URBANA MAMA
Kolumna Urbane mame: valentinovo – ta bedasto dober praznik
Večini ljudi gre valentinovo na živce (zlasti moškim), kar jaz popolnoma razumem.
Odpri galerijo
FOTO: Urbana mama
Končno smo iz glasnega tedna, hejterskega do plagiatorjev, vstopili v teden ljubezni. Super bi bilo, če bi tolikšno količino sočnih besed, gostega pljuvanja in linčanja na družabnih omrežjih kdaj pa kdaj namenili tudi prevarantom, ki krojijo naš vsakdan in ki precej (in že leta) slabo opravljajo svoje delo. Ko bi pred njimi protestirali, pa vsaj da ne bi izgledali tako, kot da čakamo avtobus za domov. Tako zelo bledo. Tako zelo benigno.
Ampak, ker smo tik pred valentinovim, zdaj ni prostora za karkoli drugega, kot za širjenje ljubezni in za posipanje romantike. Za vse tiste, ki ga, seveda, praznujete. In za vse tiste, ki ga praznujete, ampak tega ne boste povedali na glas. In za vse tiste, ki bi ga praznovale, ampak ga ne, ker gresta njemu ves ta kič in pa rdeča na bruhanje. A ni fino, da lahko na črpalki, poleg bencina, kave in cigaret, kupimo karkoli srčkastih oblik? Ni, ane?
Večini ljudi gre valentinovo na živce (zlasti moškim), kar jaz popolnoma razumem. Ljubezni pa ja ne moremo praznovati na dan in na ukaz. Moj Bik pravi, da valentinovo praznujejo Američani in najstniki. In zato se (po tiho, v svoji glavi) sprašujem, kam paše potem on in vse tiste male pozornosti, ki se, kljub njegovemu obračanju z očmi, vedno znajdejo na mizi za ta bedast praznik? Vem! Američan je.
Za valentinovo se bomo, kot vsako leto, naposlušali pomembnih modrih lekcij v stilu ljubezen je treba izkazovati vsak dan, ne le enkrat na leto in da je vse to en marketinški trik, zato da lahko še bolj izpraznimo svoje denarnice. Jaz sicer ne vidim, kaj je tako slabega v tem, če gresta dva, ki si delita kredit, minus na računu in posteljo, poleg, ja, vseh ostalih dni v letu, ko se imata rada, na eno romantično večerjo. Vsak praznik, pa naj bo še tako bedast, je lahko dober razlog za odmik od monotonega vsakdana in zadosten razlog za proslavljanje in za veselje ob kozarcu rdečega. In zato – v čem je problem in zakaj kičastim srčkom tako zelo nasprotujemo?
Mogoče je problem (poleg potrošniške kapitalistične virozne miselnosti), da je po desetih, petnajstih, dvajsetih letih šeranja zobne paste in nitke romantika postopoma zbledela do akvarela? Mogoče smo se vsi preveč sprostili v abšlesanih trenirkah in nimamo posebne potrebe, da bi nekoga (njega) impresionirali in bi se sredi belega dne po kuhinji sprehajali v najvišjih petah in prosojnem negližeju. Kot nekoč. Mogoče smo povsem pozabili, kako smo na začetku, en drugemu, zaljubljeni do ušes, pripravljali majhna presenečenja, kako smo si puščali sporočilca na hladilniku, kako smo se poljubljali (po francosko) v slovo sredi jutranjega vrveža, kako smo se spontano peljali v neznano, kako smo se cel dan mečkali pod odejo, šefu v službo pa mirno, brez slabe vesti, sporočili – Danes me ne bo, zbolela …
Ali je večna romantika, ki vključuje ljubezenska sporočilca, ukradene poljube v javnosti in nedihanje od vznemirjenja po tolikih letih bivanja na istem naslovu sploh še mogoča? Tudi če sta brez psa (ki potrebuje nego dvoletnika), brez malih driskic (ki non-stop visijo s tvojega rokava) in brez nemogočega napornega urnika, ki ga preprosto več ne hendlaš in si zaradi tega že v ponedeljek, kot je bil ta, popolnoma uničen! … teden se pa sploh še dobro ni začel. Eh. Ja, seveda, da je. Saj vendar še vedno verjamemo v Disneyjeve zgodbe o princih in princeskah, v pocukrane (ameriške!) filme in zlate Grimmove pravljice, ko romantična ljubezen premaga prav vse, ane?! Saj ste rekli – JA?
Želja po tem, da bo ravno vajina ljubezen tista posebna in nepremagljiva, globoka in trpežna, taka, da bi on zanjo prehodil puščavo in bi se zanjo krvavo bojeval in ti zanjo, če bi bilo treba, … želja po tem bo večna. Tudi, če se kdaj izgubi v gromozanskih kupih umazanega perila.
Mogoče nas pa ravno simbolična kičasta darilca na tak bedast praznik, kot je to valentinovo, lahko spomnijo na to, da sva midva, in sta vidva, in sta onadva, četudi nekje med zvrhanim kupom zmečkanih nogavic in pod malo manj čvrstim telesom, še vedno ostala ista – budna, strastna, željna in zaljubljena.
Ampak, ker smo tik pred valentinovim, zdaj ni prostora za karkoli drugega, kot za širjenje ljubezni in za posipanje romantike. Za vse tiste, ki ga, seveda, praznujete. In za vse tiste, ki ga praznujete, ampak tega ne boste povedali na glas. In za vse tiste, ki bi ga praznovale, ampak ga ne, ker gresta njemu ves ta kič in pa rdeča na bruhanje. A ni fino, da lahko na črpalki, poleg bencina, kave in cigaret, kupimo karkoli srčkastih oblik? Ni, ane?
Večini ljudi gre valentinovo na živce (zlasti moškim), kar jaz popolnoma razumem. Ljubezni pa ja ne moremo praznovati na dan in na ukaz. Moj Bik pravi, da valentinovo praznujejo Američani in najstniki. In zato se (po tiho, v svoji glavi) sprašujem, kam paše potem on in vse tiste male pozornosti, ki se, kljub njegovemu obračanju z očmi, vedno znajdejo na mizi za ta bedast praznik? Vem! Američan je.
Za valentinovo se bomo, kot vsako leto, naposlušali pomembnih modrih lekcij v stilu ljubezen je treba izkazovati vsak dan, ne le enkrat na leto in da je vse to en marketinški trik, zato da lahko še bolj izpraznimo svoje denarnice. Jaz sicer ne vidim, kaj je tako slabega v tem, če gresta dva, ki si delita kredit, minus na računu in posteljo, poleg, ja, vseh ostalih dni v letu, ko se imata rada, na eno romantično večerjo. Vsak praznik, pa naj bo še tako bedast, je lahko dober razlog za odmik od monotonega vsakdana in zadosten razlog za proslavljanje in za veselje ob kozarcu rdečega. In zato – v čem je problem in zakaj kičastim srčkom tako zelo nasprotujemo?
Mogoče je problem (poleg potrošniške kapitalistične virozne miselnosti), da je po desetih, petnajstih, dvajsetih letih šeranja zobne paste in nitke romantika postopoma zbledela do akvarela? Mogoče smo se vsi preveč sprostili v abšlesanih trenirkah in nimamo posebne potrebe, da bi nekoga (njega) impresionirali in bi se sredi belega dne po kuhinji sprehajali v najvišjih petah in prosojnem negližeju. Kot nekoč. Mogoče smo povsem pozabili, kako smo na začetku, en drugemu, zaljubljeni do ušes, pripravljali majhna presenečenja, kako smo si puščali sporočilca na hladilniku, kako smo se poljubljali (po francosko) v slovo sredi jutranjega vrveža, kako smo se spontano peljali v neznano, kako smo se cel dan mečkali pod odejo, šefu v službo pa mirno, brez slabe vesti, sporočili – Danes me ne bo, zbolela …
Ali je večna romantika, ki vključuje ljubezenska sporočilca, ukradene poljube v javnosti in nedihanje od vznemirjenja po tolikih letih bivanja na istem naslovu sploh še mogoča? Tudi če sta brez psa (ki potrebuje nego dvoletnika), brez malih driskic (ki non-stop visijo s tvojega rokava) in brez nemogočega napornega urnika, ki ga preprosto več ne hendlaš in si zaradi tega že v ponedeljek, kot je bil ta, popolnoma uničen! … teden se pa sploh še dobro ni začel. Eh. Ja, seveda, da je. Saj vendar še vedno verjamemo v Disneyjeve zgodbe o princih in princeskah, v pocukrane (ameriške!) filme in zlate Grimmove pravljice, ko romantična ljubezen premaga prav vse, ane?! Saj ste rekli – JA?
Želja po tem, da bo ravno vajina ljubezen tista posebna in nepremagljiva, globoka in trpežna, taka, da bi on zanjo prehodil puščavo in bi se zanjo krvavo bojeval in ti zanjo, če bi bilo treba, … želja po tem bo večna. Tudi, če se kdaj izgubi v gromozanskih kupih umazanega perila.
Mogoče nas pa ravno simbolična kičasta darilca na tak bedast praznik, kot je to valentinovo, lahko spomnijo na to, da sva midva, in sta vidva, in sta onadva, četudi nekje med zvrhanim kupom zmečkanih nogavic in pod malo manj čvrstim telesom, še vedno ostala ista – budna, strastna, željna in zaljubljena.
