Mali Alen se je rodil velik za dlan: v pol ure je 15-krat ostal brez sape

Po svetu se vsak 10. otrok rodi prezgodaj, v Sloveniji pa je ta številka nekoliko nižja. Prezgodaj se rodi okoli sedem odstotkov vseh otrok, kar je približno 1400 nedonošenčkov na leto. Lani je bil med njimi tudi Alen, ki se je rodil že v 24. tednu nosečnosti. Takoj ko je takrat 26-letna Nika Britovšek zanosila, so se začele težave. »Krvavitve, krči, kar naprej pregledi in vedno vse okej. 'Če zdržite do 24. tedna, lahko otrok preživi,' mi je napol sarkastično rekel zdravnik po pregledu. Pa sem tudi sama vzela tako, da se najbrž heca,« je zapisala v svojem blogu Spešl mamici. Te dni je Alen praznoval prvi rojstni dan in Nika se spominja njegovih prvih mesecev življenja. Spregovorila je tudi za Slovenske novice.


Rodil se je fantek, težak komaj 650 gramov in velik 32 centimetrov. »Bil je poln življenja, frajer, živahno je brcal po inkubatorju.« 

Čeprav čas hitro beži, Nika nikoli ne bo pozabila svojega prvega obiska pri Alenu v inkubatorju. »Tega ne morem opisati. Kar nisem dojela, kaj se dogaja. Ni bilo več trebuha. Vsi so me čudno gledali, ker nisem znala reči ničesar drugega, kot da vem, da bo v redu. Diha sam, pač malo bolj majhen je, nič takšnega. Nikoli nisem tarnala, kako je ubogi, kako smo mi ubogi, ker ga nimamo doma ... Malo sem trpela po tihem, se vsake toliko za par minutk zlomila in šla dalje.«


Doma je že imela 14-mesečnega malčka, ki je jokal, ko sta jokala ona in njen mož. »Neverjetno, kako otroci čutijo,« je zapisala Nika. »Sledili so peklenski meseci. Iz dneva v dan ne veš, kaj te čaka. /.../ Vožnja sem in tja z otrokom, ki ga nisva puščala doma, da se ne bi počutil zapostavljenega.«

Alenu je zdravje zanihalo enkrat. »Osmi dan je zakrvavel iz trebuščka, saj je imel rano na želodcu. V tistem trenutku sva to pogumno sprejela. Noro sva zaupala vanj in nisva niti pomislila na to, da ne bi zvozil.«

Po dveh mesecih inkubatorja in 75 dneh v bolnišnici je bil Alen dovolj močan, da so ga odpustili v domačo oskrbo. Pred mamo je bil nov izziv. Kot je dejala, je sledil najtežji del – navajanje na stekleničko. »Prva noč je bila grozna, čisto sem bila že panična, nisem več vedela, kako ga nahraniti. Zdelo se mi je, da sem slaba mama, če ne znam nahraniti otroka. Kar groza me je bilo ure, ko bo lačen. Ov hranjenju se mu je neštetokrat zaletelo, da je bil čisto bel, saturacija je upadala … Bilo mi je zelo težko, ko je otrok v pol ure 15-krat ostal brez sape.« 


Nika je sestram iz ljubljanske porodnišnice neskončno hvaležna za vso pomoč in podporo. Pokazale so ji tudi novo metodo hranjenja, ko otroka položiš na noge in ga obrneš na bok, in hranjenje je postalo nekoliko bolj znosno in za starša manj stresno. 

V 35. tednu, ko so mnogi še na toplem v maternici, se je Alen pogumno podal na svojo pot domov. Naučil se je jesti in vsak dan postajal krepkejši in zadovoljnejši. Pri razvoju nič ne zaostaja za svojimi vrstniki, čeprav so oni stari eno leto, sam pa korigirano osem mesecev in pol. Le nekoliko manjši je. Ko je upihnil svojo prvo svečko, je bil težak 7,5 kilograma in velik 66 centimetrov.


Mama Nika je bila po porodu brez otroka 75 dni, ko je Alen ležal v inkubatorju. »Zelo težko je, da ga lahko tako dolgo večino časa gledaš samo na sliki, z njim si lahko samo med obiski, pa še takrat ga dolgo ne smeš objeti, ne moreš mu dati poljubčka, ko to želiš, ker potrebuje veliko miru in počitka,« se spominja Nika. Zdaj poskušajo vse skupaj nadoknaditi. Alen se v družbi svojega dveletnega bratca Bineta nadvse zabava, nam je še povedala 27-letna mamica Nika.