URBANA MAMA
Kolumna Urbane mame: Sebi normalen?
Letošnja zmagovalca, ki nas bosta predstavljala na Evroviziji, sta se mi kar malo zasmilila.
Odpri galerijo
FOTO: Urbana mama
Naša odštekana črnolasa gurujka nas je na nedeljski jogi opozorila, da bo v torek prav posebna polna luna. Čeprav se pretvarjam, da me večino časa podrobnejši opisi lune, strmenje v zvezde in opazovanje lege planetov ne zanimajo, sem z leti vse bolj pozorna na to, kdaj smo ženske sploh v optimalno normalnem stanju. In če sploh kdaj smo. Sodeč po teh lunah, vsakodnevnih pritiskih (visokih, nizkih, službenih, lepotnih …), PMS-u in drugih motečih hormonalnih stanjih, ki vključujejo sposobnosti super junakinj, bi bil odgovor – nikoli. Ampak zakaj bi sploh kdo hotel biti tak … normalen?
Od nekdaj, v najstniških letih pa še posebej, sem se navduševala nad čudnimi, posebnimi, drugačnimi … nenormalnimi ljudmi, če hočete. Daljše lase so imeli, bolje je bilo. Bolj odštekane kombinacije so nosili, bolj sem se lepila na njih. Kot lepilo. Vse kar je bilo drugačnega od normalnega, me je privlačilo. Poznala sem vse takratne znane ljubljanske čudake, ki so pohajkovali po mestnih ulicah in posedali po prulskih arhivih, kinotekah, daktarijih in podobnih zakajenih zakotnih prizoriščih. Bolj kot so bili usekani, bolje je bilo. Ampak najstniško zmedena (drobcena) glava pa ja ne more ločiti kvalitete od kvantitete, ko je pa vse tako norooo, zabavnooo in pa, najbolj pomembno, tako zelo odštekanooo. In zaradi tega ji ne morem zameriti. Tej drobceni najstniški glavi.
Kasneje, ko je ta glava postala malo večja in malo bolj pametna, sem si postavila povsem drugačne kriterije. Bleferje sem razkrinkala (tiste, ki so se v resnici bolj skrivali pod nenavadnim videzom, pod šali, kapami in očali), posebneži in nenormalneži pa so dobili svoje mesto, vsak v svoji “čudaški” kategoriji. Zakaj. Ker sem dojela, da ni vse, kar je drugačno in posebno, tudi avtomatično vrhunsko, lahko da celo ni niti dovolj dobro. Koliko razstav, filmov, koncertov in predstav sem si ogledala (ne malo), kjer so me zraven prepričevali, da one pa To niso (brezvezne, namreč) in me z argumenti silili, da naj le verjamem v njihovo odličnost. Da so globoke, umetniške in dobre. In da jih jaz samo ne razumem. Ampak podajati toliko pojasnil in argumentov blesavemu filmu zato, da bi namesto dislike kliknili like, je nesmiselno. Če ti vino ni všeč, ti ne bo dobro in ne pitno kljub romantični zgodbi o malem kraju, kjer je bilo to grozdje iz tvojega kozarca pridelano. In ne, film le ni bil vedno tako zelo dober, ker se je vrtel v kinoteki. In ne, pesem ni vedno dobra, SAMO zato, ker je drugačna in odštekana.
Zakaj razmišljam o tem. Letošnja zmagovalca, ki nas bosta (nas, narod z izbranim okusom) predstavljala na evroviziji, sta se mi kar malo zasmilila. Čeprav bolj mimogrede in po diagonali, pa vseeno, … na spletu sem ujela kar nekaj zapisanega gneva, žaljivk – bullyinga, v bistvu, ki sta ga bila te dni deležna ta dva mlada zaljubljenca s strani našega naroda (lahko pričakujem protest in transparente, al kaj?). Ker – zakaj bi se v teh težkih časih povezovali z glasbo ali z umetnostjo nasploh (ki je naša še edina rešiteljica, kako ne razumete?!), če se lahko oddaljujemo in zlivamo gnojnico eden na drugega. Pa dajmo na ta dva mlada v snežno belem. Mi, narod z izbranim okusom.
Okej, ker sem jaz s povsem drugega planeta (večno napačno pozicioniranega), z glavo pa globoko še v natopiranih osemdesetih, me eteričen nastop dveh belih golobčkov in njuna pesem nista najbolj navdušila. Ampak iz najbolj navadnega razloga – preprosto mi ni bila tako zelo všeč (kljub argumentom, da je pesem kvalitetna, zakaj je kvalitetna, da je nenavadna, drugačna in zato dobra – hm, ali je like ali pa dislike …). Ampak, prosim, ne mi zameriti. Po duši večna rokerca in metalka, večinoma navdušena samo nad sinkopiranimi kitarskimi rifi, melodičnimi tercami, dolgimi čupami in črno, najbolj črno, ki jo v tej popolni kombinaciji v glavi lahko odpeljejo na outdoor blatne festivale 20 let nazaj in ne nekam v prihodnost, v vesolje, v belino in stanje popolnega zena, … ona tega pač ni zmožna razumeti. Nežnost, plahost in prestrašenost sta mi mogoče (no, skoraj zagotovo) preveč blizu, da bi si tako hlapljivo prezenco nekoga drugega želela gledati pred seboj. Preveč mene je v njej. Tiste drobcene glavice.
Pa nič zato.
Če si česa zelo močno želim za mojega Malega in mojo TaVelko, za moji dve mali driskici, je to, da bi onadva v življenju lahko počela vsaj en majhen delček tistega, kar ju bo neizmerno osrečevalo. Da bosta imela pogum, drznost in zadostno mero nonšalance in si bosta upala stopiti pred vse – pred ta normalne, pred ta čudne in pred ves ostali narod z izbranim okusom (vi s transparenti, čakam vas, to je škandal zaradi katerega se gre na ulice!) in bosta v svojem procesu ustvarjanja preprosto uživala. Kot to počneta ta dva zaljubljenca. Zato jima ploskam. In zato zanju navijam.
Faking zanalašč.
Like!
Od nekdaj, v najstniških letih pa še posebej, sem se navduševala nad čudnimi, posebnimi, drugačnimi … nenormalnimi ljudmi, če hočete. Daljše lase so imeli, bolje je bilo. Bolj odštekane kombinacije so nosili, bolj sem se lepila na njih. Kot lepilo. Vse kar je bilo drugačnega od normalnega, me je privlačilo. Poznala sem vse takratne znane ljubljanske čudake, ki so pohajkovali po mestnih ulicah in posedali po prulskih arhivih, kinotekah, daktarijih in podobnih zakajenih zakotnih prizoriščih. Bolj kot so bili usekani, bolje je bilo. Ampak najstniško zmedena (drobcena) glava pa ja ne more ločiti kvalitete od kvantitete, ko je pa vse tako norooo, zabavnooo in pa, najbolj pomembno, tako zelo odštekanooo. In zaradi tega ji ne morem zameriti. Tej drobceni najstniški glavi.
Kasneje, ko je ta glava postala malo večja in malo bolj pametna, sem si postavila povsem drugačne kriterije. Bleferje sem razkrinkala (tiste, ki so se v resnici bolj skrivali pod nenavadnim videzom, pod šali, kapami in očali), posebneži in nenormalneži pa so dobili svoje mesto, vsak v svoji “čudaški” kategoriji. Zakaj. Ker sem dojela, da ni vse, kar je drugačno in posebno, tudi avtomatično vrhunsko, lahko da celo ni niti dovolj dobro. Koliko razstav, filmov, koncertov in predstav sem si ogledala (ne malo), kjer so me zraven prepričevali, da one pa To niso (brezvezne, namreč) in me z argumenti silili, da naj le verjamem v njihovo odličnost. Da so globoke, umetniške in dobre. In da jih jaz samo ne razumem. Ampak podajati toliko pojasnil in argumentov blesavemu filmu zato, da bi namesto dislike kliknili like, je nesmiselno. Če ti vino ni všeč, ti ne bo dobro in ne pitno kljub romantični zgodbi o malem kraju, kjer je bilo to grozdje iz tvojega kozarca pridelano. In ne, film le ni bil vedno tako zelo dober, ker se je vrtel v kinoteki. In ne, pesem ni vedno dobra, SAMO zato, ker je drugačna in odštekana.
Zakaj razmišljam o tem. Letošnja zmagovalca, ki nas bosta (nas, narod z izbranim okusom) predstavljala na evroviziji, sta se mi kar malo zasmilila. Čeprav bolj mimogrede in po diagonali, pa vseeno, … na spletu sem ujela kar nekaj zapisanega gneva, žaljivk – bullyinga, v bistvu, ki sta ga bila te dni deležna ta dva mlada zaljubljenca s strani našega naroda (lahko pričakujem protest in transparente, al kaj?). Ker – zakaj bi se v teh težkih časih povezovali z glasbo ali z umetnostjo nasploh (ki je naša še edina rešiteljica, kako ne razumete?!), če se lahko oddaljujemo in zlivamo gnojnico eden na drugega. Pa dajmo na ta dva mlada v snežno belem. Mi, narod z izbranim okusom.
Okej, ker sem jaz s povsem drugega planeta (večno napačno pozicioniranega), z glavo pa globoko še v natopiranih osemdesetih, me eteričen nastop dveh belih golobčkov in njuna pesem nista najbolj navdušila. Ampak iz najbolj navadnega razloga – preprosto mi ni bila tako zelo všeč (kljub argumentom, da je pesem kvalitetna, zakaj je kvalitetna, da je nenavadna, drugačna in zato dobra – hm, ali je like ali pa dislike …). Ampak, prosim, ne mi zameriti. Po duši večna rokerca in metalka, večinoma navdušena samo nad sinkopiranimi kitarskimi rifi, melodičnimi tercami, dolgimi čupami in črno, najbolj črno, ki jo v tej popolni kombinaciji v glavi lahko odpeljejo na outdoor blatne festivale 20 let nazaj in ne nekam v prihodnost, v vesolje, v belino in stanje popolnega zena, … ona tega pač ni zmožna razumeti. Nežnost, plahost in prestrašenost sta mi mogoče (no, skoraj zagotovo) preveč blizu, da bi si tako hlapljivo prezenco nekoga drugega želela gledati pred seboj. Preveč mene je v njej. Tiste drobcene glavice.
Pa nič zato.
Če si česa zelo močno želim za mojega Malega in mojo TaVelko, za moji dve mali driskici, je to, da bi onadva v življenju lahko počela vsaj en majhen delček tistega, kar ju bo neizmerno osrečevalo. Da bosta imela pogum, drznost in zadostno mero nonšalance in si bosta upala stopiti pred vse – pred ta normalne, pred ta čudne in pred ves ostali narod z izbranim okusom (vi s transparenti, čakam vas, to je škandal zaradi katerega se gre na ulice!) in bosta v svojem procesu ustvarjanja preprosto uživala. Kot to počneta ta dva zaljubljenca. Zato jima ploskam. In zato zanju navijam.
Faking zanalašč.
Like!
