Vzpon na najvišjo goro Turčije: V iskanju Noetove Arke
Med naključnim brskanjem po spletu sem naletel na nenavaden poziv – iskali so skupino ljudi za potovanje s kombijem v Vzhodno Turčijo, v načrtu pa je bil tudi vzpon na Ararat, ki se s 5.137 metri dviga kot najvišja gora Turčije.
Poziv se mi je zdel nenavaden, cena bizarna, zato sem se odločil, da se prijavim. Kar bo, pa bo.
Zbrala se je zanimiva druščina iz vseh vetrov, in smo šli. Že za Bregano smo sklenili, da bomo »Yok hablamos etwas drukčije as only slovensko«.
Sporazumevali smo se torej predvsem z nasmehi in mahanjem, brez pretiranih poskusov tuje komunikacije.
Balkan in Bližnji vzhod pač poznata svoje zakonitosti. Na pot smo se podali z nekakšnim starim kombijem znamke Iveco, ki je bil sicer za na odpad, a nas je vseeno uspešno peljal naprej. Skupno posmehavanje ljudi, ki smo jih srečali, ga ni ustavilo.
Policija ni bila izjema – ustavili so nas večkrat, in to ne le zaradi kombija, ki ni kazal ravno tehnične brezhibnosti, ampak tudi zaradi lahkotnega odnosa do prometnih pravil in morda tudi steklenice, ki je včasih krožila po kabini.
Ker sem tudi sam del uniformirane bratovščine, sem prometnikom to omenil, kar je občasno pomagalo pri bratenju. Dostikrat pa smo vseeno izstopili, saj so želeli pregledati kombi – če morda ne prevažamo česa bolj prepovedanega kot le umazana oblačila in alpinistično opremo.
Bilo je res posebno potovanje. Kjer je bila avtocesta, smo raje izbrali lokalno cesto, kjer je bila lokalna cesta, smo se vozili po makadamu, in kjer je bil makadam, smo zavili na kolovoz. Naša smer je bila vsaj približno proti vzhodu, čeprav smo vmes naredili nekaj ovinkov, vključno s krožnicami in osmimi. Tak način potovanja je počasen – a tudi mi nismo hiteli.
Svaljkali smo se po vseh mogočih in nemogočih krajih. Dostikrat smo ob svojem prihodu naredili neprijeten vtis – kot da bi se znašli v filmu Deliverance. Prišli smo v drug svet in med druge ljudi.
Turčija je v marsičem posebna država z dolgo zgodovino državnega nasilja, kar se kaže tudi v obnašanju ljudi
Prihod tujcev mnogi tamkajšnji prebivalci dojemajo kot nevarnost.
Parafrazirano: tujci zapirajo moške, posiljujejo ženske in kradejo otroke. Tako nas je ob prihodu običajno pričakala prazna vas, kjer so za nami opazovali izza vsakega zaprtega okna in zavese.
Kljub temu smo jih pridobili na svojo stran. Eden od nas je znal žonglirati in je kmalu začel z umetnijami. V trenutku je vaščanom postalo vse jasno: nekdo, ki bogu za hrbtom počne kaj takega, gotovo ne predstavlja nevarnosti. Nenadoma smo bili obdani s prebivalci celotne vasi, ki so nas sprejeli z odprtimi rokami, in smeha ter norčij ni manjkalo.
Navdušen nad videnim sem se ob vrnitvi domov iz veselja žongliranja naučil tudi sam. Najbolj primerne za tovrstno početje so bile pomaranče – ustrezne velikosti in precej trpežne.
Nisem posebej spreten, zato sem potreboval nekaj časa, da sem obvladal to umetnost. A vztrajnost se je obrestovala. Manjša nevšečnost je bila le, da so pomaranče na začetku letele vse naokrog, tako da jih dva meseca nismo lupili, temveč stiskali sok.
Dandanes ima Turčija približno 90 milijonov prebivalcev, in Turki bi si najraje želeli, da bi bila država narodnostno enotna. Vendar temu ni tako.
Prebivalstvo Turčije se je v zadnjih dveh tisočletjih močno spremenilo
Nekdaj je na teh ozemljih živelo pretežno krščansko prebivalstvo.
Ob obalah so se naseljevali grški kolonisti, v notranjosti pa so prebivala avtohtona ljudstva, kot so Galačani, Armenci, Aramejci, Arabci, Kapadokijci, Judje in Kurdi. Avtohtoni prebivalci sami Turki niso, saj izvirajo iz Mongolije in so v preteklosti imeli precej azijatski videz.
Skozi stoletja so se selili proti zahodu in na tej poti podjarmili vse pred seboj. V 11. stoletju so prispeli do Armenije in Bizantinskega cesarstva ter v bitki pri Manzikertu leta 1071 premagali Bizantince. V naslednjih desetletjih so preplavili Anatolijo, v stoletjih zatem pa so se pojavili pred Dunajem, ob Atlantskem oceanu v Maroku, ob Rdečem morju v Jemnu in Perzijskem zalivu.
Z domačini niso ravnali posebej prijazno. S stoletji so si jemali žene domačinov, kar je skozi mešanje genov vplivalo na njihov današnji kavkaški videz. V tisočletju so pregnali večino krščanskih narodov. Na severu je v Pontskem gorovju do 15. stoletja obstajalo krščansko cesarstvo Trabzon.
Okoli Ararata so prebivali Armenci, ki so jih med 1. svetovno vojno pregnali. V Pontskem gorovju na nekdanjo grško prisotnost spominja prelep grškopravoslavni samostan Sumela, umeščen v navpično skalno steno.
Armenci so utrpeli še hujšo usodo. Ostanki njihovih cerkva so raztreseni po Anatoliji, njihovo nekdanje glavno mesto Ani pa je danes slikovita ruševina ob reki Araks.
Z izjemo Kurdov, ki so tako kot Turki prevzeli islam, imajo predvsem s slednjimi, ki predstavljajo okoli 20 % prebivalstva, v državi veliko težav. Demografski podatki razkrivajo marsikaj. Rodnost v obeh narodih hitro upada.
Povprečna Turkinja ima podobno število otrok kot povprečna Slovenka, približno enega in pol, kar je z demografskega vidika popolna katastrofa. Turki kot narod se hitro starajo. Povprečna Kurdinja ima približno dva in pol otroka.
To stanje vztraja že zadnje stoletje. Ko je Atatürk leta 1924 ustanovil moderno Turčijo, se je zdelo, da so Kurdi nepomembni, saj so predstavljali le okoli 4 % prebivalstva.
Danes pa njihov delež znaša petino prebivalstva. Skupaj s Kurdi v Siriji, Iraku in Iranu jih je približno 35 milijonov, kar jih uvršča med največji narod brez lastne države. Kaj bo prinesla prihodnost, ni jasno, Turkom pa tovrstno stanje povzroča nemalo skrbi. Nič čudnega, saj so sami s podobno logiko nekoč storili podobno drugim narodnostim na ozemlju današnje države.
Po tednu dni smo se znašli v Dogubajezitu pod vznožjem gore, in zdaj se začenjajo svetopisemske omembe
Nebeška vrata so se odprla in začelo je deževati. Deževalo je in deževalo, dokler ni zalilo celotnega sveta. V uničujoči poplavi je umrlo vse človeštvo, preživeli so le Noe in njegova družina. Bog se je nad njim usmilil in mu pravočasno razkril slabo novico o bližajočem se potopu.
Noe je zgradil orjaško ladjo in jo poimenoval Arka. Med potopom so se vkrcali vsi člani njegove družine ter par živali vsake vrste. Štirideset dni so pluli, nato pa je Noe izpustil krokarja, da bi našel kopno. Krokar se je vrnil brez dobre novice, zato je izpustil še golobico.
Ta se je vrnila z oljčno vejico v kljunčku, in Noe je vedel, da je poplava minila in da je spet vidna kopna zemlja. Ladja je pristala, in človeštvo se je znova razširilo po svetu. Bog se je z mavrico zavezal, da bo skrbel za človeštvo in da ne bo več poslal nove poplave.
Splošno razširjeno je mnenje, da je Arka pristala na gori Ararat v vzhodni Turčiji, na meji z Armenijo in Iranom. Zaradi svoje markantne podobe Ararat kar kliče k takšni misli. S suhe, brezvodne visokogorske planote se dviga kot mogočen stožec.
V osnovi je Ararat stratovulkan, vulkan podobnega tipa kot smrtonosni Vezuv. Vendar pa v zgodovini še ni izbruhnil in tudi kraterja nima. V prvi polovici 19. stoletja pa je območje vulkana stresel močan potres, ki je uničil armenski samostan na severnem pobočju gore.
Sam Ararat je še danes predmet ostrih sporov, saj si ga lastijo kar trije narodi
Najbolj tragična je zgodba Armencev – Ararat je bil nekoč srce njihove domovine. Po legendi naj bi se Armenci rodili na njegovih pobočjih, tu oblikovali svojo narodno zavest in se nato razširili po svetu.
Do začetka prve svetovne vojne je na območju Velike Armenije, kot se je takrat imenovalo to ozemlje, živelo večinoma armensko prebivalstvo. V letih 1915–1917 so Turki skupaj s Kurdi v brutalnih pogromih pobili približno milijon in pol Armencev ter etnično očistili območje.
Po koncu vojne, ko je med Turki in Armenci izbruhnil nov konflikt, se je oblikovala nova meja s Sovjetsko zvezo, ki je potekala tik severno od Ararata, ob reki Araks. Armenci pa izgube svojega simbola niso nikoli preboleli; še danes je upodobljen na armenskem grbu, mogočna podoba gore pa je vidna skoraj iz vsakega kotička Armenije.
Seveda Turki niso mirno gledali na armenske zahteve po vrnitvi izgubljenega ozemlja. Zahtevali so, da Armenija odstrani simbol Ararata iz svojega grba, saj naj bi šlo za turško goro.
Armenci so hitro in odločno odgovorili: »Turški simbol je polmesec in zvezda, pa nihče ne pravi, da sta turška.« Turki so tudi zahtevali, da Armenci priznajo svoj vojaški poraz.
Odziv Armencev je bil odločen: »Zmagali ste – tokrat; jutri je nov dan.« Tako je spor še danes živ in vir napetosti med državama, ki že desetletja ohranjata zaprto mejo.
Kurdi gori pravijo Agri Dag, kar pomeni Jokajoča gora kot spomin na številne ubite v njeni okolici
Čeprav so Kurdi sodelovali s Turki v pobojih Armencev, so se njuni odnosi poslabšali v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so Turki pod Atatürkom čudežno obnovili svojo državo in postavili temelje moderne, nacionalne Turčije.
S tem so Kurdom zatrli upe po samostojnosti, kar je sprožilo desetletja sporov in notranjih konfliktov, največkrat prav v okolici Ararata.
Poleg tega so Turki verjeli, da so arheološke raziskave na gori, katerih namen je bil najti ostanke Noetove barke, zgolj krinka za dejavnosti ameriške obveščevalne agencije CIA.
Zato je bil dostop na goro zaprt več desetletij, vse do preloma tisočletja, ko so Turki po zajetju vodje PKK, Abdullaha Öcalana, vojaško zadušili kurdske upore.
Turki imenujejo goro Agri Dagi, Velika ognjena gora, in jo obravnavajo kot simbol nacionalnega ponosa, ki ga ne delijo z nikomer.
Danes je gora ponovno odprta za gornike, letno pa jo obišče veliko odprav, ki želijo doseči njen markantni vrh
Dostop do gore pa je, v pravem orientalskem duhu, zbirokratiziran. Naša odprava se s turško birokracijo ni kaj dosti ukvarjala: dovoljenje za vzpon, ki stane 60 evrov, smo nekateri imeli, nekateri pa ne. Turška vlada prav tako zaračuna takso za vzpon v višini 50 ameriških dolarjev, a če tega ne sporočiš, ti je ne morejo zaračunati, saj ne vedo, da si tam.
Posebno poglavje so tudi vodniki in konji, ki nosijo del prtljage. Lokalni prebivalci vidijo gornike kot poslovno priložnost, zato postavljajo ustrezno visoke cene. Celotno organizacijo pa obvladuje lokalni klan pod vodstvom Murata, oziroma njegov brat Saim, saj je bil Murat zaradi domnevnega kurdskega separatizma obsojen in trenutno prestaja zaporno kazen, kjer si ohlaja glavo.
Razgovor z vodniki ob avtobusni postaji v Dogubayazitu, podeželskem turškem mestecu ob vznožju gore, je bil vsekakor zahtevna naloga. Neskončni prepiri so trajali večino dneva.
Vodniki so postavili ceno 200 evrov na osebo, kar je vključevalo tudi prevoz do gore s kombijem in najem konja. Po celodnevnem prerekanju in občasnih odhodih z obeh strani, ki so jih nazaj pritegnili skupni interesi, smo se dogovorili za 450 evrov za skupino devetih oseb.
Razmajan kombi nas je po kolovozu med polji lave pripeljal do višine 2000 metrov, kjer je pot prekinil hudournik, zato smo morali nadaljevati peš.
Prvi dan vzpona do prvega tabora je bil še sorazmerno nezahteven
Pobočje se rahlo dviga, višina pa še ni prevelika. Na 3200 metrih so zadnji zeleni travniki, obdani z bazaltnimi kamninami. Naslednji dan postane steza precej strma, s snegom, ki ponekod sega globoko po pobočjih. Drugi tabor je na višini 4200 metrov, na zadnjem platoju pod večnim snegom, tik nad globoko sotesko, ki vodi proti vrhu.
Ko smo pozno popoldne postavljali šotore, so se začele kopičiti težave. Z zahoda je prihajala črna gmota nevihte. Naš vodnik Džuma je pogledal iz šotora in na naše zaskrbljene poglede le pripomnil: »Slabo biti na takšni višini ob takšnem vremenu«, nato pa izginil nazaj v šotor.
Cepine in dereze smo odvrgli stran od šotorov in sledili njegovemu zgledu. Sledilo je nekaj napetih trenutkov: veter je premetaval šotore, sodra je bobnela po strehi, grmenje in bliski pa so bobneli v ozadju. S cimrom sva sklonjenih glav razpravljala o tem, ali aluminijasta konstrukcija šotora deluje kot Faradayeva kletka, če bi vanj treščila strela.
Po daljši, neodločeni debati je nevihta vendarle minila. Z razjasnitvijo je z nočjo nastopil hladen mraz, tako da je voda v čutarah zmrznila kar v šotoru.
Nekako smo preživeli do druge ure ponoči, ko se je začel pravi vzpon proti vrhu. Vzpenjali smo se neposredno po južnem pobočju in nato po zahodnem grebenu.
Zavila nas je megla, spremljal pa nas je močan veter, zaradi česar smo vsi pokriti z ivjem izgledali kot sneženi možje. Ob sončnem vzhodu smo se dvignili na vrhnji plato, kjer je megla izginila, jutro pa se je razvilo brez oblačka. Na višini okoli 4900 metrov se začne ledeni pokrov; ne gre za ledenik, ampak za vrh, prekrit z ledeno kapo.
Kako so se drugi povzpeli na vrh, pravzaprav ne vem. Vem le, da sam vrha nisem splezal, ampak ga zgrizel. Edino, kar me je skrbelo, je bila usoda Francoza prejšnji dan, ki je obrnil 150 višinskih metrov pod vrhom.
Zdaj je bila priložnost, da se pokažejo rezultati večmesečnega napornega teka po 60 kilometrov na teden. Na vrh nas je prispelo šest. Zame velja, da sem bil z močnim glavobolom, stavkajočim želodcem in nenavadnim dihanjem – z vsemi znaki začetkov višinske bolezni.
Na vrhu, kjer Ararat doseže višino 5137 metrov, je bilo vse skupaj pozabljeno
V jasnem vremenu, ob vetru in temperaturi okoli -15 stopinj, se je videlo do Elbrusa v Rusiji, pa še v Gruzijo, Armenijo, Iran in vso vzhodno Turčijo. Občutek je bil zmagoslaven in presenetljivo lep.
Ostala je le še vrnitev. Imam že kar nekaj let pod kapo, in te so me naučile nekaj previdnosti. Kurdski vodič je imel idejo, da mu celoten znesek za vodenje plačam že v drugem taboru. Ideja mi ni bila posebej všeč, saj so se od nekod prikazali njegovi sorodniki.
Po malem sem ga sumil, da bi pobral denar in nas prepustil naši iznajdljivosti, da se v Dogubayezit vrnemo po svojih močeh. Tile Kurdi znajo resnično grdo gledati, a ni mu preostalo drugega, kot da svoje delo opravi do konca, preden dobi plačilo.
Po tistem smo se začeli vračati. Pot je vodila proti zahodu, a smer je bila bolj informativnega značaja. Zavili smo proti jugu, do jezera Van.
Jezero je zaprtega tipa in nima odtoka. Reke, ki pritekajo vanj, tečejo prek vulkanskega področja in z njimi priteče v jezero še marsikaj razen vode. Vodovje jezera je najbolj podobno nekakšni milnici. Vode so bogate z ribami, a te se v času drstenja vračajo v rečne pritoke in mladice nekaj časa živijo tam, dokler niso dovolj odporne, da preživijo tudi v jezeru.
Pod mogočno trdnjavo Urartu, nad samim mestom, najdemo še nenavadne živali – vanske mačke. Mačke so običajno bele barve in … čudne.
Eno oko imajo rumeno, drugo modro. Tudi obnašajo se nekoliko po svoje. Zelo rade plavajo, kar ni ravno značilno za mačke. Čudno. Vsekakor so simbol kraja in ponos prebivalcev.
Na jezeru je nenavaden otok Akdamar
Na njem stoji armenska cerkev kot poslednji ostanek naroda, ki je nekdaj živel v teh krajih. V cerkvi se ponovno izvajajo krščanski obredi, vendar je to dejanje obupa. Krščanskega prebivalstva ni več, Akdamar pa je le še zanimivost za turiste.
Enako velja za pokrajino Tur Abdin na skrajnem jugovzhodu države, že na meji s Sirijo in Irakom. Gre za aramejsko področje. Nekdaj se je tu govoril Kristusov jezik, a se je v pogromih 1. svetovne vojne tudi za Aramejce slabo končalo.
Preživeli so pobegnili v Sirijo (zahodni) ali pa v Irak (vzhodni). Krščanska ločina, ki se je iz glavnega krščanskega telesa ločila po koncilih v Efezu in Kalcedonu, je od tu naprej bežala proti zahodni Evropi in Ameriki. V teh krajih tako obstajajo še zadnji sledovi nekaj žive skupnosti, ki velja za orientalsko krščansko skupnost in se je imenovala po svojih voditeljih jakobitska in nestorijanska.
Nič dosti drugače ni v Kapadokiji. Orjaški vulkani, nastali ob stikih tektonskih plošč, so izbruhali ogromne količine plovca in preoblikovali pokrajino.
Nastala je rodovitna krajina, posejana s slikovitimi stolpi, ki imajo na vrhu bazaltne kape, ki pred erozijo varujejo njihovo podnožje. Krščansko prebivalstvo se je v času nevarnosti zateklo v podzemlje, kjer so nastala celotna mesta. Vendar pa je trajala nevarnost predolgo. Prej ali slej so se morali ponovno pokazati na površju in obdelovati polja, nad katerimi je bdel sovražnik druge vere. To ni šlo z danes na jutri. Stoletja neprijetne politike oblasti so povzročila, da je krščansko prebivalstvo odšlo.
Enako kot se je zgodilo s heleniziranim prebivalstvom. Mejno področje med Rimskim in Partskim cesarstvom na območju današnjega Irana je bilo nekdaj tamponsko področje.
Od Kavkaza pa do Rdečega morja so stoletja obstajale nekakšne polodvisne državice, ki so nastale v času osvajanj Aleksandra Velikega.
Njihov osnovni namen je bil ustvarjanje vmesnega območja, da ne bi prišlo do neprijetnih soočenj, podobno kot danes v razmerju med NATO-jem in Rusijo. Ko so tamponska območja izginila, se je začela vojna v Ukrajini, ki ji ni videti konca. Podobno kot je bilo ob vključitvi tamponskih držav v Rimsko in Partsko cesarstvo.
Začele so se vojne, ki so trajale stoletja in so se končale s katastrofo obeh držav. Dober nauk, ki pa ga danes nihče ne posluša.
To velja tudi za Komagensko državo na srednjem Evfratu. Klientelna država je oblikovala območje med obema imperijema. Na podlagi helenistične kulture je prevzela značilnosti obeh sosedov in nekako obstajala stoletja. Na vrhu gore Nemrut, ki dosega višino 2134 metrov, je nastalo grobno svetišče.
Z njenega dvorišča se odpre razgled po celotni vzhodni Turčiji – deželi nenavadne lepote, nemirne zgodovine in neznane prihodnosti. Ob sončnem zahodu se na nebu pokaže morje zvezd, življenje pa kar naenkrat postane lepo.
Od tu naprej je bila pot le še domov – daleč na zahod, počasi, a zanesljivo. Ob številnih okvarah, številnih dogodivščinah in avanturah potovanja v drugačen svet.
