KOLUMNA
Kolumna Urbane mame: Fenomenalka: ko ko ko
Vsaka od njih, fenomenalk, kot jim rečem, ima svoj super faktor, vsaka je neponovljiva in vsaka od njih je moj navdih.
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: osebni arhiv
Z gotovostjo lahko rečem, da so ženski večeri kot so to druženja z mojimi prijateljicami, najboljši možen energijski napitek, ki me drži še dolgo po tem, ko sem se ga napila, pardon, ko sem se ga naužila do polnega. Kaj bi brez njih! One niti ne vedo, da prav vsakič od vsake posebej ukradem en košček energije, ki mi da voljo in nov elan za tedne vnaprej. Pametne, lepe, iznajdljive, močne, krhke, noro duhovite (da se smejimo do solz), ranljive, sočutne, mame – a ne mamaste, odštekane, malo nore in malo zmešana.
Vsaka od njih, fenomenalk, kot jim rečem, ima svoj super faktor, vsaka je neponovljiva in vsaka od njih je moj navdih. Tako kot mnoge druge, ki jih osebno ne poznam, ampak jih spremljam. In res ni malo takšnih – fenomenalk.
Seveda smo ženske vedno še posebej glasne, našpičene in neustrašne ob praznikih, kot je to 8. marec, ko slavimo našo emancipacijo in nazdravljamo na nas s polnim kozarcem v roki, objavljamo tekste in citate, ki imajo kričeči feminističen prizvok. Ker me se pa ne damo! Na ta način (in z najbolj finim gintonicom, če se le da) slavimo našo kvazi enakopravnost z moškimi, za katero grizemo in praskamo do krvi. No, ja … so grizle in so praskale. Gloria Steinem in njene somišljenice, recimo. In še mnoge druge. Kaj bi one rekle na to? Danes grizemo in praskamo precej bolj benigno v krogu najbližjih, širše na socialnih omrežjih, doma pa medtem ko drgnemo zažgani lonec od najbolj zdravega kosila in dizajnerske ploščice do najbolj visokega sijaja. In se zraven potimo.
Dan žena je vse bolj simboličen praznik, brez nekega širšega in pomembnejšega efekta, praznik, ko ena drugo hvalimo in se posipamo s komplimenti, moški pa nas po običaju in ustaljenem protokolu (in zato, da jih ne bi gledale grdo) obdarujejo z rožami in nas naslavljajo z 'Drage dame' … tistih par nežnih dušic, kavalirjev, privlečenih iz naftalina. Kaj več od tega pa ni videti.
Najbrž toliko vzpodbudnih in laskavih besed namenjamo ženske same sebi in ena drugi, ker je, kljub vsem sprejetim zakonom, deklaracijam in konvencijam v preteklosti, naš položaj v kapitalističnem moškem sistemu še vedno precej slabše pozicioniran, kot si to glasno upamo priznati in kot si to po tihem želimo. Ta prave enakopravnosti oziroma enakosti v službah, na visokih položajih javnih funkcij in tudi doma v toplem domu, v tej meri, kot si bi si jo zaslužile, ni. To je dejstvo. Zato pa ni druge, kot da tako goreče izpostavljamo same sebe in druge – fenomenalke, se ena drugo tegamo in podpiramo, ter javno in glasno, kot se le da, vzklikamo naša imena in poudarjamo ta naš womenpower. Ja, ker moramo. Ker smo, v resnici, potisnjene na stran, četudi na vseh uradnih, ta pomembnih papirjih, piše drugače in tako napisano izgleda vse zelo lepo. V praksi pa, seveda, to ni. In tu ne mislim na enakost med spoloma v tem smislu, da bi si ženske morale začeti puščati brado in cepati drva, moški pa rojevati in dojiti. Ker tega itak ne bi zmogli. Oni, seveda.
Zato jaz ženske, kar malo zanalašč, idealiziram, kot da smo ena nadnaravna bitja brez napak in madežev, za nas najbolj navijam in nas užaljeno branim, če je treba. Ker smo že tako nemalokrat v slabšem položaju od moških (razen tega, da živimo dlje). Velikokrat smo diskriminirane tako prefinjeno in subtilno, da komaj dojamemo, da smo. Ja, tudi s strani tistih dušic privlečenih iz naftalina.
Zato sanjam, drage dame, fenomenalke, da enkrat nekoč ne bomo sploh diskutirali o tem, da bi morala imeti ženska in moški enako plačo za enako opravljeno delo. In ne manjšo samo zato, ker ima ona plodne jajčnike.
In da bi enkrat nekoč imeli vsi enake možnosti v napredovanju, ženske ne bi bile označene samo za pridne in marljive, temveč tudi za inteligentne. Pridnost in marljivost pri moškemu nista ravno neki frajerski kategoriji, ane? No, tudi ne nič več pri ženskah!
Da bi enkrat nekoč moški videli, kaj pomeni preklapljati med vsemi življenjskimi vlogami in zahtevnimi nalogami, zraven pa izgledati brezhibno. No, vsaj ne tako zelo utrujeno.
Da bi enkrat občutili, kaj pomeni usklajevati vse urnike (svojega, njegovega in od malih driskic), izvajati dnevno logistiko in zraven odgovarjati na sto in eno vprašanje od malih driskic – Zakaj? In to skoraj vedno pravilno.
Da bi razumeli našo slabo voljo, ker nam je zmanjkalo micelarne vodice (neee!), ker imamo bad hair day, ker v kavi ni ravno dovolj mleka in ker so mi razprodali zadnjo ogledano pomladno jakno. Aaa!
Da bi razumeli zakaj se tako histerično veselimo dnevu, ko-ko-ko, ko gremo k frizerju in tam (prostovoljno, jp) presedimo toliko uric, da se nam vmes zamenja menstrualni ciklus.
Da bi razumeli našo strast do nakupovanja tolikih maskar, lakov za nohte, torbic in čevljev, ki nam dajejo občutek trenutne uravnovešenosti. Ja, saj sem rekla – trenutne.
Da bi videli, koliko volje, strasti, srca in sebe vlagamo v to, da na koncu dneva lahko mirno rečemo, da smo vsi v družini okej in poskrbimo, da vse štima. Tudi, če ne štima.
Da bi moški končno dojeli, da imajo naše dovoljenje in lahko kadarkoli stopijo iz svoje infantilne cone udobja in zastarelega mindset-a družbeno sprejemljivih pravil in pričnejo delati vsaj nekaj malo drugače kot doslej. Za vse nas ženske, fenomenalke. Darko, a velja?
Drage punce, žene, dame, mame, fenomenalke, čestitam vam ob prazniku! … malo z zamudo.
Vsaka od njih, fenomenalk, kot jim rečem, ima svoj super faktor, vsaka je neponovljiva in vsaka od njih je moj navdih. Tako kot mnoge druge, ki jih osebno ne poznam, ampak jih spremljam. In res ni malo takšnih – fenomenalk.
Seveda smo ženske vedno še posebej glasne, našpičene in neustrašne ob praznikih, kot je to 8. marec, ko slavimo našo emancipacijo in nazdravljamo na nas s polnim kozarcem v roki, objavljamo tekste in citate, ki imajo kričeči feminističen prizvok. Ker me se pa ne damo! Na ta način (in z najbolj finim gintonicom, če se le da) slavimo našo kvazi enakopravnost z moškimi, za katero grizemo in praskamo do krvi. No, ja … so grizle in so praskale. Gloria Steinem in njene somišljenice, recimo. In še mnoge druge. Kaj bi one rekle na to? Danes grizemo in praskamo precej bolj benigno v krogu najbližjih, širše na socialnih omrežjih, doma pa medtem ko drgnemo zažgani lonec od najbolj zdravega kosila in dizajnerske ploščice do najbolj visokega sijaja. In se zraven potimo.
Dan žena je vse bolj simboličen praznik, brez nekega širšega in pomembnejšega efekta, praznik, ko ena drugo hvalimo in se posipamo s komplimenti, moški pa nas po običaju in ustaljenem protokolu (in zato, da jih ne bi gledale grdo) obdarujejo z rožami in nas naslavljajo z 'Drage dame' … tistih par nežnih dušic, kavalirjev, privlečenih iz naftalina. Kaj več od tega pa ni videti.
Najbrž toliko vzpodbudnih in laskavih besed namenjamo ženske same sebi in ena drugi, ker je, kljub vsem sprejetim zakonom, deklaracijam in konvencijam v preteklosti, naš položaj v kapitalističnem moškem sistemu še vedno precej slabše pozicioniran, kot si to glasno upamo priznati in kot si to po tihem želimo. Ta prave enakopravnosti oziroma enakosti v službah, na visokih položajih javnih funkcij in tudi doma v toplem domu, v tej meri, kot si bi si jo zaslužile, ni. To je dejstvo. Zato pa ni druge, kot da tako goreče izpostavljamo same sebe in druge – fenomenalke, se ena drugo tegamo in podpiramo, ter javno in glasno, kot se le da, vzklikamo naša imena in poudarjamo ta naš womenpower. Ja, ker moramo. Ker smo, v resnici, potisnjene na stran, četudi na vseh uradnih, ta pomembnih papirjih, piše drugače in tako napisano izgleda vse zelo lepo. V praksi pa, seveda, to ni. In tu ne mislim na enakost med spoloma v tem smislu, da bi si ženske morale začeti puščati brado in cepati drva, moški pa rojevati in dojiti. Ker tega itak ne bi zmogli. Oni, seveda.
Zato jaz ženske, kar malo zanalašč, idealiziram, kot da smo ena nadnaravna bitja brez napak in madežev, za nas najbolj navijam in nas užaljeno branim, če je treba. Ker smo že tako nemalokrat v slabšem položaju od moških (razen tega, da živimo dlje). Velikokrat smo diskriminirane tako prefinjeno in subtilno, da komaj dojamemo, da smo. Ja, tudi s strani tistih dušic privlečenih iz naftalina.
Zato sanjam, drage dame, fenomenalke, da enkrat nekoč ne bomo sploh diskutirali o tem, da bi morala imeti ženska in moški enako plačo za enako opravljeno delo. In ne manjšo samo zato, ker ima ona plodne jajčnike.
In da bi enkrat nekoč imeli vsi enake možnosti v napredovanju, ženske ne bi bile označene samo za pridne in marljive, temveč tudi za inteligentne. Pridnost in marljivost pri moškemu nista ravno neki frajerski kategoriji, ane? No, tudi ne nič več pri ženskah!
Da bi enkrat nekoč moški videli, kaj pomeni preklapljati med vsemi življenjskimi vlogami in zahtevnimi nalogami, zraven pa izgledati brezhibno. No, vsaj ne tako zelo utrujeno.
Da bi enkrat občutili, kaj pomeni usklajevati vse urnike (svojega, njegovega in od malih driskic), izvajati dnevno logistiko in zraven odgovarjati na sto in eno vprašanje od malih driskic – Zakaj? In to skoraj vedno pravilno.
Da bi razumeli našo slabo voljo, ker nam je zmanjkalo micelarne vodice (neee!), ker imamo bad hair day, ker v kavi ni ravno dovolj mleka in ker so mi razprodali zadnjo ogledano pomladno jakno. Aaa!
Da bi razumeli zakaj se tako histerično veselimo dnevu, ko-ko-ko, ko gremo k frizerju in tam (prostovoljno, jp) presedimo toliko uric, da se nam vmes zamenja menstrualni ciklus.
Da bi razumeli našo strast do nakupovanja tolikih maskar, lakov za nohte, torbic in čevljev, ki nam dajejo občutek trenutne uravnovešenosti. Ja, saj sem rekla – trenutne.
Da bi videli, koliko volje, strasti, srca in sebe vlagamo v to, da na koncu dneva lahko mirno rečemo, da smo vsi v družini okej in poskrbimo, da vse štima. Tudi, če ne štima.
Da bi moški končno dojeli, da imajo naše dovoljenje in lahko kadarkoli stopijo iz svoje infantilne cone udobja in zastarelega mindset-a družbeno sprejemljivih pravil in pričnejo delati vsaj nekaj malo drugače kot doslej. Za vse nas ženske, fenomenalke. Darko, a velja?
Drage punce, žene, dame, mame, fenomenalke, čestitam vam ob prazniku! … malo z zamudo.
