Verjetno si ljudje še nikoli nismo bili bolj enaki kot zdaj
Če kaj ni res, je to, da je vse drugače. Sonce se še vedno rojeva iz noči v svetlobo skozi maternico zore in hodi spat za zadnji rob našega pogleda.
Tudi če zamudimo sončni vzhod in zahod, nam ostane ves čas vmes. Tako kot je vedno tudi bilo. Druga stvar je, kako smo s tem časom ravnali, kako radi smo ga imeli in kako hitro smo živeli. In če smo, večina, živeli hitro, nam je bržkone malo zmanjkalo polnosti življenja, vsebine, esence dneva.
Zato zdaj lahko začne veljati tista, da nič več ne bo, kot je bilo. Zato, ker je lahko veliko bolje, kot je bilo. Verjetno si ljudje še nikoli nismo bili bolj enaki kot zdaj. Vsi imamo iste skrbi, ne glede na to, od kod smo, za kaj se imamo in za kaj nas imajo drugi in kaj v resnici smo.
Po svoje smo s to novo uravnilovko prehiteli smrt – ne, nič groznega ne mislim. Če je doslej veljalo, da smo si po smrti vsi enaki, nas je nenadoma zadel neki nov sijajen socializem, egalitarizem – v času virusa smo si enaki že daleč pred dnem, ko nam sprevodnik odtrga zadnjo dnevno vozovnico.
Letošnje poletje je še daleč, a na trenutke je videti kot kaos, ruši naš naučen, privzgojen red, kako ga porabiti. Morda še nikoli nismo imeli toliko težav z dopusti kot prav zdaj.
Prisiljeni smo, da začnemo malo razmišljati, kam bomo šli. Včasih je bilo enostavno, odrinili smo na jug, se zleknili na sosedovih skalah in se potopili v slanico, dva dni opečeni ležali v senci, potem pa ponovili to divjo rutino.
»Desetkrat imaš mačka, pa si doma,« je prijatelj opisal dva taka prosta tedna. Jap, pogrešal bom to. Morje in veter čez tople skale, ko dnevu že malo pešajo moči, mi pašeta, uživam, ko sedim ob vodi in gledam nekam daleč in v resnici nič ne vidim. Ampak ob morje se spravim tudi v pozni jeseni, pozimi, rano v pomladi, rad se vozim tam, po robih, kjer se mešata mraz časa kratkih dni in lepota pogleda na neskončnost morja.
Drugačno vreme, ki prihaja, je lahko le zmeda ob težavnem iskanju drugačnega dopusta, lahko pa je veliko več.
Dejstvo je, da se v teh časih v velikih skupinah zbirajo le tisti, ki jim v glavi primanjkuje nekaj natrija, v srcu pa empatije.
V velikih skupinah in v črednem nagonu nekateri mislijo, da moraš misliti z njihovo glavo – in to velja tudi za športno rekreacijo.
Novi čas, ki prinaša fizično distanco, nikakor pa bi ne smel podaljševati socialne, je priložnost, da se malo pozabavamo v glavi, kdo smo in kaj v skupini pomenimo. Se tam dobro počutimo, si tam želimo biti ali smo prišli le zaradi želja in pričakovanj drugih?
To lahko velja tudi za Franjo in Ljubljanski maraton.
Zame sta to redki ogromni skupini, kjer sem se vedno dobro počutil. Ampak pot do množice sester in bratov po znoju je bila vedno samotna, nekdaj v dolgih tekih, in enako velja za kolesarske vožnje. Največkrat sam, s svojimi mislimi in v lastnem znoju, včasih z željo priti na start dobro pripravljen, včasih pa le, da sem tam in da odtečem ali odpeljem s kom, ki si tega doslej ni upal; to sem tudi najraje počel.
