V Franciji imajo Slovence radi. In v Franciji se imamo Slovenci radi
»To ni bil dober dan zanj. Ni prijetno videti, da se to zgodi tako odličnemu kolesarju.«, je vidno prizadet na koncu 17. etape v Courchevelu, ko je Tadej Pogačar doživel najtežji dan v svoji kolesarski karieri, razlagal Merijn Zeeman, športni direktor Jumba Visme. »Tadeja zelo spoštujem. Seveda si želimo zmagati na Dirki po Franciji, predvsem zaradi Slovencev pa ga zelo spoštujemo.«
Takšno priznanje največjega in v resnici edinega konkurenta, ekipe Jumbo Visme, ki se bo v boju proti Tadeju Pogačaju v zadnjih štirih sezonah v zmagah na Touru letos kot kaže vendarle izenačil na 2:2, pove vse o našem kolesarskem zvezdniku. V resnici o dveh, saj je Zeeman športni direktor v ekipi Primoža Rogliča.
A na letošnjem Touru je nastopil le Tadej. Predvsem zaradi njega sem si štiri etape ogledala v živo in priznam, imeti možnost v živo videti najboljše kolesarje sveta, je privilegij. Edino direkten pogled in spoznanje, ki ga ob tem občutiš, ti šele data vpogled v to, kaj Tour de France je.
Hitrost, s katero padejo mimo tebe, prepoteni obrazi, potoki potu, od soli beli in od napora umazani dresi, žal kdaj tudi praske, odrgnine in raztrgani dresi, odmaknjeni pogledi in, če jih uspeš videti tudi v cilju, koščena telesa so tisto, česar televizija ne pokaže na isti način. Če je tritedenska dirka na televiziji videti naporna, je v živo to borba za življenje.
Navijači na Touru
Kdor vsaj malo spremlja kolesarstvo, je gotovo že slišal zgodbe o tem, kako se Dirke po Franciji lotijo navijači. Znani so tisti z avtodomi, ki se vsaj dva, tri, štiri dni pred tem, ko gre po tej poti etapa, usidrajo ob rob ceste in čakajo na svojih pet, morda šest sekund, ko mimo priletijo kolesarji. Niti malo jim ni dolgčas, takih navijačev je namreč največ in v resnici navijajo vse dni. Imajo največ navijaške opreme in navijajo za vsakogar, ki pride mimo. Med njimi je nekaj takšnih, ki si, tudi na dan etape, pripravijo roštilj.
Prav posebni so navijači, ki se na dan etape v zgodnjih dopoldanskih urah ob progi usedejo na svoje stolčke, s seboj imajo hrano in pijačo za naslednjih nekaj ur, kakšen časopis in dobro voljo. Po navadi je cesta že pet, šest ur, preden pridejo kolesarji, zapolnjena ali z avtodomi ali z navijači na stolčkih; za to, da si izboriš mesto, moraš biti dovolj zgoden.
Najboljšo izkušnjo pa dobijo navijači, ki se kak dan ali dva prej, najbolje pa na dan etape, po progi zapeljejo s kolesom. Posebno doživetje je to v primeru, ko se etapa konča na prelazu in ko s svojimi težkimi nogami in prelitimi kapljami potu, seveda pa v povsem drugem tempu kot profesionalci, občutijo brutalnost naklona.
Ti navijači, če le niso na električnih kolesih, v resnici edini razumejo odstotke naklona, ki se kažejo na ekranu ob prenosu, in vsaj v majhnem delu začutijo brutalnost dirke.
Najlepše pa je vzdušje, ki vsaj na dan etape od zgodnjega dopoldneva že zavlada na progi in so ga deležni tudi rekreativni kolesarji. Za navijače na kolesih nekaj ur pred dirko navijajo navijači ob progi in biti del tega je kot za trenutek postati tekmovalec na dirki…
Ker sem kolesarka in ker sem se letošnje dirke udeležila prav z namenom ogleda čim večjega števila etap, sem po trasi dirke trikrat kolesarila prav na dan etape. Iz izkušenj lanskega leta sem vedela, da moraš biti opremljen z zastavo; lani je bil ob Tadeju tudi Primož in Slovenci smo bili vidni tudi zaradi njunega dvoboja. Lani torej zaradi medsebojnega rivalstva, letos pa zaradi Tadeja množice tuijih prepoznajo slovenske navijače in zanje odkrito navijajo. Zato jim moraš dati signal, da si Slovenec oz. Slovenka.
Sama sem iz Ljubljane prinesla tri zastave
In najmanjšo, tisto najbolj praktično, izgubila že na prvih metrih kolesarjenja na Grand Colombier. Ostali sta mi dve, ena na palici in druga brez. Slednjo sem takoj podarila, palico pa sem si ob prvem vzponu v nahrbtniku najprej naravnala tako, da sem zastavo spravila v nahrbtnik. A če mi je tak način omogočal lažjo vožnjo, zastave ni videl nihče. Zakaj že?!
Zato sem palico obrnila, zastava je naenkrat zaplapolala v vsem svojem sijaju, a ne tako, da me ne bi ovirala pri vzponu. Kdaj je tudi veter zapihal tako, da sem imela zastavo čisto pred obrazom, toliko, da nisem videla niti na progo. V množici drugih pohodnikov in kolesarjev je bilo to kar nevarno, a v resnici nič proti temu, da vsem pokažem, da sem Slovenka.
Biti Slovenka, Slovenec na Dirki po Franciji je namreč pravo doživetje in tudi zato je vredno hoditi, še bolje pa kolesariti nekaj ur pred etapo in seveda zastavo po progi. Navijači od vsepovsod, veliko je namreč takšnih, ki niti nimajo svojih najboljših kolesarjev ali pa so njihovi kolesarji dobri pomočniki, in domači navijači, za katere se zdi, da obožujejo Pogija, v trenutku, ko vidijo da si iz Slovenije, noro navijajo tudi zate.
Ne sicer z Allez Polona (čeprav ko sva z Eriko na vzpon na Joux Plane pozabili zastavo, so prav tako navijali za naju, verjetno zato, ker sva prilezli tako visoko in kar sva ženski). Zato pa toliko bolj naglas in res z navdušenjem vzklikajo Allez Pogiiiiii, Gooooo Pogačar, Slovenie. Glasnost in vnema se skorajda ne razlikujeta od tistih za profesionalce, zato je doživetje nepopisno. Bravooooo, Slovenie, Slovenija, Alleeeeez, Pogiiiiii, Pogačaaaaaaaar! Mislim, da je Pogi v Franciji velika zvezda, ne samo športni, tudi povsem vsakdanji in navijaški svet ga obožuje, in odščipniti si delček tega slovesa zase zato, ker si Slovenec, je navdihujoče.
Prav posebno doživetje pa je srečati se s slovenskimi navijači. Kot da bi izkusil Zdravljico: »Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je, sinov sloveče matere.« Povezani in složni in ljubeči v istem cilju navijati za slovenske kolesarje, čim glasneje in čim uspešneje. Predvsem pa kot pravi bratje in sestre, v izraziti naklonjenosti, dobronamernosti in skupni družini.
Slovenci na Dirki po Franciji se v resnici vzljubimo, si izkažemo navdušenje že zato, ker tam smo, in se povežemo v našem skupnem poslanstvu navijanja za naše. Ko na primer pritiskaš na pedala v strm klanec in si skorajda brez sape, na bližnjem ovinku pa slovenski navijači, ki, ko te zagledajo, zapojejo Kdor ne skače ni Sloven’c, brez težav vdihneš in kar se da naglas zavpiješ Hej, hej, hej. In to ne enkrat, lahko tudi trikrat, štirikrat. Ker začutiš svojo pripadnost in njihovo sprejemanje, skupno naklonjenost in povezanost v ponosu, da si Slovenec.
Na Dirki po Franciji je lepo biti Slovenec. Morda prav zaradi slednjega se mi zdi, da bi dirko lahko spremljala vse tri tedne. Iz etape v etapo postajaš bolj del te zgodbe, čutiš tako z navijači kot s kolesarji, zazdi se ti celo, da jih s svojim navijanjem v resnici spodbujaš in da oni to čutijo.
Tako se mi je zgodilo, da sta v našo smer pomahala Matej Mohorič in Luka Mezgec 10 km pred ciljem 15. etape, ko sta jo peljala v medsebojnem pogovoru. In v cilju kronometra v Comblouxu sta se z nami pogovarjala in slikala. Luka je celo dejal, da smo vztrajni, kar bi lahko pomenilo, da nas je videl tudi še na kakšni prejšnji etapi.
Kakorkoli. Doživeti Dirko po Franciji v živo je nekaj, kar bi moral v takšni dobi slovenskega kolesarstva doživeti vsak Slovenec. Ni treba, da si kolesar. Zanimivo, med Francozi je veliko starejših navijačev. Nujno je le, da imaš s seboj zastavo in da ljudem iz različnih držav pokažeš, da si Slovenec.
V Franciji imajo Slovence radi. In v Franciji se imamo Slovenci radi.
Hvala vsem našim kolesarjem. Pogi, hvala!
