Zakaj imajo nekatere bolnišnice plezališča
Šport, tudi plezanje, ima terapevtske koristi zaradi številnih razlogov, to že dolgo. In plezanje lahko nam lahko pomaga, bolje, nas privede do pozornosti, trenutne osredotočenosti, kar je ključnega pomena za zdravljenje depresije, pojasnjuje Katharina Luttenberger, raziskovalka psihologije na univerzi v Erlangnu v Nemčiji.
Ker pri plezanju je tako, da priplezaš na vrh ali pa ne. Zaradi tega je tiste, ki se borijo s samopodobo, težje označiti kot nekoga, ki je imel pač srečo, da je zmogel, saj poti ne morete preprosto splezati, ker ste imeli srečo. In plezalni šport je tudi bogat z metaforami.
»Depresivni bolnik mora v življenju spet najti oprimek, saj če se želiš izvleči iz depresije, se moraš premakniti in najti nov oprimek, da greš naprej,« pravi Luttenbergerjeva.
V gibanju, ki je trenutno osredotočeno na Nemčijo in Avstrijo, vendar pridobiva zagon po vsem svetu, zdravniki, kot je Luttenbergerjeva, ocenjujejo plezalno, balvansko psihoterapijo - ki običajno vključuje kombinacijo govorne terapije in plezanja - v nadzorovanih študijah in jo uporabljajo v bolnišnicah in zasebnih ordinacijah.
Z naraščajočimi dokazi in s podporo strokovnjakov ti psihologi upajo, da bodo zdravstvene oblasti prepričali, da je ta terapija dragocena alternativa bolj tradicionalnim pristopom z govorno terapijo.
Dokazano z raziskavami
Luttenbergerjeva in njeni sodelavci so v skoraj desetletju raziskav razvili učni načrt, ki zajema deset terapij. Vsaka terapija se začne z meditacijo.
Nato inštruktor govori o temi dneva, kot so samozavest, zaupanje ali socialni odnosi. Po tem terapevt vodi plezalno vajo, ki ponazarja to temo.
Na primer: pacienti bi lahko pod vodstvom inštruktorja ali drugih pacientov z zavezanimi očmi raziskovali strah, ki pa se običajno razblini, ko se naučijo zanašati na vodstvo drugih. Nato vaji sledi razprava in druga vaja za meditacijo ali sprostitev.
Članek, objavljen marca v BMC Psychiatry, pojasnjuje, da je terapevtski program, ki temelji na plezanju, učinkovitejše zdravljenje depresije kot drugi načini vadbe, ki ne vključujejo terapije, in je bil enako učinkovit kot uveljavljene metode govorne terapije.
V raziskavi je sodelovalo 240 bolnikov: tretjina je sodelovala pri balvanski terapiji, druga tretjina je izvajala kognitivno vedenjsko terapijo (običajna oblika govorne terapije), zadnja tretjina pa je opravila program vadbe doma.
Skupina, ki je prejemala plezalno zdravljenje, je bistveno bolj napredovala kot tista s programom vadbe doma in podobno kot skupina, ki je prejemala kognitivno vedenjsko terapijo.
»Kognitivno vedenjska terapija je močna in ima dolgo zgodovino,« pravi Luttenbergerjeva, ki je vodila študijo. »A zdaj lahko pokažemo, da tudi plezalna, balvanska terapija ni bila slabša od nje, kar je super.«
Ustvarjanje kontrolne skupine za telesno aktivnost brez terapevtske komponente je bilo ključnega pomena za študijo, saj se je izkazalo, da ima gibanje na splošno pozitivne učinke na duševno zdravje.
Luttenbergerjeva in prva študija njene ekipe, ki je bila izvedena leta 2012 s 47 udeleženci, je namreč pokazala, da se je stopnja depresije med udeleženci, ki so prišli do plezanja, znatno zmanjšala v primerjavi s skupino, uvrščeno na čakalni seznam za običajno zdravljenje - vendar ni dokazala, da je balvanska terapija kaj več kot preprosto zvišanje srčnega utripa in premikanje telesa.
Zato so v letošnji študiji razširili parametre in ustvarili trdnejši temelj za dokaz, da je plezalna terapija lahko zdravljenje z resničnim potencialom.
Življenje je kot plezanje
»Način, kako ljudje pristopajo k plezalnemu, balvanskemu problemu, je zelo podoben načinu, kako ljudje pristopajo k življenju zunaj balvanskega plezanja,« pravi Lisa Vigg, psihologinja, ki je pomagala pri raziskavi Luttenbergerjeve in je svoje paciente vodila skozi plezalno terapijo v Nemčiji.
Plezalna terapija razkriva vedenjske vzorce, ki jih lahko nato terapevti in bolniki obdelujejo v plezalni telovadnici, ki je varno mesto za vadbo novih veščin.
Alexis Konstantin Zajetz, avstrijski psihoterapevt, že dolgo raziskuje plezalno terapijo, in je leta 2005 ustanovil Inštitut za plezalno terapijo v Salzburgu. Sam je bil predan plezalec in v svojem športu je videl potencial zaradi močne osredotočenosti, ki jo zahteva, in močna čustva, ki jih lahko vzbudi, in je v pogovorno terapijo z nekaterimi bolniki začel vključevati plezalne dele.
Ko je Zajetz eni izmed pacientk naročil, naj izbere enostavno smer plezanja, ni hotela plezati pod zmerno stopnjo, ki je bila težja. »Toliko je zahtevala od sebe,« pravi Zajetz, »saj se je bala, kaj si bodo mislili drugi, če ne bo plezala z določeno težavo.«
Po tej izkušnji je lahko z njo uspešno sodeloval pri njenih težavah s samopodobo tako v telovadnici kot zunaj nje.
Pomen vključenosti
V primerjavi z drugimi adrenalinskimi ali pustolovskimi športi je plezanje sorazmerno dostopno in cenovno ugodno - vse, kar potrebujete, so čevlji in magnezij, telovadnic pa je danes veliko, stroški dnevne vstopnice pa so običajno zmerni. Poleg tega je plezanje za mnoge zabavno in intuitivno, dodaja Zajetz.
Že prvi vadbeni dan lahko večina ljudi opravi smer z minimalnimi navodili, kar prinaša občutek dosežka z malo vloženega časa, porabljenega za pojasnjevanje zahtevnejše plezalne tehnike. Napredni in začetniški plezalci lahko vadijo drug ob drugem, delajo na ločenih smereh, zaradi česar ljudje čutijo,da so v ta šport še bolj vključeni.
»Karkoli, kar ljudi, ki trpijo za depresijo, fizično in socialno prebudi, je dobro,« o ugotovitvah raziskovalne skupine pravi Catherine Forneris, psihiatrinja z univerze v Severni Karolini.
Dodaja, da je o pristopu veliko »neodgovorjenih, a zanimivih vprašanj«. Sedanje študije nam ne morejo povedati, kateri vidik terapije je najmočnejši: ali je to samo balvansko plezanje? Je to vadba s skupino? Je to pouk pozornosti?
Morda prispeva vse našteto, vendar za zdaj ni jasno, v kolikšni meri so različni deli programa koristni. Fornerisova dodaja, da bi si morali v prihodnjem delu prizadevati za ponovitev študij z različnimi skupinami bolnikov, in to zunaj Nemčije.
Plezališča v bolnišnicah
Drugi cilj je pridobiti širše priznanje o koristnosti plezanja. Januarja je bila v Nemčiji prva konferenca o plezalni terapiji, na kateri je bilo približno 200 udeležencev. Na njem so potekale delavnice o duševnih stanjih, kot so odvisnost, depresija, tesnoba in sindrom PTSP. Udeleženci si poslušali tudi govor o pomenu plezanja pri okrevanju po depresiji.
»Udeleženci so bili tako veseli, ko so spoznali druge ljudi, ki delajo s plezanjem,« je povedal Zajetz.
V Nemčiji ima zdaj že več klinik in bolnišnic plezalne stene, zato lahko terapevti predpišejo balvansko vajo kot del zdravljenja. Zunaj tega okolja pacienti težje dostopajo do balvanske psihoterapije. Zajetzovi pacienti mu plačujejo tudi zasebno za balvansko plezanje.
Navdušeni so tudi terapevti
Luttenbergerja upa, da se bodo razmere v prihodnjih letih spremenile, tako da bodo zdravljenja z balvanov sčasoma uradno priznana in zajeta v uradnih zdravstvenih sistemih.
Kot poudarja, bi lahko bila to dobra alternativa za ljudi, ki so sicer bojijo stigmatizacije, ki jo prinese običajna terapija, kos e razve, da jo obiskujejo. V naslednjih nekaj mesecih namerava izdati priročnik za terapevte na podlagi programa, ki ga je izpopolnila z raziskavami.
Plezalec Zajetz pripravlja tudi redna izobraževanja na Inštitutu za plezalno terapijo za inštruktorje in psihologe, ki jih zanima tak pristop.
Lisa Vigg, psihologinja, ki je pomagala Luttenbergerjevi pri raziskavi pravi, da zdaj namerava svojo celotno prakso preusmeriti na balvansko terapijo.
»Tako koristno je vstati s terapevtskega stola in se aktivno ukvarjati s pacienti,« pojasni. »S psihoterapijo, tako bolnišnično kot ambulantno, sem sodelovala s skupinami in posamezniki, iz izkušenj pa bi rekla, da je to, plezanje, najlažji in najbolj radosten način zdravljenja, tako za bolnike kot terapevte.«
Zapis smo povzeli po pravkar objavljenem članku, ki ga je za Outside napisala Ula Chrobak, svobodna novinarka, ki pokriva znanost in športe na prostem.
Mi lahko le dodamo, da upamo, da bodo plezalne dvorane in stene pri nas odprte ves čas.
