Triglav je naš - nova zgodovinska odkritja
Triglav je naš, nova knjiga neumornega raziskovalca planinske zgodovine Dušana Škodiča, ob letošnji 130. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva (SPD), predhodnika Planinske zveze Slovenije (PZS), na podlagi nepričakovano odkritih arhivov na novo osvetljuje začetke organiziranega planinstva in alpinizma na Slovenskem.
Prinaša nazoren opis dejavnosti SPD, v ozadju katerih so bila nacionalna trenja vse očitnejša in vse bolj groba, vanje pa avtor domiselno vplete še zgodbo o simbolu slovenstva Triglavu.
V središču drugega dela knjige je alpinizem z vrsto doslej neznanih zanimivosti o Klodwigu Tschadu, drenovcih in drugih ter o Julijskih Alpah, strahospoštovani Steni in načrtovanju zobate železnice na Triglav.
»Glavni razlog za osvetlitev začetkov organiziranega planinstva in alpinizma na naših tleh je bil preprost. Nemške nevarnosti, ki je nekoč grozila, da bo germanizirala naše gore, ni že več kot sto let, naša planinska zgodovina pa se praktično že od razpada avstro-ogrske monarhije prikazuje olepšana in prečiščena,« poudarja avtor knjige Dušan Škodič, dobro poznan ljubiteljem planinske literature, saj so pri Planinski založbi izšla že štiri njegova dela: razprodana zbirka zgodovinskih zgodb Ljudje v gorah, zbirka planinskih humoresk Smeh z gora, planinsko-zgodovinski vodnik Meja na razvodnici in najnovejša knjiga Triglav je naš.
»Namen te knjige, ki obravnava slovenski narod v povezavi z našimi gorami do konca prve svetovne vojne, ni poskus spreminjanja planinske zgodovine ali rehabilitacije zaslug ljudi, ki so izginili iz spomina, ker so postali pripadniki sovražnega naroda. Z njo želim zapolniti razpoke v času, da bo vse skupaj dobilo pravi smisel.«
Iz Škodičeve knjige Triglav je naš, ki jo je uredil Andrej Mašera, odseva realnost življenja v tedanji narodnostno pisani monarhiji. Po njenem razpadu so nastale nove države, čas začetkov planinstva in alpinizma pa je prekrila namerna pozaba, ki je ohranila le črno-bela poglavja.
»Knjigo Triglav je naš pripovedujejo zgodovinski arhivi, ki so bili še pred kratkim neznani. Njena zgodba je pod kožo človeško krvava in mnogo bolj zanimiva kot tista, ki smo jo poznali. Ustvarjali so jo resnični ljudje, s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Predvsem pa je logična in brez sivih lukenj,« pravi Škodič in dodaja: »Kdaj, če ne zdaj ob visoki obletnici, je končno čas, da ji pogledamo v oči? Že zaradi naših planinskih in alpinističnih prednikov, ki so v njej odigrali aktivno vlogo in Slovence umestili med pomembne alpske narode ...«
Nepričakovano odkritje obsežnega izgubljenega arhiva v Innsbrucku leta 2021 je omogočilo zapolniti razpoke v času in osvetliti večplastnost zgodovine našega planinstva in alpinizma, saj je bil celoten stari arhiv iz časa SPD uničen v požaru leta 1958, ko so pogoreli prostori PZS.
»Najbolj presunljivo je bilo dejstvo, da je bil SPD na začetku skoraj tri leta podružnica Nemško-avstrijskega planinskega društva DÖAV. Če bi to kdo nekoč na glas dejal, bi bilo zaradi nacionalnega boja za naše gore to skoraj bogokletno. Toda tako pristopni kot izstopni dokumenti, ki jih je poslalo vodstvo SPD v Avstrijo, to dokazujejo, saj so na njih podpisi vodilnih funkcionarjev.
To je bil podatek, ki so ga naši predniki pred več kot stoletjem svojim naslednikom popolnoma zamolčali ... Prav tako so bili pozabljeni alpinistični dosežki alpinistov na Kranjskem, ki so z njihovim najvidnejšim predstavnikom, Ljubljančanom Tschado, že pred prvo svetovno vojno spadali v sam evropski vrh,« o pomembnih odkritjih spregovori Škodič.
Škodič se je pri snovanje te knjige poglobil v številne zgodovinske vire in med drugim preučil življenjsko pot in pomen nemškega alpinista Klodwiga Tschade, o katerem do zdaj nismo veliko vedeli, pa je bil pred 1. svetovno vojno verjetno najboljši alpinist pri nas.
Zanimanje vzbudi tudi poglavje o gorskem vodniku Janezu Koširju, prvem Slovencu, ki je dokumentirano že leta 1908 preplezal Nemško smer v Severni steni Triglava, v spremstvu znanih avstrijskih alpinistov Franza Zimmerja in Gustava Jahna. Posebno mesto v knjigi zavzema tudi velikopotezno načrtovanje železniške proge od Bohinjske Bistrice do doline Voje in v nadaljevanju zobate železnice na Triglav.
Do dragocenega arhiva sta hkrati in s sodelovanjem prišla z Marijo Mojco Peternel, germanistko na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, tudi recenzentko knjige.
Nova dognanja so izjemno aktualna tudi za nemško govorno okolje, saj je Škodičev znanstveni članek letos v nemščini izšel v zavidljivi nakladi: »Članek je obravnaval nemške podružnice DÖAV na naših tleh, nacionalne zdrahe okoli gora ter vse zakulisne igre in nesramna podtikanja, ki so prišla tudi v takratne časopise, še več pa jih je ostalo skritih. Monarhijo je skupaj z nemškimi podružnicami končala prva svetovna vojna, tega poglavja pa v Nemčiji in Avstriji pozneje ni nihče več obravnaval.
Usoda nemških podružnic na Kranjskem se jim je zdela zanimiva prav tam, od koder so posredovali izgubljene arhive. Arhivar v Innsbrucku, ki je ves čas prijazno pomagal, je predlagal glavnemu uredniku, da bi besedilo prevedli v nemščino in ga objavili v letnem zborniku Berg 2024, ki ga skupaj izdajata Nemško-avstrijsko planinsko društvo in Planinsko društvo Južne Tirolske. Zbornik vsako leto prodajo v več kot 20.000 izvodih, kar je za naše govorno področje znanstvena fantastika.«
Vandotova pripoved o junaškem Kekcu bi lahko bila tudi prenesena zgodba mladega SPD. Podobnost je skoraj prevelika, da bi bila povsem izmišljena, v slikovitem uvodu ugotavlja Škodič, ki je za knjigo izbral pomenljiv naslov in tudi malce provokativno naslovnico.
Fotografija dekleta, ki veselo kraca po Aljaževem stolpu, je nastala leta 1919, nekaj mesecev po razpadu monarhije. Počečkan in razpadajoč stolp odraža realno stanje tedanjega planinstva in je bil v tistem trenutku še zelo oddaljen od slovenskega nacionalnega simbola.
»Kratek in udaren naslov, ki je hkrati moto celotne knjige, v sebi skriva paradoks predzgodovine našega organiziranega planinstva in alpinizma pred razpadom monarhije. V primeru Slovencev in Nemcev, ki so se borili za naše gore, slika ni bila črno-bela.
Seveda je nacionalizem vse skupaj dvignil na popolnoma drugo raven in dejanja so postajala vedno bolj nesramna. V knjigi predstavim zakulisne zdrahe in medsebojna podtikanja, ki so se ohranila v zaupnih dokumentih. Hkrati pa je nesporno, da so oboji, tako Slovenci kot domači Nemci, ki so bili večinoma slovenskega rodu, deželo Kranjsko, njene gore in Triglav z vsem srcem imeli za svoje.«
