Umrl je eden najboljših slovenskih kolesarjev vseh časov
Po dvakrat je zmagal na najbolj prestižnih takratnih dirkah, kot so bile Po Jugoslaviji, Po Sloveniji in Hrvaški in Alpe-Adria. Skupno je zmagal na 141 enodnevnih dirkah doma in na tujem, vidne etapne uspehe je dosegel v sloviti konkurenci na tujem, leta 1968 je bil med udeleženci olimpijskih iger v Mehiki.
Posebno uspešni sta bili zanj sezoni 1962 in 1967, leta 1970 se je njegova tekmovalna kolesarska pot iztekla, tudi z grenkim priokusom, potem ko se je sezono pred tem skorajda na silo moral posloviti od matičnega kluba Rog, kjer se je zanj vse skupaj začelo.
Kariero je sklenil v Astrinem dresu, in to na dirki za veliko nagrado Kranja. Ni se je hotel udeležiti, ker bi mu tako za vselej ostalo v spominu slovo z zmago nekaj dni pred tem na vožnji iz Madžarske do Zagreba, toda za kranjski nastop so ga le pregovorili in potlej ga je v gorenjski metropoli v šprintu premagal najboljši prijatelj Rudi Valenčič.
Na zmagovalnem odru je Škerlj povedal, da je bila to zanj zadnja prava dirka s kolesom v življenju, Rudi pa mu je odvrnil, da bi zaviral, če bi vedel za Francijevo namero.
A Škerlj je ponosno sklenil: »Ne, tako mi nihče ne bo mogel nikoli očitati, da sem zadnji pravi šprint v karieri dobil nepošteno, nasprotno, pošteno sem ga izgubil!«
A to je le utrinek s sklepnega dejanja Škerljeve izjemno uspešne kolesarske poti, ki je imela tudi mali temnejši lisi, nikoli ni bil jugoslovanski prvak in tudi na svetovnih prvenstvih ni dosegel vidnejše uvrstitve. Toda tiste, takrat tako pomembne kolesarske dosežke v našem kolesarskem svetu je preprosto podvojil.
Kolesarstvo mu je krojilo mladost in v taki ali drugačni obliki mu ga je krojilo vse do včerajšnjega dne, ko se mu je za vedno ustavilo veliko kolesarsko srce.
Mladost mu je spremenilo, a mu je odprlo svet, ki ga sicer najbrž ne bi spoznal, in to mu je prineslo ogromno življenjskih izkušenj. Po drugi strani je Franc Škerlj, kot najstniški samouk iz Grosupljega, obogatil naš kolesarski šport z vrlinami, ki jih je imel, zmogel in obvladal le on.
Ob njegovem predhodniku in vzorniku Janezu Žirovniku, ki je tudi globoko zaznamoval naš najuspešnejši klub Rog, je prinesel med cestne bojevnike izjemen smisel za taktične zamisli in njihovo uresničitev. Njegove strateške in taktične sposobnosti so bile tolikšne, da si je pridobil naziv »mali elektronski center«. In ko so se ob teh odlikah v eno zlile še njegova telesna pripravljenost, drznost in požrtvovalnost, je postal kralj na cesti.
Bil je tipičen kolesar za večetapne dirke, ni izgubljal glave, če so mu začasno sneli rumeno majico. Franc Škerlj v kolesarskih prvinah ni imel specialnosti, a tudi vrzeli ne. Vse je obvladal, šprint, silne vzpone, zahtevne, nevarne in najhitrejše spuste, »leve noge« pa ni imel. In če se je položaj na dirki zapletel, je dolgoletni jugoslovanski zvezni kapetan in trener Veselin Petrovič Škerlju vselej svetoval: »Ti sam najbolje veš, kaj je treba storiti!« Tako se je običajno tudi zgodilo in od tod toliko razlogov za obuditev drobcev iz bogate zakladnice spominov nepozabnega kolesarja iz Grosupljega, ki je svojo bližnjo in daljno okolico trajno zastrupil s to športno zvrstjo in tej zastrupitvi ni videti konca ... (Jože Pogačnik v knjigi Franc Škerlj: Čez Vršič na olimp)
Ob njegovi prvi zmagi Po Jugoslaviji so v Pavlihi o Škerlju napisali navijaški verz:
Kdor oči na strmine vrgel našega Vršiča,
češ, poglejmo, kdo pririne prvi preko griča,
je opazil, da med klanci ni bil morda Levačič,
temveč mladi Škerljev Franci, glavni kolesarski ptič.
Torej, na gorenjski sapi smo spet zmagali v etapi.
Za zmago na dirki Po Jugoslaviji je dobil najboljšo nagrado do takrat v zgodovini jugoslovanskega kolesarskega športa
Start 23. dirke Po Jugoslaviji leta 1967 je bil v Skopju, nagrada za skupno zmago pa za tiste čase noro mamljiva, ford taunus 12M coupe v srebrni barvi. Franc Škerlj je zmagal. Cilj zadnje etape je bil prav na Vršiču. O tej zmagi in nagradi je govorila vsa Jugoslavija.
