Tudi, če je treniral Pogačarja in Rogliča, ga ne poslušajo
Na svoji spletni strani se, vsaj za zdaj, zabavamo v pisanem in neskončno privlačnem svetu rekreativnega športa; poklicnega in tekmovalnega v glavnem povsem puščamo ob strani, čeprav bi tudi znotraj njega lahko našli ogromno nasvetov za nas, ljubiteljske športnike.
Vendar pa se zdi, je največji problem zapisov, ki se strokovno lotevajo tekmovalnega športa, to, da običajni rekreativci iz odlično pojasnjenega žal ne zmoremo najti odličnega zase. Zakaj? Zato, ker imata tekmovalni in ljubiteljski šport v resnici le eno skupno točko: rekvizit.
Seveda nam je mnogokrat uspelo, da so v Poletu ustrezna pojasnila o vadbi zapisali največji strokovnjaki. Ker smo tokrat pri kolesarstvu, se spomnimo Andreja Hauptmana in Marka Polanca, dveh izjemnih trenerjev.
Andrej je že privozil na cilj Toura v Parizu kot prvi spremljevalec Tadeja Pogačarja; kako velika je njegova vloga, se nam običajnim športnim navdušencem niti ne sanja.
Dan po zmagi sta se Pogačar in Polanc že odpravila v Tokio, na olimpijske igre, kjer se jim bodo pridružili še sin Marka Polanca, Jan, Primož Roglič, in Jan Tratnik. En večji metek od drugega.
Kaj najbolj povezuje vse naštete? Andrej Hauptman, selektor reprezentance, ki je v klubu KD Rog treniral vse te fante - zdaj pa jih ima na voljo v reprezentanci. Morda se bo komu zdelo čudno, a je morda prav Hauptman njen najmočnejši člen. To se bo že prav kmalu pokazalo.
Rekretivci, samo uživajte. Japajade
In kaj je Andrej Hauptman največkrat svetoval vsem ljubiteljskim kolesarjem, ki so ga pobarali za nasvete? Rekreativci, samo uživajte. Če vam paše voziti se hitro, naj bo tako, če vam ne, ali ne zmorete, peljite počasneje in uživajte na kolesu! Poglejte okoli sebe, v kako lepem kotičku sveta se vozimo.
Preprost nasvet, preveč enostaven za nas vse zagrete? Morda, a človek morda vseeno nekaj ve o kolesarstvu, glede na to, da je med poklicnimi kolesarji na vrh Toura tako ali drugače pribil Tadeja Pogačarja. Mimogrede: dvakrat zapored. Jasno, da ga ne bomo poslušali. Še jaz, ki ga imam v obroču ljudi, s katerimi sem najbolj povezan, ga ne.
Če se vrnemo na planet Zemlja in se odločimo za realnost po kolesarsko, potem je jasno, da Hauptman pri rekreativcih nima šans! Morda je malo hecno, a vendar je, ko govorimo o zagnanosti in pogovori med najbolj za kolesarstvo zagretimi, to je v skupini masterjev, se pravi rekreativcev - dirkačev, ki so starejši kot 35 let, morda jih imajo 40, konca pa itak ni -, je to na prvem mestu. In morda je hlepenje po nasvetih in napredku, prav tako pri tistih, ki imajo 55, 60 let; danes je drugače, ljudje noro vadijo do sedemdesetega ... Da ne bo pomote, tako - če uporabimo kolesarski žargon - babe kot dedci.
Prav o perspektivi napredka, o tehnični naravi treninga, prehrani ali počitku je z vsakim poteklim športnim letom med rekreativci vedno več govora. Tudi to je znak, da je kolesarstvo način življenja - in prima je, dokler ta način ni čuden. Življenje ni služba, je kolo.
Ja, včasih se že zdi tako- le redki med dopoldne zaposlenimi se tako zanima za novosti v svojem poklicu kot za vsako najmanjšo podrobnost, ki bi mu prinesla napredek na kolesu. Seveda je vadba rekreativcev povsem nekaj drugega kot vadba tekmovalcev, nekaj pa je isto - želja, postati vsako leto boljši. Ni sicer vedno tako, a se zgodi - boljši si lahko tudi, ko bi se moral v očeh drugih že davno športno upokojiti.
Vadba ni samo pot napredka, je tudi najboljša obramba pred starostjo, ko ta ni več športna prvina, temveč čuden ovinek, če se razumemo ...
Mlajši veterani lahko postanejo odlični rekreativci, starejši pa se lahko rogajo staranju, seveda oboje, če je vadba smiselna, načrtovana, strukturirana in pa strokovno vodena. Če že morate trdo trenirati, potem to počnite pametno, bi rekel Hauptman.
Eden slovitih trenerjev poklicnih kolesarjev je nekoč zapisal, da bi morali rekreativci v tem času, ki ga namenjajo športu, uživati, da naj ga uporabijo za ustvarjanje neverjetnih spominov in za gradnjo odnosov, ki bodo trajali do konca življenja. Tako lepa misel, ki tako lepo pade iz realnosti konteksta ljubiteljskih kolesarjev ...
Ni bolj zagretih za vadbo, kot so tisti, ki dopoldanski šiht nadgradijo še z enim, tistim preznojenim popoldne ali pod večer.
Zato bi bilo nesmiselno, če bi take odločne volje ne spoštovali, in le želeti si je, da bi nadobudni veterani uživali v programih vadbe, ki so varni in kakovostni. Prilagojeni temu, da varovanke in varovanci nimajo toliko časa, kot tekmovalci, da imajo družine, zaseden vsakdan, da so pod stresom, in da se morda tega sploh ne zavedajo, saj se jim zdi, da so na vrhu svojih moči.
Ob vsem tem je pravo mojstrstvo doseči pravo ravnovesje.
Rekreativni stres
Pri Poletu smo prepričani, da je prav stres največji sovražnik športne rekreacije. V naš dan se prikrade že zjutraj in potem traja in popoldne se ga želimo rešiti z vadbo, ki je dodaten stres - če se ob tem ne znamo sprostiti, imamo na koncu dneva seštevek dveh stresov, ne pa enega, ki je znosen in pravzaprav normalen za ta trenutek v civilizaciji.
Včasih se res obnašamo kot nekdaj tisti eko friki, ki si najbolj zdravo hrano naročijo na dom, pripelje pa jim jo nekdo v najbolj zmahanem dizlu, kateremu od motorja kaplja olje, kabina pa je zakajena do nerazpoznavnosti.
Trenerji masterjev vedo, da je vsak športnik poseben, naj bo tekmovalec ali rekreativec, vsak ima svojo zgodbo, sposobnosti in želje. Starosti se ne da spreminjati, lahko se le počutite stari ali mladi, zagotovo pa je tako, da starost ni prišla sama po sebi in je zelo pomembno, kaj ste doslej na tej poti po športno počeli.
Staranje je absolutna danost, vendar pa lahko kolesarji v zrelih letih, če se za to odločijo, dosežejo velike stvari, napredujejo ali pa ohranijo zavidljivo raven telesne pripravljenosti. Za spremembe bo seveda potreben čas.
Ponovno se je potrebno najprej odločiti, da postanete športnik, in potem to odločitev še pospremite v življenje s primernim načinom življenja in vadbe.Torej, če se boste odrekli mastnemu mesu, veselemu alkoholu in vsakdanjemu seksu, bo to samo vaša odločitev. Prvi korak pomeni ustvariti prostor za vizijo, kaj želite biti in kaj želite doseči, in to mora biti korak, ki ga pogosto pregledujete, ker boste imeli mnoge slabe dni, bolelo bo in boste hoteli zapustiti odnehati. To se dogaja tudi mlajših in to je normalno - če pogledamo širšo sliko, nam bo jasno, da taka razpoloženjska stanja niso nič posebnega.
A če se boste odrekli mastnemu mesu, veselemu alkoholu in vsakdanjemu seksu, boste zmogli vse, a ne?
Torej, naprednejši in izkušenejši športniki, če ste osredotočeni na en sam cilj, ste lahko enako hitri, kot ste bili pred 40. letom. Verjetno ne boste mogli biti hkrati dobri na vseh tekmovanjih in na vseh terenih, a na nekaterih lahko presenetite. Tisti, ki ste se nehali s športom ukvarjati na koncu najstništva, lahko zelo napredujejo, čez primeren čas, seveda in gledano skozi pametne oči.
Ja, marljivost lahko preseneti celo genetiko! Najboljši nasvet treninga za veterane? Počivajte!
Ne zamudite treningov, ne izpuščajte jih, težko jih boste nadomestili. Tisti, ki manjkajo na najmanj treningih, najbolj napredujejo, logično. To ne pomeni, da ne poslušate počutja lastnega teles., da trenirate tudi sredi bolezni, ko ste poškodovani ali utrujeni. Skratka, ne zamudite treningov, ki bi jih lahko opravili in prvin, ki bi jih sicer izvajati.
Treniramo in počivamo hkrati ... je nemogoče
Počitek je pomemben, a to, da pljuča garajo, tudi, in nikakor se temu ne izogibajte. Sredi petdesetih ste lahko vrhunsko pripravljeni in tudi vrhunsko trenirani - to namreč ni povsem ista stvar. Seveda bi vsi radi imeli več časa za trening, kot ga imamo v resnici - če vam lahko pomirimo, velja, da močno potiskate na pedala, a še močneje si prizadevajte, da boste dovolj počivali.
To je za rekreativce najtežje. Počitek je prevelika beseda za kolesarjevo glavo.
Najboljši nasvet je, da zaupate v dneve, ki so v programu rezervirani za počitek. Prav tako boste dosegli najboljše rezultate ... Vadite skozi celo leto, da boste svoj načrt treninga popestrili še z drugimi športi in ohranili moč, prilagodljivost in ravnotežje. Ohranite veliko veselja do življenja v svojih letih, medtem ko svojemu življenju dodajate leta.
Brez ljubezni vode in hrane ne gre, pravijo. No ja, ljubezen nam je vsem v pogubo (in stroške), od hrane pa ni hudega, še od vode ne, in oboje potrebujemo, kot bo v naslednjem mandatu Kolesarska zveza Slovenije potrebovala modrost.
To - hrana, ne modrost - ni le težava ženskih kolesark, tudi pri moških je podobno. Med treningom ni čas za zmanjšanje kalorij, torej, da ničesar ne zaužijemo. Kdor je tak, je malo čuden, sori, a tako to je. Je na poti na hrib Huda težava. Mount Pi ...
Naj bo to vaše vodilo: med vožnjo se je treba izogibati premajhnemu polnjenju telesa z gorivom; to ne le, da pomaga zagotoviti kakovost treninga, ampak tudi zmanjša napor, potreben za polnjenje zalog energije po vožnji, hkrati pa olajša pripravo na naslednji trening.
***
Andrej Hauptman še vedno obupan brunda v veter: Rekreativci, samo uživajte. Če vam paše voziti se hitro, naj bo tako, čem vam ne, ali ne zmorete, peljite počasneje in uživajte na kolesu! Poglejte okoli sebe, v kako lepem kotičku sveta se vozimo.
