Štirje Jamničani s košnjami ohranjajo strmali
Jamnik ima dobre energije. Ga ne poznam, od tujcev do domačinov, ki bi me prepričal o nasprotnem.
Tudi danes pred peto uro zjutraj je bila vas spokojna, jamniški greben, z mogočno, dišečo lipo ob poti do podružnične cerkve sv. Primoža in Felicijana, pa kot ozka pot v jutranjo meditacijo.
Te dni so se trije domačini; Matija Katrašnik, Tone Fister, Emil Fajfar lotili košenj v strmalih, v poševninah blizu 80 stopinj. Na Jamniku je vse drugače kot v dolini, a kaj, ko odločevalci v dolini vsega tega ne dojamejo, oziroma nimajo časa, da bi to dojeli.
Posredno se s košnjo ukvarja tudi Stane Lotrič, le da je na območju svoje strme parcele grebena zaposlil tri konje. Z vsemi tremi sem se zjutraj, še pred vzhodom sonca izza piramide Storžiča, dogovoril, da mi bodo pozirali, čeprav nisem Milan Malovrh.
Te dni je bil polno zaposlen z dokumentiranjem poletne noči na vrtu Tržiškega muzeja, koncertoma na Grajski plaži in dirko starodobnikov na stari Ljubelj.
Vsi domačini, ki še vedno odgovorno skrbijo, da se jamniški razgledni pomol ne zarašča, si zaslužijo javno pohvalo. Če že ne od odločevalcev MO Kranj pa vsaj od ljudi, ki vidi in bere moje zgodbe.
Jamniške sem začel pisati še na črno beli film. V čolnu blejskega Društva za reševanje iz vode sem osebno spoznal enega in edinega, velikana fotografije, Američana Steva McCurryja, tistega, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja delal za National Geographic naslovno zgodbo.
V pripravah za fotografiranje Blejskega otoka je strmoglavil z letalom v jezero in po zaslugi takratnega oskrbnika Otoka sta preživela oba, Američan in pilot, domačin izposojenega ultralahkega letala.
S potapljači sem bil naslednji dan v čolnu z Američanom, ki je čakal, da dvignejo letalo in da dobi dokumente, fotoaparata Nikon je odmislil, še vedno počivata v globini tam okoli Otoka. Ni bil posebno zgovoren, a mi je kar nekaj povedal.
Njegova zgodba, z naslovnico iz Makedonije o takratni Jugoslaviji, se leto kasneje začenja z dvostransko fotografijo z Jamnika. In le-ta je še vedno netivo, ali je polna septembrska luna, med Tolstim vrhom in Storžičem, naknadno dodana, ali ni …
Prav nič pa ni bilo dodati današnji zgodbi.
Predvčerajšnjim so prijatelji presenetili Primoža iz Dobrave pri Kropi. Abraham ga je srečal, prijatelji pa so mu, s pogledom na cerkev sv. Primoža, pritrdili na odbojno cestno ograjo originalno čestitko.
Napis, da je bil najmanj tisočkrat (1000) s kolesom na Jamniku. Dodali so mu še dva mala kolesa in izvirna čestitka je na ogled vsem, ki se vozijo, kolesarijo ali pešačijo po tej cesti.
Jamnik z desetimi hišami živi, tudi zaradi posameznikov, ki jim ni vseeno.
P.S. Domačini so odločno demantirali, da je MO Kranj včeraj odprla poletni hotel ob poti do razglednega pomola. Mladi potniki iz vozila čeških registracij so si v nedeljo postavili dva šotora in razgrnili še spalno vrečo. Spanje je bilo spokojno, varno in mirno.
Tudi podpisanega niso opazili, čeprav sem šel skozi njihovo dnevno sobo, da sem prišel do jutranjih razgledov in posnetkov za današnjo zgodbo ....
{embed_foto}1733770{/embed_foto
