboljša.
***
dr. Žiga Hladnik, specialist družinske medicine
