Vozniki zelo pogrešajo kolesarje z lučkami
Za narodov blagor, odpornost v zdravju in veselje v duši je to najboljša mogoča novica - zdi se, da še nikoli ni bilo na cestah toliko ljudi na kolesih kot zdaj. Zakaj se je nenadoma na kolesih znašlo vse, kolesarijo celo tisti, ki sicer težje hodijo?
Verjetno je različnih odgovorov veliko – a bržkone je glavni, da nam da kolo bolj, kot vse drugo ponuja občutke neodvisnosti, tudi nenadzorovanosti, kreiranja in sprejemanja lastnih odločitev in tisti intimen občutek lastne svobode, telesa in duha.
Kolo je povozilo avto. Vsaj v tem zapisu.
Samota, ki je promenada postala
Sicer za zagotovo tudi povsem drugače: neverjetno povečanje števila kolesarjev na cestah seveda pomeni, da se je promet predrugačil, in sploh ne nujno, da to za kolesarje pomeni le življenje brez skrbi.
Prej narobe – razmere na cestah so se zelo spremenile, na tistih, kjer rekreativni kolesarji iščejo svoj mir in svobodo, ljudje v avtomobilih ponavadi iščejo čim krajši čas, potreben, da iz točke A dosežeš točko B.
Čas bo spet, je denar. In denar bo pojedel čas, tistega za razmišljanje, kako na prej, še najprej. Povečano število kolesarjev na cestah tako za koga lahko pomeni oviro kako dovolj hitro priti do tega denarja.
Nekatere ceste, kjer so bili pred dvema mesecema trije kolesarji na uro, so postale kolesarske promenade. Preteklost je dobila stokratnik!
Ljudje se tam vozijo po dva in več, veliko je tudi staršev z otroki – človeka zmrazi, ko vidi tako kolono, kako si v želji nadihati se zraka družinica istočasno na smrt boji prometa okoli njih in nervoza staršev vso stvar še zelo poslabša.
Saj ne more biti drugače, v deželi, ki ne le, da nima kolesarskih stez, pač pa niti belih črt ob robu, ki bi izven mest določale pot kolesarjem in opozarjale avtomobiliste na njih, ne.
V zadnjih tednih sem se vozil s cestnim dirkalnim kolesom, skupaj z otroci, pa tudi starejšimi, začetniki in tudi zelo izurjenimi kolesarji; in tisto, kar sem opazil, je precej skalilo moje neskončno navdušenje, da se je toliko ljudi spravilo na bicikle.
Kolesarji so najbolj ranljiv del udeležencev v prometu, menim, da še precej bolj kot pešci. Če smo v zadnjih letih opazili, da se ljudje, ki se redno rekreirajo s kolesi, zdaj vozijo tako, da v resnici ne ovirajo ostalih udeležencev v prometu, pa je z novimi začetniki ali onimi, ki so se začeli voziti po dolgih letih, povsem drugače.
Tisti, ki je sedel na kolo po desetletju, ne bo verjel, kako zelo se je povečal o od takrat promet – in začetnik, ki je morda kolesaril v otroštvu, se utegne v prvi uri svojega kolesarjenja za zdravje znajti bolj v smrtno nevarnih situacijah kot pa na Parnasu vitalnosti.
Bolj ko utripa bolje je
Privajanje na kolo, cesto in promet traja kar nekaj časa, tega se ne da preskočiti. Po navadi je tako, da imamo prav sebe na vsem svetu najraje - in zato za svojo varnost lahko največ naredimo sami!
Že nekaj let imam na kolesih zadaj lučko, ki sem jo navadno prižgal, če sem se domov vračal v mraku, ali pa sem se kje zataknil in me je lovila noč. Včasih imam brlivko celo na krmilu. Ko sem ju prižigal, sta obe mežikali.
Ker sem bil večkrat na kolesu, sem opazil, koliko vidnejši so na cesti kolegi, ki imajo utripajočo zadnjo rdečo lučko prižgano tudi podnevi. In; svojim najbližjim sem pred dnevi na kolesa nadel močnejše utripajoče lučke in ob začetki vsake vožnje jih prižgejo.
Če se vam zdi, da je rdeča utripajoča lučka podnevi pretirana, še en veste vsega - vse več je tudi tistih, ki imajo podnevi na krmilu kolesa utripajočo belo luč!
Včasih se je reklo, da tudi če bi podnevi z lučjo iskal, ne bi našel, a mislim, da bo to moj naslednji korak, ko bom glodal družinski športni proračun. Močnejše sprednje bele lučke.
Lučki in oblačila, vidna oblačila
Da so prižgane utripajoče luči zadaj zelo pomembne, so pokazale tudi raziskave, saj to nevarnost za nesrečo zmanjšamo za 19 odstotkov. Seveda pa to velja le za lučke, ki so dovolj močne, da premagajo dnevno svetlobo.
Če je bela luč na krmilu najboljša za nočno vožnjo, pa je utripajoča zadnja najboljša za dnevna potepanja. Ker z utripanjem kolesarja takoj izlušči od okolice, vse, kar je močnejše od 20 lumnov, je dobro, a je zelo pomembno tudi, kako zadnjo lučko namestimo na okvir.
Paziti je treba, da je ne prekriva torbica z rezervno zračnico in orodjem, lučka pa mora biti postavljena pod primernim kotom.
Če je lučka nameščena pod kotom, večjim od desetih stopinj, to zelo zmanjša našo vidnost. Če vozim s kolesom ponoči, naj luč ne utripa, pač pa naj gori normalo. Rdeča zadnja luč je seveda mala potuhe za vse, ki imamo od vseh divjih kolesarskih barv oblačil najraje – črno. Črna se na cesti najslabše vidi.
Če lahko, kolesarite v svetlih kolesarskih majicah – samo rumena čelada ne pomaga dosti. Bolje - skoraj nič. Najbolj so vidne florescentne barve oblačil, dvakrat bolj kot ostale; rumena in oranžna sta zmagovalki, saj ju v naravi ni veliko, in šoferjem takoj padeta v oči.
Florescentne nogavice so veliko presenečenje, saj jih šoferji menda opazijo celo trikrat prej kot pa florescentne jopiče.
V mraku in ponoči seveda florescentna barva izgubi svojo vidnost, saj je njihova moč le pod sončnimi žarki. Ponoči je treba imeti oblačila z dodatnimi odsevniki, ki so vidni s trikrat daljše razdalje kot bela oblačila in z desetkrat daljše razdalje, kot če vozite moder dres. Tako raziskave.
V eni najbolj resnih med njimi se je pokazalo, da na ravni in pregledni cesti avtomobilisti začnejo kolesarja prehitevati le sekundo in pol prej, preden ga ujamejo. Če je vse idealno in če se kolesar in avtomobilist »začutita«, potem bo srečanje verjetno minilo brez zapletov.
A le majhna nepozornost enega ali drugega lahko pripelje do trčenja in tragedije. Slaba vidnost kolesarja in avtomobilistova nepozornost sta pot v katastrofo.
Štiri sekunde ...
Ste vedeli, da za odklep telefona potrebujete štiri sekunde? Ponavadi seveda ob tem pogledate na zaslon – in če avtomobilist vozi s hitrostjo 50 kilometrov na uro, bo v času odklepanja telefona prevozil širino nogometnega igrišča.
Da bi se kolesar zanašal na novodobne varnostne alarmne sisteme v avtomobilih,bi bilo – naivno, ki se mu reče neumno. Avto, ki je pametnejši od človeka? Že, že, a raje ne, vsaj ko se bližamo kolesarjem pred seboj, ne.
Švedska raziskava je pokazala, da so ljudje imeli v florescentnih kolesarskih oblačilih kar 47 odstotkov manj nezgod, in za kar 55 odstotkov manj so bili vpleteni v nesreče, kjer so bila soudeležena motorna vozila. Druga raziskava je opozorila, da imajo kolesarji, ki imajo na oblačilih odsevnike, 67-odsotno možnost, da bodo na cesti opaženi – če nosijo odsevnike na zapestjih in kolenih, je opaznost 94- odstotna.
Raziskave so dokazale, da so predmeti, ki se gibljejo, bolje vidni – in zato so odsevniki, ki se gibljejo gor in dol, tako učinkoviti.
Če so v mestu, kjer si kolesarji delimo prostor z avtomobili, posebna nevarnost tisti vozniki, ki odprejo vrata, ne da bi preverili, če je kdo zadaj, recimo na kolesu, potem bodimo spravljivi in razumni in povejmo, da so na cestah za avtomobiliste najbolj nevarni - slabo vidni kolesarji.
Koristni nasveti so lahko za mejo
Torej, za začetek, tisto, kar lahko naredite zase sami in takoj: na kolo zadaj pritrdite utripajočo, dovolj zmogljivo rdečo lučko, močno od 20 lumnov navzgor, odenite se v svetle barve, če ne v florescentne, predvsem pa na nobeno pot brez kolesarske čelade - in pa kolesarskih rokavic.
Če imamo naš skriti nasvet? Utripajoča sprednja bela lučka – tako vas bodo opazili tudi tisto, ki prihajajo od spredaj! Morda vas bo kdo sprva čudno gledal, če boste imeli utripajočo zadnjo luč, in še toliko bolj, če boste imeli sprednjo – a naj vas to ne moti - sploh si ne morete misliti, kako so se delali norca iz tistih, ki so prvi vozili z zaščitnimi kolesarskimi očali, in onih, ki so začeli pedalirati s čeladami.
Danes pa vsi vozijo s čeladami in očali in danes že veliko izkušenih kolesarjev vozi z zadnjo in razmišlja tudi o utripajoči sprednji lučki! Pred tem pa kolo najprej peljite na kolesarski servis – dober servis.
Preglejte predvsem kakovost pnevmatik in učinkovitost zavor! Kakšno kakovostno informacijo je mogoče dobiti tudi v naših kolesarskih revijah in na spletnih portalih; vendar boste začetniki več uporabnih nasvetov našli na tujih spletnih portalih, kot pa na naših, ker ustvarjalci predvsem računajo na publiko že izurjenih kolesarjev, veliko manj pa na začetnike.
Angleži so tu precej dobri – dobro pa je vedeti, da vozijo po levi in ne po desni, tako kot mi. Če dobite empatičnega izkušenega slovenskega kolesarja, ki bi z vami odpedaliral uro ali dve, je to lahko neprecenljivo.
