Smo ljudje vedno bolj agresivni
Šport je v svoji osnovi igra, ki ima dokaj enostavna pravila, kar olajša ločevanje med borbenim in agresivnim vedenjem. Borbeno vedenje je mogoče kultivirati, mogoče ga je tudi usmeriti v pozitivne cilje. Agresivnega vedenja ne moremo kar preprosto enačiti z borbenih vedenjem.
Slavni astrofizik Stephen Hawking je nekoč dejal, da glavna ovira za nadaljnji razvoj človeštva, ki vključuje vzpostavitev ekološko uravnotežene medplanetarne civilizacije, nista več tehnologija in tehnološki razvoj, ampak naša agresivnost.
Agresivno vedenje je, kakor pravi, imelo določen smisel v času pračloveka, ko smo ljudje morali braniti svoja ozemlja, si priskrbeti hrano, danes pa ta oblika vedenja grozi, da nas bo uničila.
Ta trditev v času zaostrovanja ekonomskih, političnih in socialnih trenj v svetu postaja čedalje bolj aktualna.
Ali lahko oblikujemo naše vedenje?
Kljub temu da Hawkingovi trditvi verjetno lahko pritrdimo, se ob njej poraja mnogo vprašanj. O kakšnem agresivnem vedenju Hawking pravzaprav govori? Kaj sploh je agresivno vedenje? Ali je vse borbeno vedenje tudi agresivno vedenje?
In če se izkaže, da nekatere naše oblike vedenja niso več najbolj primerne za spopadanje s težavami modernega sveta, nas mora zanimati, ali lahko v zvezi s tem nekaj naredimo?
Ali lahko vplivamo na naše vedenje, ga spreminjamo in oblikujemo? Pri odgovorih na ta vprašanja si delno lahko pomagamo z izkušnjami in razumevanjem športa in borilnih veščin. Na ravni športa je namreč zelo jasno in tudi splošno sprejete dejstvo, da nam lahko ustrezna vadba pomaga pri razvijanju gibalnih potencialov.
Ali lahko podoben model deluje tudi na ravni našega vedenja? Na prvi pogled se nam najbrž zdi, da ne. Svojih navad in prepričanj navadno nočemo spreminjati, povezujemo jih s svojo osebnostjo in s tem, kar smo.
Tega, kar smo, seveda ne moremo oziroma nočemo, kar tako spremeniti, tudi če mogoče to, kar smo, ni najbolj primerno. Naša osebnost, naše navade in tudi naše gibalne sposobnosti se oblikujejo na podlagi naših podedovanih lastnosti in naše interakcije z okoljem, v katerem prebivamo.
Navade so tako sestavljene iz različnih oblik vedenja in odzivov, ki so bili ali pa so se nam zdeli v nekih trenutkih ustrezni in učinkoviti. Ko se enkrat vtisnejo v možgane, jih vzamemo za samoumevne in se o njih ne sprašujemo več.
Počnemo jih bolj ali manj avtomatično, zato je tudi odpor do njihovega spreminjanja do neke mere naraven in logičen. Ta odpor pa seveda še ne pomeni, da spreminjanje ni mogoče. Spreminjanje navad in razvad je gotovo dolgotrajen proces, ki zahteva veliko vztrajnosti, odločnosti in doslednosti.
Ker pa med oblikovanjem gibalnih vzorcev in vedenjskih navad obstajajo določene vzporednice, si pri njihovem oblikovanju lahko pomagamo z nekaterimi metodami športnega treniranja.
V tem prispevku se ne bomo spuščali v podrobnosti. Poskušali bomo predvsem poudariti pomen vzgoje in kultiviranja borbenega vedenja. Pri tem lahko šport in borilne veščine igrajo zelo pomembno vlogo.
Zavedati se je treba, da so tudi naši borbeni odzivi do neke mere navade, o katerih se ne sprašujemo. Pravočasno prepoznavanje in spreminjanje agresivnih odzivov nam lahko pomaga oblikovati drugačne, bolj zdrave borbene vedenjske navade.
Nekatere borilne veščine nam lahko celo ponudijo metode, s katerimi je mogoče spreminjati osnovne gibalne vzorce, ki so povezani z napadom ali obrambo.
Podobno kot lahko recimo prosti potapljači vplivajo na nekatere homeostatične procese v telesu in tako za nekajkrat presežejo sposobnosti povprečnega človeka. Preden pa predstavimo pomen športa in borilnih veščin, moramo pogledati, ali obstaja razlika med borbenim in agresivnim vedenjem.
Borbeno vedenje in zaščita našega ozemlja
Tako kot je dejal že Hawking, je osnovna funkcija borbenega vedenja, da živalim in človeku omogoča preživetje. Borbeno vedenje je sestavljeno iz različnih odzivov in strategij, ki živalim omogočajo, da varujejo ozemlje, znotraj katerega lahko izpolnijo svoje osnovne biološke potrebe.
Si torej zagotovijo varnost, hrano, partnerja in lahko skrbijo za svoj naraščaj. Pri socialnih živalih borbeno vedenje postane del socialne interakcije med pripadniki iste vrste in skrbi za vzpostavljanje hierarhije v skupini.
Borbeno vedenje pri živalih je zelo pogosto regulirano z različnimi oblikami ritualnega obnašanja, ki preprečujejo, da bi bili spopadi znotraj skupine usodni.
Tako na primer nastavljen vrat pri volkovih pomeni podreditev in tudi konec boja. Borbeno vedenje se tako pojavlja v zelo različnih okoliščinah in bi ga težko kar preprosto enačili z agresijo.
Čeprav se vedenje, s katerim branimo svoje interese, lahko v določenih okoliščinah sprevrže v agresijo, je med njima vendar določena razlika. Ker se v vsakdanji pa tudi strokovni uporabi teh dveh pojmov njun pomen pogosto prepleta, je pomembno, da pojasnimo razliko med njima.
Borbeno vedenje in agresivnost
Z borbenim vedenjem opisujemo vse tiste oblike vedenja, ki vključujejo boj, borbo, bojevanje. Uporabljamo pa jih navadno v dveh glavnih kontekstih.
1. Z bojem označujemo sodelovanje v bitki, bojevanje z uporabo fizične moči ali orožja, s katerim poskušamo premagati nasprotnika.
2. Figurativno pa boj pomeni »prizadevati si za nekaj«. V angleški literaturi se v tem kontekstu pogosto uporablja beseda »struggle«. Beseda »struggle« se navadno uporablja tudi v kontekstu »boja za preživetje/ obstoj«. To evolucijsko načelo bi bilo tudi v slovenskem jeziku bolje kakor »boj za preživetje« poimenovati »prizadevanje za obstoj«.
Borimo se tako ne le fizično, ampak se lahko borimo za svoja prepričanja, borimo se za preživetje v težkih razmerah, borimo se za dobre športne dosežke, zato da izkoristimo svoje potenciale.
Prizadevanje, ki ga poudarja drugi pomen borbenega vedenja, se močno približuje tudi načelom olimpijskega gibanja. To poudarja pomen razvoja naših gibalnih, mentalnih sposobnosti in naše volje, ki nas pripelje do ciljev.
Vse to naj bi v skladu z zdravim športnim, borbenim pristopom počeli ob upoštevanju etičnih načel in pravil športne igre, »fair playa«. Borba je tako sestavni del športa in v tem kontekstu nima negativne konotacije.
Da bi razumeli razliko med agresivnim in borbenim vedenjem, bomo predstavili dva glavna primera, za katera navadno velja, da je neki odziv agresiven.
1. Pri agresivnem odzivu gre za neizzvan, intenziven in navadno nenadzorovan napad, katerega namen je ponižanje ali premoč nad enim izmed sodelujočih akterjev.
2. Sovražno, destruktivno vedenje, ki izvira iz frustracije ali strahu.
V ozadju agresivnosti torej deluje ali zelo močan strah ali pa zelo močna frustracija, ki sproži nenadzorovano in pogosto neizzvano vedenje, ki sicer lahko spominja tudi na borbeno vedenje, vendar ima v ozadju drugačen motiv.
Motiv za borbeno vedenje ni strah ali frustracija, ampak naša radovednost, želja, težnja po zadovoljitvi naših bioloških potreb, vzpostavitvi homeostaze, telesnega ravnovesja.
Ko gre lev na lov, ne gre zaradi strahu ali frustracije, ampak zato, ker je lačen. Ko nas zebe, si bomo prizadevali poiskati načine, da se bomo ogreli.
Meja med borbenim in agresivnim vedenjem je kljub temu včasih težko določljiva. To mejo najlaže spoznavamo iz interakcije v različnih okoliščinah, v katerih pridobivamo ustrezne izkušnje. Sodelovanje v športnih igrah in disciplinah pomeni eno izmed varnih in ustreznih okolij, v katerih se lahko učimo te veščine.
Agresivnost ali borbenost?
Pomen uvodne Hawkinove misli je predvsem v tem, da priznani astrofizik prenaša fokus človeškega razvoja s tehnološkega napredka na družbeno socialno problematiko in na sam problem našega vedenja.
Ker pa tudi pri njem pojma agresivnega in borbenega vedenja nista ločena, njegova misel kaže tudi na to, da zelo slabo razumemo naše borbeno vedenje.
Oziroma da nimamo izdelanih konceptov in metod, ki bi nam omogočali ločevati agresijo od borbenosti. Na eni strani je prav borbeno vedenje tisto, ki nas sili, da si prizadevamo, da se trudimo, da premagujemo vsakdanje težave, da se borimo s samim sabo, tekmujemo z drugimi in navsezadnje tudi, da smo se pripravljeni spreminjati, na drugi strani pa agresivne, destruktivne oblike vedenja, na različnih ravneh, ovirajo napredek človeštva, nasprotujejo lastni spremembi ter onemogočajo oblikovanje ravnovesja med naravo in svetom.
Če želimo vplivati na svojo agresivnost, potem moramo najprej razumeti svoje borbeno vedenje in uporabiti različne načine, ki nam lahko pomagajo pri njegovem kultiviranju. Kakor smo že omenili, je eden od možnih načinov kultiviranja borbenega vedenja tudi šport.
Šport in kultiviranje borbenega vedenja
V zadnjem času se šport in tudi samo olimpijsko gibanje usmerjata k poudarjanju pomena športne rekreacije, v katero se vključujejo vsi ljudje ne glede na spolne, rasne in starostne razlike.
Šport deluje kot promotor zdravega in polnega življenja, hkrati s tem pomaga tudi pri vzgoji ustreznega borbenega vedenja, ki na eni strani skozi prizadevanja, trud in poudarjanje močne volje, na drugi strani pa z upoštevanjem etičnih načel in spoštovanjem drugih in drugačnih pripelje do razvijanja posameznikovih potencialov in uresničevanja njegovih ciljev.
Tako skozi šport ne razvijamo le svojih gibalnih potencialov, ampak se razvijamo tudi kot osebnost, s tem pa oblikujemo svoje navade in oblike vedenja.
Šport je v svoji osnovi igra, ki ima dokaj enostavna pravila, kar olajša ločevanje med borbenim in agresivnim vedenjem. Če si boksarja izmenjujeta močne udarce, da drug drugega z udarci poškodujeta, da krvavita in nadaljujeta borbo, temu ne moremo reči agresivno vedenje.
Kljub temu da gre za fizičen spopad, se borita po pravilih boksa, v skladu z medsebojnim dogovorom, ki ga kot športnika oba spoštujeta. Pravilo fair playa se prekrši takrat, ko nekdo izmed njiju uporabi komolec, drugega ugrizne za uho ali kako drugače prestopi mejo, ki jo določajo pravila igre.
Ne glede na to, ali gre pri takem vedenju za posledico frustracije, nemoči ali pa za preračunljivo provokacijo, lahko tako vedenje označimo za agresivno.
Šport je poln takih provokacij, ki pa se znotraj športa navadno dobro regulirajo
Agresivne izgrede umirijo športniki sami ali pa sodnik. Sodnik je zunanji opazovalec v športu, ki ni nujno nezmotljiv ali nepristranski, vendar je nujen del športne igre.
Športni sodnik ima večjo avtoriteto, kot jo imajo sodniki, ki urejajo pravne zadeve na raznovrstnih sodiščih, predvsem zato ker so pravila igre zelo jasno določena in je tudi sodnika mogoče nadzorovati. Čeprav je borbenost eno glavnih vodil v športu, je v njem kljub posameznim ekscesom zelo malo agresivnih izgredov.
Otroci, mladostniki in odrasli se v športu tako srečujejo z borbenimi situacijami in se hkrati učijo svojo borbenost izražati znotraj določenih pravil. Tako ima predvsem pri otrocih in mladostnikih šport lahko zelo pomembno vlogo pri prepoznavanju in spodbujanju borbenega vedenja in hkrati pri nadziranju agresivnosti.
Ena glavnih pomanjkljivosti športa pa je v tem, da teh pomembnih izkušenj ne izpostavlja dovolj oziroma se še vedno preveč usmerja v rezultat, ne pa v sam učni proces. Šele ustrezno reflektirano izkušnjo je mogoče učinkovito prenesti tudi v vsakdanje življenje.
Zato je zelo pomembno, da smo tudi pri uporabi pojmov borbeno in agresivno vedenje dosledni in da se trudimo ti dve obliki vedenja ločevati. Za konec naj omenimo še en primer.
Če nogometaš v skladu s pravili, tudi če na videz grobo, ustavi nasprotnikovega napadalca, je to storil borbeno, požrtvovalno, če pa napadalca zamudi in ga zato namerno spotakne ali celo ustavi s stopalom, pa je šlo za agresiven izgred.
Glavna razlika med borbenim in agresivnim vedenjem je pravzaprav v tem, da si pri prvem prizadevamo za doseganje svojih ciljev in interesov, vendar imamo pri tem nadzor nad svojimi dejanji, kar nam tudi omogoča spoštovanje dogovorjenih pravil, pri agresivnem vedenju pa tega nadzora ni ali pa namenoma kršimo vsa pravila igre in tako izvedemo nekontroliran napad, ki ga ne zanimajo posledice, oziroma hočemo, da bi bile posledice čim bolj boleče.
Borilne veščine in spreminjanje borbenega odziva
Pri kultiviranju borbenega vedenja lahko naredimo še korak naprej. Če so borilni športi na eni strani zelo podobni drugim športom in se dogajajo znotraj pravil športne igre, so nekatere borilne veščine iskale ali pa iščejo borbeni ideal, pri katerem lahko najmočnejšega nasprotnika premagamo ali nadzorujemo z zelo malo moči.
Ker gre pri tem idealu za kompleksno izkušnjo, ki se od posameznika do posameznika lahko razlikuje, se navadno opisuje z metaforami.
Ena najbolj znanih metafor izvira iz taiji quana in pravi, da je mogoče ob upoštevanju ustreznih principov s »štirimi grami premagati napadalca, ki te napada s 1000 kilogrami«. Eden mojih učiteljev borilnih veščin Irie Hirokazu je to stanje ponazoril s principom »samo hodi«, ali preprosto povedano, boriti se je tako tako, kot da bi šli na sprehod.
Čeprav se zunanjemu opazovalcu, ki nima ustrezne izkušnje, zdijo taki opisi malo mistični, gotovo pa nejasni, nam je v sklopu raziskav, ki smo jih opravili v Centru Premik, uspelo pokazati, da je iskani učinek možen, če nam uspe spremeniti avtomatične ravnotežnostne in borbene strategije, s katerimi naše telo ohranja ravnotežje in se srečuje z zunanjimi nevarnostmi.
S to spremembo in z nenehnim pregledom nad svojimi in partnerjevim odzivi pridobimo v borbeni situaciji pomembno prednost, ki nam omogoča nadzorovati borbenega partnerja z zelo malo fizične moči.
Ta izkušnja in ugotovitve so pomembne predvsem zato, ker na konkretnem primeru dokazujejo, da je mogoče vplivati na naše najbolj osnovne odzive in vrste vedenja in v tem primeru oblikovati nevtralno borbeno držo, ki nam omogoča, da imamo nenehno pregled na borbeno situacijo.
V tem članku smo zgolj želeli pokazati, da je borbeno vedenje mogoče kultivirati, mogoče ga je tudi usmeriti v pozitivne cilje. Agresivnega vedenja ne moremo kar preprosto enačiti z borbenim vedenjem.
Agresivne oblike vedenja vsekakor niso najbolj ustrezen način reševanja težav, s katerimi se srečujemo, in navadno delujejo destruktivno.
Oblike vedenja, ki so se razvile v evolucijskem razvoju, nikoli niso bile idealne, v modernem globalnem svetu pa imajo lahko veliko bolj daljnosežne posledice, kot so jih imele v času pračloveka.
Za oblikovanje naših vedenjskih navad potrebujemo predvsem ustrezen motiv in dobre metode. Čeprav pri njihovem spreminjanju in oblikovanju okolje igra pomembno vlogo, je na koncu vendarle vsak posameznik tisti, ki se odloči in naredi potrebne korake.
Odločitev pa pomeni tudi odgovornost. To je v resnici čar in teža svobode. Prave odločitve lahko sprejme le svoboden in odgovoren posameznik, ki edini lahko prinese potrebne spremembe. Tega ne moreta narediti noben nov sistem in noben bog.
