V Sloveniji imamo novo bolezen

Čeprav ljubiteljski športniki to, če že ne poznamo, pa že dolgo zaznavamo in vemo, da je lahko odvisnost od športa velika težava, se o tem ne govori.

No, zasvojenost z vadbo, kot ugotavljajo poznavalci zdravja, pa je posebno stanje duševnega zdravja, in dodajajo, vendar še vedno slabo razumljeno.

Svetovna zdravstvena organizacija ne priznavata odvisnosti od vadbe. Ker da je o tem premalo raziskanega. Vendar pa je raziskav, ki raziskujejo odvisnost od vadbe, vse več; zdi se, kot bi bilo to področje nekako izpuščeno iz uvida tistih, ki se ukvarjajo z duševnostjo, ko ta ni povsem v redu ...

Vemo, da je vsak, ki se redno giba, po svoje odvisen od vadbe. Toda očitna in vse prej kot nedolžna odvisnost je bistveno bolj kompleksna težava, kot si hočemo priznati, in smo pri tistem, kar so spregledali poznavalci duševnega zdravja. Zdaj so se zbudili in pravijo, da so s svojim znanjem v zanki, in da je treba najti in podati jasne odgovore.

Priznavajo, da tega pojava še ne razumejo dovolj - kar potrjuje tisto, kar smo zapisali, da je bilo to področje tako rekoč načrtno prezrto, ali, morda bolje zapisano, da se ni nihče hotel soočiti s to težavo. Saj je logično: gibanje je zdravo, mi pa bomo govorili o odvisnosti od tega?

Tisto, kar imenujemo odvisnost od vadbe, ni isto kot to, da se vsak dan rekreiramo. Kje pa: pri resnejših oblikah, pravijo, gre za obsesivno ali kompulzivno potrebo po vadbi. Stanje, ki je v škodo polnosti našega nešportnega življenja.

To so hude stvari. Tisti, ki so odvisni od vadbe, se bojujejo s silovitimi in zelo močnimi odtegnitvenimi simptomi. Nič jih ne ustavi, vadijo bolni ali poškodovani. Jasno je, tudi laikom, da se to na dolgi rok ne more dobro končati. Zato je dobro, da so se končno zganili strokovnjaki za duševno zdravje.

Ni preprosto, reči bobu bob

Predvsem je pomembno, da okolica, če že ne vadeči - in navadno je tako - zazna znake, da nekaj ni v redu. Vadeči ima občutek, da mora trenirati vedno več, ali pa, da premalo vadi; napreza se tudi, ko je poškodovan in je, če ne more vaditi, v hudi duševni stiski, nekaj mu je bilo na silo vzeto.

Še najmanj slabo se zdi, da zaradi svojih športnih obvez človek ne sodeluje v več v normalnem življenju v tistem delu, ki je prosti čas, ni pa šport. Slednje je slabo tudi zato, ker lepe in za življenje pomembne stvari preprosto brzijo okoli nas, ne da bi to opazili.

Koliko je takšnih težav? Strokovnjaki menijo, da je med 0,3– do 0,5 odstotka vseh ljudi ogroženo zaradi zasvojenosti z vadbo. Če gremo proti bistvu, pa naj bi bilo tako, da je pri ljudeh, ki redno telovadijo, v senci nevarnosti odvisnost od vadbe med 3- in 7 odstotkov gibalno aktivnih ljudi.

Razlika med zlorabo in ​​odvisnostjo od snovi je velika. Kako ju ločimo?

Strokovnjaki ocenjujejo, da je tako - vendar ne moremo biti prepričani, kako natančne so te številke, saj trenutno ni splošno sprejetih diagnostičnih meril za zasvojenost z vadbo.

Tako trenutna orodja za diagnosticiranje odvisnosti od vadbe ocenjujejo tveganje osebe z ugibanjem, kaj izmeriti. Nekatera orodja temeljijo na merilih medicinske diagnostike za zlorabo substanc, druga pa simptome primerjajo z izkušnjami samo opredeljenih odvisnikov od vadbe.

To pomeni, da različne metode merjenja odvisnosti od vadbe poročajo o različnih stvareh, zato je težko reči, kako pogosta je takšna zasvojenost v resnici. 

Veste, kaj je športni paradoks?

Paradoks lahko opredelimo kot sobivanje dveh na videz nasprotujočih si stvari ali nasprotujočih si pogledov. Mladi športniki, njihovi starši in trenerji, pa naj gre za poklicne ali rekreativne športe, se nenehno soočajo z izbirami, ki so na nasprotnih koncih razvojnih stopenj športa.

Kako se otroci odločijo, na kateri šport se bodo osredotočili? Kdaj naj se odločijo, kdaj se bodo osredotočili na določen šport?

Paradoksi po svoji naravi niso mišljeni kot rešljivi in jih ni mogoče rešiti. Nerešljivi so. Športniki in tisti okoli njih se trudijo, da bi našli ravnovesje, s katerim lahko nekako shajajo ...

Profesionalni športniki veliko trenirajo - običajno več kot povprečni navdušenec nad telovadbo. Vsekakor se morajo žrtvovati in zaradi tega to pogosto vpliva na njihovo kakovost življenja - na primer verjetno občasno pogrešajo družabne dogodke za usposabljanje.

Če bi atlete prosili, naj nam razložijo svoje obnašanje, bodo največkrat povedali, da le sledijo urniku treningov in da nimajo izbire.

Pokazalo se je tudi, da je odvisnost od vadbe povezana z motnjami hranjenja, nedavna študija pa je pokazala, da je pri ljudeh z motnjami hranjenja 3,7 -krat večja verjetnost, da bodo odvisni od vadbe.

Pravzaprav je pretirana vadba del diagnostičnih meril za bulimijo in anoreksijo. To je zato, ker ljudje z motnjami hranjenja iščejo načine za izgubo teže, vadba pa je eden od načinov za kurjenje kalorij.

Ugotovljene so bile tudi povezave med telesno dismorfijo in odvisnostjo od vadbe. Telesna dismorfična motnja je anksiozna motnja, pri kateri bi lahko oseba bila obsedena z eno, ali več zaznanih pomanjkljivosti v svojem videzu.

Nekaj več opisa te motnje: to je huda oblika duševnih motenj, kjer je človek obremenjen s svojim videzom. Prepričan je, da ga določena telesna značilnost povsem določa.

Takšne telesne pomanjkljivosti so velikokrat namišljene ali pa zelo potencirane. Ljudje z duševnimi motnjami so večkrat stigmatizirani s strani družbe, saj jih drugi razumejo kot nevarne, čudaške, nesposobne in odvečne v družbi. In ta povezava kaže, da je lahko negativna podoba telesa v naših nočeh neločljivo povezana z odvisnostjo od vadbe.  

Neka nova duševnost

Obstajajo tudi povezave med odvisnostjo od vadbe, motnjami hranjenja in obsesivno-kompulzivno motnjo (OCD). Obsesivno-kompulzivna je osebnostna motnja, za katero je značilen perfekcionizem, splošna psihološka nefleksibilnost, rigidnost, konformnost do pravil in postopkov, perfekcionizma, morale in/ali reda in pravilnosti.

Koliko zdravega duha premorejo športniki?

Človek s to motnjo postane prežet z neobvladljivimi miselnimi vzorci. Simptomi lahko povzročajo veliko stisko ter ovirajo posameznikovo poklicno in socialno funkcioniranje.

Ljudje z OCD kažejo številne iste lastnosti, ki so prisotne tako pri odvisnosti od vadbe kot pri motnjah hranjenja, kot je pomanjkanje nadzora nad prisilo, kakršna je vadba. To kaže, da je odvisnost od vadbe lahko preprosto druga oblika OCD.

Nekateri raziskovalci trdijo, da odvisnost od vadbe ne obstaja, če ni druge motnje. Vendar večina raziskav o odvisnosti od vadbe ne odkrije primarnih stanj, kot so motnje hranjenja ali telesna dismorfična motnja - namesto tega iščejo le znake odvisnosti od vadbe.

To pomeni, da preprosto ne vemo, ali je odvisnost od vadbe neodvisno stanje ali preprosto simptom česa drugega. Prihodnje raziskave bi se morale poskušati osredotočiti na presejanje drugih motenj, ko bi preučevale odvisnost od vadbe, da bi ugotovile, ali to stanje obstaja, če niso prisotni drugi pogoji, kot so motnje hranjenja.

Sedanje zdravljenje potencialne odvisnosti od vadbe lahko vključuje kognitivno vedenjsko terapijo, čeprav je njena učinkovitost vprašljiva, saj so bile izvedene omejene študije.

To so splošne metode zdravljenja depresije

Kognitivno-vedenjska terapija je sklop psiholoških znanj, metod in tehnik, ob pomoči katerih terapevt pomaga klientu pri razumevanju njegovih težav ter spreminjanju miselnih in vedenjskih vzorcev, ki te težave ohranjajo. Pristop je usmerjen na obvladovanje težav, s katerimi se klient ukvarja v trenutnem življenjskem obdobju.

Kognitivno-vedenjska terapija temelji na modelu, da naša čustva in vedenje niso neposredno odvisna od zunanjih dogodkov, pač pa je pomembno, kakšen pomen imajo ti dogodki za nas, kako dojemamo samega sebe v vsaki posamezni situaciji, odvisna je torej od miselnih procesov.

Ko gre za zdravljenje, je pomembno ugotoviti, ali je odvisnost od vadbe glavni pogoj ali je simptom česa drugega. Če je to simptom drugega stanja, mora biti zdravljenje primarnega stanja prednostna naloga.

***

Ta zapis je laična obnova iz različnih virov, ki se dotikajo odvisnosti od vadbe, in reševanje te težave. Vsekakor pa se je za pravo pomoč treba obrniti na študijsko izšolane strokovnjake za duševno zdravje ali vrhunske poznavalce le tega s primernim znanjem in primerno izobrazbo ...