Življenje v času informacij. Motnja pomanjkanja narave
Brain World je revija, ki je posvečena možganom. Na brainworldmagazine.com je Nicole Dean zapisala po našem mnenju ne zgolj odličen, pač pa po svoje pretresljiv članek o zdravilni moči narave.
Gospa je publicistka in predavateljica, svetuje zelo pametnim ljudem, predvsem pa si prizadeva, da bi splet in svet postala boljši prostor za življenje - in ob tem delu jo preveva veliko veselja.
Industrijska revolucija je človeštvu prinesla številne blagoslove, kot so višji življenjski standard, izboljšane izobraževalne možnosti in tehnološke inovacije, ki so spremenile igro življenja.
Vse skupaj pa je prineslo občutek izgube, predvsem glede povezanosti z naravo, saj smo se oddaljili od agrarnega načina življenja. Najbolj očitno je degradacija okolja, ki ogroža naše zdravje in ekološko trajnost. Toda naša notranja okolja – pokrajine naših individualnih umov in duhov – morda plačujejo še dražjo ceno.
Življenje v času informacij
Razprava o posledicah tega premika ni nova. Zgodaj v industrijski dobi so ameriški transcendentalisti in pesniki, kot je Walt Whitman, poskušali pritegniti pozornost na to temo.
V delu »Leaves of Grass« nam je Whitman pomagal razumeti človekove psihološke značilnosti, tako da je opisal svoje mesto znotraj pojavov fizičnega sveta. Henry David Thoreau je zapisal, da je narava »tonik« za duha, Ralph Waldo Emerson pa je vztrajal, da je »celotna narava metafora človeškega uma«.
Izguba povezave s tem, so opozorili, bi povzročila pokvarjenost telesa, uma in duha. Čeprav sta se »krotenje« zemlje in naše množično preseljevanje v urbana območja neomajno nadaljevala, smo naravo začeli dojemati kot prostor za preživljanje prostega časa, kraj, kamor lahko pobegnemo od tegob življenja in se ponovno ustvarimo, sestavimo torej.
Motnja pomanjkanja narave
Danes živimo v času, ki bi ga lahko razumeli kot izhajajočega iz industrijske revolucije – v dobi informacij. Med seboj postajamo vse bolj povezani prek interneta, mobilnih telefonov in drugih tehnologij - kaj pa naša povezanost z naravo?
Po besedah Richarda Louva, avtorja, ki je skoval izraz »motnja pomanjkanja narave«, smo bolj kot kdaj koli prej ločeni od nje in za to plačujemo ceno.
V svoji knjigi »Last Child in the Woods: Saving Our Children From Nature Deficit Disorder« Louv opozarja, da otroci preživijo veliko manj časa zunaj kot prejšnje generacije, trend, ki lahko pomaga razložiti povečanje motnje pozornosti (ADD), debelosti, ter druge telesne in duševne težave, ki pestijo današnjo mladino.
Čeprav priznava, da izraza ne bi smeli obravnavati kot medicinsko diagnozo, Louv v knjigi definira motnjo pomanjkanja narave kot »človeško ceno odtujenosti od narave« z »zmanjšano uporabo čutov, težavami s pozornostjo in višjimi stopnjami telesnih in čustvenih bolezni.«
Od objave njegove knjige so dodatne raziskave potrdile isto idejo: otroški možgani in telesa se morajo povezati z naravnim svetom.
Dr. Pierre Walter v svojem članku »Ozelenitev internetne generacije: učenje odraslih na prostem v digitalni dobi« navaja številne študije, ki kažejo, da se otroci z ADD zelo spremenijo na bolje, ko imajo prosti čas za raziskovanje in igro v naravnem okolju.
Louv omenja, da so šole v Kaliforniji, ki so svojemu učnemu načrtu za šesti razred dodale izobraževanje na prostem, občutno izboljšale ocene in rezultate testov, pri čemer so rezultati matematike in naravoslovja poskočili za kar 26 odstotkov.
Poleg tega po mnenju Louva otroci, ki se igrajo zunaj, namesto da bi se igrali v zaprtih prostorih ali gledali videoposnetke, kažejo veliko večji ustvarjalni razvoj, izmišljajo si igre in sodelujejo v domiselnem igranju vlog.
Toda zakaj otroci ne preživljajo časa na prostem?
Ali si ne želi vsak otrok iti ven in se čim več igrati? No, ne toliko kot prejšnje generacije. Današnji otroci preprosto nimajo toliko prostega časa, da bi se igrali sami.
Walter, strokovnjak za okoljsko izobraževanje na Univerzi Britanske Kolumbije, opaža skrb vzbujajoč trend starševstva. Sodobni starši želijo, da imajo njihovi otroci konkurenčno prednost, prosti čas svojih otrok pogosto razporejajo okoli strukturiranih dejavnosti – športa, glasbenih ur, plesnih tečajev in podobno.
In glede na študijo, objavljeno v International Journal of Environmental & Science Education, mnogi učitelji, ki čutijo pritisk, da morajo doseči merljive akademske rezultate, načrtujejo manj izletov v naravo in znanosti, mnogi pa so zmanjšali ali odpravili čas odmora.
Po poročanju tehnološke poročevalke Jane Wakefield iz BBC News, ko otroci, stari od 5 do 16 let, dobijo prosti čas, se običajno odpravijo naravnost k računalniku ali televiziji in v povprečju porabijo približno 6,5 ure na teden za gledanje neke vrste video zabave.
Nevarnost tujcev ali bodi doma
Poleg teh trendov se današnji starši bolj kot prejšnje generacije bojijo nevarnosti nenadzorovane igre. Raziskava britanskega Inštituta za politične študije je pokazala, da se otroci ne smejo potepati tako daleč od doma kot nekoč, saj jim je na voljo le ena devetina prostora v primerjavi s povprečnim otrokom leta 1970.
Starši poročajo o »nevarnosti tujcev«, živčni so zaradi tega, da bi svojim otrokom dovolili, da se prosto sprehajajo, kljub dejstvu, da je zločinov nad otroki na najnižji ravni. Walter opozarja, da otroci zaradi te zaščitniške naravnanosti »izgubljajo sposobnost razmišljanja ali neposrednega učenja o svetu«.
Otroci zagotovo niso edini, ki trpijo zaradi pomanjkanja časa, preživetega v naravi - očitno tudi odrasli potrebujejo svoj zeleni čas.
Louv ugotavlja: »Motnja pomanjkanja narave prizadene tudi odrasle, celotne skupnosti in prihodnost odnosa človeštva do narave.«
Čeprav se je večina študij osredotočila na otroke, jih je več pokazalo, da imajo odrasli podobne koristi od časa, preživetega na prostem, zlasti pri zmanjševanju stresa in lajšanju depresije. Že majhne upodobitve narave v delovnem okolju, kot so lončnice in fotografije narave, zmanjšajo stres in povečajo produktivnost.
Dr. Barbara Frank, geologinja, je ena izmed mnogih, ki ponujajo rešitve za problem. V svoji knjigi »Grandparenting With The Wisdom of Nature« predlaga, da lahko ljudje iz baby boom generacije izkoristijo naravo za povezovanje in negovanje svojih vnukov.
Ko so bili ti ljudje v otroci, so imeli več možnosti za raziskovanje narave kot današnji starši, zato so idealni kandidati, da v naslednji generaciji vzbudijo hvaležnost za bivanje na prostem. Stari starši lahko uporabljajo preproste in naravne koncepte za izobraževanje otrok, vendar je pomembna stvar, pravi, da se le znajdejo.
V intervjuju predlaga: »Naj otroci prevzamejo vodstvo. Namesto da bi mislili, da morate biti vi tisti, ki jih poučujete – in se morda bali, da ne veste, kaj bi jih naučili - — peljite jih na kraje in poglejte, kar vidijo.« Otroci pogosto vedo veliko o naravi iz šolskih lekcij in videov o naravi, vendar jim zelo primanjkuje neposrednih izkušenj z njo.
Biofilija kot svetloba
Seveda pa so pomemben del rešitve tudi starši. Študija, objavljena v Journal of Park and Recreation Administration, kaže, da je čas, ki ga otrok preživi v naravi, neposredno povezan s tem, koliko časa preživi njegov starš.
Od leta 1987 so se obiski nacionalnih parkov in gozdov zmanjšali za 25 odstotkov, otroci pa ob obisku pogosto ostanejo priključeni na iPode, mobilne telefone in tablične računalnike.
S tem, ko so ti kraji znova izbrani cilji in s spodbujanjem neposredne interakcije z naravo, ko je družina prispela, lahko starši negujejo um in telo svojih otrok - in svoje - na preproste in prijetne načine.
Slavni biolog Edward O. Wilson je zapisal, da je biofilija, »težnja po povezovanju z drugimi oblikami življenja«, naravna in univerzalna lastnost človeške vrste.
Vendar se zdi, da je to želja, ki jo je treba negovati in razvijati za nadaljevanje. Ko je vzpostavljena pristna povezanost z naravo, je veliko večja verjetnost, da bodo ljudje izkazali skrb za okolje, pa tudi za sočloveka, saj se je izkazalo, da čas na prostem razvija empatijo in sočutje.
Ko smo v naravi, se zdi, kot da nekako stopimo onstran drobnih skrbi našega življenja, da bi vsaj za trenutek izkusili svoje bolj razširjen čute.
