Slovenci na koncu sveta
Zelo dolgo časa ni bilo nikogar. Skrajni južni del Amerike je pokrit z Ledenim pokrovom Andov in neskončnimi polpuščavami Patagonije.
Potem pa so pred kakimi petnajstimi tisočletji preko Beringove ožine iz Azije prispeli predniki današnjih Indijancev. V nekaj stoletjih so prispeli daleč na jug prav do konca znanega sveta.
Svet je živel mimo njih vse do začetka Novega veka. Leta 1520 so imeli pripadniki plemen kot so Yaghani, Selknami in Mapucho priliko videti nenavaden prizor. Po morju so priplule nenavadne tvorbe na katerih so bili nenavadni, beli in bradati ljudje. Zapluli so v vsak zaliv in na vse pretege iskali plovno pot proti zahodu.
V ožini med Patagonijo in Ognjeno zemljo so jo našli. Magellan in njegovi pomorščaki so zapluli skozi 570 kilometrov dolgo ožino, ki je podobna minskemu polju čeri, megle in majhnih otokov. Šestdeset let ni bilo nikogar, nato pa so prišli Angleži pod poveljstvom Francisa Draka. Sledili so svojemu predhodniku in izginili. Življenje se je spet vrnilo v stare tirnice.
Do sredine 19. stoletja je ostalo po starem, čeprav sta si ozemlje formalno delili Čile in Argentina, državi ki sta nastali iz nekdanjega španskega kolonialnega imperija. Potem pa so se za domačine začele težave.
Od nekod so prišli ribiči, ki so izlovili kite, tjulnje in ribje jate. Rančarji so postavili estancije in začeli gojiti neskončne črede ovac. Zlatokopi so iskali zlato in mimogrede iztrebili divjad. Domačini so kar naenkrat ostali brez možnosti preživetja. Ljudje, ki niso poznali pojma lastnine, so se iz obupa začeli prehranjevati s hrano, ki je še bila na voljo: z ovcami.
Rančarjem to seveda ni bilo všeč. Problem domačinov so razreševali s puškami, če to ni bilo dovolj so prišli vojaki in dokončali zadevo s strojničnim ognjem. Kot da to ne bi bilo dovolj so prišli misijonarji. Tem ni bilo všeč, da domačini hodijo naokoli skorajda goli, čez in čez premazani s tjulnjevo mastjo. Prisilili so jih, da so začeli nositi bombažne obleke. V večno mrzlem in deževnem podnebju so bile evropske obleke vedno mokre, ljudje pa premraženi. Rezultat tovrstnega početja so bile pljučnice in tuberkuloze, ki so v kombinaciji z otroškimi boleznimi na katere so bili domačini neodporni, povzročile, da je domorodno prebivalstvo preprosto izumrlo.
Demokracija po njihovo
Še eden izmed dogodkov v katerih civilizirani zahodnjaki propagiramo demokracijo, svoje pravice, vrednote in prepričanja. Rezultat pa je bil kakršen je pač bil: za mene osebno čisto navaden genocid zavit v celofan čvekanja.
Ognjena zemlja je še danes redko poseljena. Za dve in pol Sloveniji velik otok in še kopica otokov v arhipelagu okoli nje ima danes kakih 140.000 prebivalcev.
Prvi so prišli kot zaporniki. Oblasti v Buenos Airesu so se vedno hotele znebiti nezaželenih elementov: političnih nasprotnikov in najbolj zakrknjenih kriminalcev. Čim dlje, tem bolje. Tako se ob prelivu Beagle v bližini mesta Ushuaia zgradili kaznilnico in najbolj južno železnico sveta. Zapornike je namreč treba zaposliti, v nasprotnem se ukvarjajo s samimi neumnostmi. Niso bili gulagi samo v Sibiriji in v nekem drugem sistemu. Zapor je bil brez ograje, pa pobegni če hočeš in crkni v divjini. En protidržavni element manj, kljukica.
Gozdarjenje je danes že preteklost, področje je narodni park kjer je toliko planinskih poti, da se za vsakogar kaj najde. Še lepša stvar pa je popotovanje z ladjo po kanalu Beagle. Tristopetdeset kilometrov dolg kanal je prava eksplozija življenja. Kiti, tjulnji, kormorani, pingvini, ni da ni.
So pa zato politični prepiri. Spor z Veliko Britanijo in Argentino glede Falkandskih otokov, pardon Malvinov, je splošno znan. Med Argentinci je narodni konsenz, da je otočje njihovo. Pika.
Da imajo tisti v Londonu drugačno mnenje jih niti ne zanima. Precej manj je znan spor s Čilom. Meje so postavljeno čisto po kavbojsko. Idealno za poštene prepire.
Južno od preliva Beagle je otok Navarino in kopica otokov okoli njega, ki so Čilenski. Dosegljivi so edino s Argentinske polovice Ognjene zemlje, ali pa s trajektom po 48 urah plovbe. Argentinska polovica otoka je z matično deželo dosegljiva le preko čilenske polovice Ognjene zemlje. Čilenska južna Patagonija okoli mesta Puerto Natales, pa nima povezave z osrednjim Čilom, saj je vmes Južnoameriška ledena plošča.
Potrebno je zaviti na drugo stran Andov v Argentino in spet nazaj čez gore spet v Čile. Razumi če moreš. Idealno za pošten prepir. Takšen, da je kar nekaj hudičevih vrtov na katere opozarjajo napisi »Ciudado minas«. Napisi ne potrebujejo prevoda in so jasen znak, da sta bili državi že nekajkrat na robu vojne.
Morda bi bilo bolje če bi se oboji ukvarjali z gospodarstvom, namesto s politiko
Posebej po dveh letih Covid epidemije, ki je opustošila turistični sektor obeh držav. Argentinsko gospodarsko stanje se mi je v trenutku zazdelo sumljivo podobno tistemu, ki mi je ostal v spominu iz Jugoslavije 80-tih let. Njihov peso je zastavonoša in pokazatelj težav. Uradni tečaj je 200 za dolar, črni trg govori o tem, da je bil v februarju letos primernejši 370 pesov za dolar.
Čilenci od nekdaj veljajo za južnoameriško Švico. Zdi pa se, da tudi oni drsijo v težave. Vse bolj tudi oni postajajo podobni svojim sosedom. Pa ni da bi se človek preveč ukvarjal s problemi drugih. V južnem delu države je nujno potrebno obiskati narodni park Torres de Paine. Pogled na gore vzame sapo. Z eno besedo: prelepo. Divje gore, ledeniki, gorske reke, slapovi. Ni da ni in prava paša za oči. Človek bi bil tam tedne in tedne, pa je toliko drugih stvari za videti in obiskati.
Razlika v državah se vidi na mejnem prehodu. Čile je do meje naredil moderno cesto, na drugi strani čez Patagonijo vodi kolovoz nazaj v Argentino. Pa se splača stisniti zobe.
Na drugi strani sta mesti El Chaften in Calafate
Ležita ob vznožju Andov in sta izhodišči do ledenikov in najlepših gora Argentine. Moreno Perito moreno je orjaški ledenik, ki se spušča z gora v jezero Lago Argentina in ob svojem vstopu v jezero tvori ledeno steno, ki doseže nekaj kilometrov širine in sedemdeset metrov višine.
Ognjena zemlja in Patagonija sta znani po nestabilnem vremenu. Mešajo se zračne gmote Pacifiškega in Atlantskega oceana. Za povrh pa svoje prispevajo še Andi, ki na najvišjih delih dosežejo skoraj 7000 metrov višine. Vreme je tako skrajno nestabilno in njegova osnovna značilnost so nevihte in neprestan veter.
Vendar pa niso računali na nas Slovencev v Južni Ameriki. Sopotnica se je že prvi dan deklarirala kot visoko usposobljena čarovnica, ki baja, da bi imeli lepo vreme. Tovrstne izjave običajno jemljem nekoliko z rezervo, a po tednih lepega vremena, sem mnenje spremenil. Verjamem, da je Jana čisto prava čarovnica.
Nikjer ni to bolj prišlo v poštev kot nad El Chaltenom, kjer se skrivata Fitz Roy in Cerro Torre, morda najlepši gori sveta. Potepamo se naokrog in gore sijejo v belini ledenikov in modrem nebu. Podnevi. Cele noči okna hostla stresajo vetrovi in divji nalivi. Do naslednjega jutra, ko je lepo vremo spet tu. Kot pravijo: ta najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir. Podpišem.
Eno izmed pravih presenečenj zame je bilo spoznanje kako velike države sta Čile in Patagonija
Od Calafateja do Barilocheja dve uri z letalom, od tu do Buenos Airesa še dve uri in še dve do slapov Iguazu. Kdo bi si mislil.
Bariloche je kraj kjer je v Argentini mogoče srečati argentinske Slovence. In smo jih. V mestu velikost Maribora jih je kakih 300 in so združeni v kulturnem društvu in planinskem društvu Club Andino Bariloche. Skorajda vsi so potomci povojne emigracije in Slovenija je njihov ideal, izgubljeni raj. Govore zelo lepo Slovenščino. Takšno šolsko, brez balkanskih, angleških in nemških tujk. Že takoj po prihodu zvedo za nas. Po dveh letih lakote je turizem spet v vzponu in informacije o strankah se širijo z bliskovito naglico.
Bariloche je bil v letih po 2. Svetovni vojni malo večja vas v jezerski pokrajini med polpuščavskimi ravnicami in zaledenelimi Andi. Danes je slika neenakosti v državi.
Ob jezeru je deset kilometrov dolg pas, kjer stoje ena za drugo z zidovi ograjene vile. Notranjost dežele ni toliko zanimiva. Manj zanimive parcele so zasedli modri ovratniki in na trenutke vse skupaj deluje kot favela. Zračne razdalje med luksuzom z veliko začetnico in revščino le nekaj kilometrov. Da človek sploh ne omeni številne potepuhe, berače, narkomane in vrvohodce, ki se motajo po samem centru mesta.
Pred osemdesetimi leti je Patagonija bila skrivnostna, nepoznana dežela
V gorah je bilo priložnosti za vzpone na nedotaknjene vrhove kolikor hočeš. Slovensko planinsko društvo je pri tem aktivno sodelovalo. Tako številni vrhovi nosijo slovenska imena. Del teh smo videli tudi sami. Cerro Catedral je skupina vrhov kakih 15 kilometrov iz mesta. Obiskali smo Laguno Tonchek in videli bivak Petriček. Pa posvetilo nadškofu Grigoriju Rožmanu.
Tritedensko potovanje na konec sveta se je po prihodu v glavno mesto bližal koncu. Za nami je ostal spomin na potovanje v skrit in osamljen svet. V svet lepote in divjine, ki vzame sapo.
