Zasvojeni z zasloni? Mi že ne. Tema o kateri se sploh nočemo več pogovarjati
Tema o kateri se sploh nočemo več pogovarjati. Zgovoren primer: starša z majhnima otrokoma prideta na obisk k prijateljem. Otroka razpakirata iz bund in kap in rokavic. Ju posadijo na kavč med odrasle in obema v roki podtakneta pametna telefona.
Začudeno vprašanje se sploh ne sliši s strani gostiteljev, ker odgovor je znan; kot prvo sploh ne bi mogla iti z nama, če ne bi vedela, da ne bosta mogla imeti telefonov; kot drugo, se bomo lahko vsaj pogovarjali, ker bosta dala mir.
Primerov iz vsakdanjega življenja je več kot si mislimo. So pametni telefoni sodobni časopisi in revije? Večkrat ugotavljamo, da se zgodovina ponavlja, ampak v drugačni, naprednejši obliki.
Društvo za zdravje srca in ožilja je objavilo odličen članek na to temo. Želimo si, da ga prebere vsa naš bralec. Ne, naše uredništvo ne pametuje, samo opozarja ali tako kot boste prebrali spodaj: Preventiva je dosti bolj pomembna in učinkovita od kurative ali kasnejšega zdravljenja zasvojenosti.
O zasvojenosti govorimo, ko dejavnost postane ovirajoča za posameznikovo življenje. Pri otroku se to kaže na fizičnem in psihičnem področju.
Včasih smo, medtem ko smo čakali natakarja, da prinese kavo brskali po časopisu ali reviji, ki sta bili na vsaki mizi v kavarni. In če smo videli, prebrali kaj zanimivega smo to pokazali tudi drugim, ki so bili za isto mizo, kajne? Zakaj je danes čudno, če za mizo v restavraciji ali kavarni sedi nekaj prijateljev in vsak brska po svojem telefonu?
Mogoče zato, ker imamo vsi odpor do tega, kar vsi počnemo, in to v prekomernih dozah. Če bi včasih toliko časa sedeli s časopisom v roki, kot danes s telefonom bi verjetno več vedeli o tem, kaj nam danes hočejo povedati strokovnjaki s tega področja. Da, tisti v belih haljah.
Najbolj viden simptom je pridobivanje telesne teže, zaradi prevelike količine sedenja za računalnikom. Na psihičnem področju pa se oblikuje zasvojenost od računalnika, želja po vsakodnevnem igranju in abstinenčna kriza, če otrok iger ne igra. Istočasno si oblikuje prijatelje preko interneta in opušča fizična srečanja s prijatelji.
O zasvojenosti z digitalnimi tehnologijami govorimo, ko začne uporaba naprav posegati v naše družinsko in socialno življenje, šolo, službo.
Konkretni znaki zasvojenosti so:
Ko nimam dostopa do interneta, to v meni sproži žalost, močnejšo čustveno reakcijo; ko poskušam zmanjšati čas, ki ga preživim na elektronskih napravah, mi to ne uspe, nadaljujem kljub temu, da to povzroča težave v odnosu, družini, pri izpolnjevanju obveznosti.
Močen znak je tudi to, da postane digitalna aktivnost (t. j. karkoli na spletu počnemo) nekakšen pobeg od stisk, neprijetnosti, ki jih doživljamo v vsakdanjem življenju.
Vsekakor moramo še omeniti, da obstaja več vrst digitalnih zasvojenosti, kot so zasvojenost od video iger, zasvojenost od družbenih omrežij in zasvojenost od spolnosti oziroma spletne pornografije.
Vse tri zasvojenosti se kažejo na drugačne načine ter imajo drugačne dinamike kako se izražajo. Skupno jim je, da se oseba oddaljuje od realnega sveta in se vedno bolj poglablja v patološki odnos z online svetom.
Pomembno je sprejeti dejstvo, da so mladi danes rojeni v svet, ki je prežet z digitalnimi tehnologijami, zato teh ni potrebno demonizirati.
Cilj staršev naj ne bo prepoved uporabe digitalne tehnologije, temveč nadzorovana in smotrna uporaba. Za preprečevanje zasvojenosti z digitalno tehnologijo je nujno vzpostaviti varovalne dejavnike.
Ti so:
– zdrave omejitve in dogovori glede uporabe naprav;
– kakovostni medosebni odnosi znotraj družine in sprotno reševanje težav;
– spodbujanje alternativnih oblik preživljanja prostega časa in predvsem
– dober zgled staršev.
Vedenjske zasvojenosti povzročajo enake odzive v možganih kot uživanje mamil, saj gre v obeh primerih za izločanje dopamina, ki vpliva na občutek ugodja.
Pri zasvojenosti se povzroča tolikšno ugodje, da možgani najprej izločajo manj dopamina, da lahko zajezijo evforijo, ko pa le-ta izgine, se trudijo shajati z dejstvom, da zdaj proizvajajo veliko manj dopamina kot prej, s čimer pa se cikel nadaljuje.
A vseeno sama snov ali vedenje samo po sebi ne povzročata zasvojenosti, dokler je oseba ne prepozna kot zdravilo za reševanje duševnih težav.
Zato je še kako pomembno, da razmislimo, zakaj sploh delimo objave na družbenih omrežjih – in če se ulovimo v past, da to počnemo v želji po odobravanju drugih, iskanju pozornosti, ki v nas sprošča dobro voljo in ugodje, kot pa da zgolj »faktografsko« delimo določene izkušnje, kot bi jih lepili v fizični album, je morda bolje, da dvakrat premislimo, če je sploh vredno biti prisoten in aktiven na družbenih omrežjih.
Najboljša obramba pred zasvojenostjo je pristen odnos v realnem svetu; v praksi to pomeni odnos med otrokom in starši. Če bo otrok lahko zaupal svojim staršem, imel z njimi prijeten odnos in bo varno navezan, bo tudi prišel k njim po pomoč, ko se bodo pojavile težave, tako v digitalnem svetu kot realnem. Takšen odnos prepreči zatekanje v zasvojenost in pretirano preživljanje časa za ekrani.
Če ste starši in že opažate, da otrok preživlja preveč časa za zasloni ali pa hodi v negativno smer odnosa z digitalnim svetom, je dobro čim prej ukrepati.
Preventiva je dosti bolj pomembna in učinkovita od kurative ali kasnejšega zdravljenja zasvojenosti.
Najprej vzpostavite fizičen prostor namenjen za zaslone (računalnik, tablice, pametni telefoni), ki je v skupnih prostorih hiše. Vse digitalne medije, kot so konzole, računalniki in televizijo odstranite iz otrokove sobe. Preživljanje časa na računalniku naj bo že naprej omejeno in določeno, da so meje jasne in ne bo presenečenj.
Nazadnje pa lahko na naprave še dodate starševski nadzor, da boste direktno omejili vsebine do katerih otrok lahko posega.
