Odklenkalo jim je ... tudi halogenskim žarnicam

Komaj smo pozabili stare dobre prozorne žarnice z volframovo nitko, ki je bila zelo vroča, ko je gorela, a je imela lepo prednost: če je prenehala delovati, smo jo odvili, dvignili proti svetlobi in malce potresli z njo. Če je bila nitka v žarnici prekinjena in je zabrbotala, smo morali priviti novo. Stare sijalke z žarilno nitko, kar je knjižni in končno uveljavljeni izraz za žarnico, so bile v uporabi, če verjamete ali ne, poldrugo stoletje. Evropska komisija je že leta 2012 prepovedala uporabo navadnih sijalk z močjo več kot 100 W, danes jih v trgovinah ni več moč kupiti.

Do konca avgusta smo ostali še brez halogenskih žarnic (oziroma do porabe zalog), ki so poenostavljeno povedano tehnološko posodobljene klasične sijalke z bistveno boljšim izkoristkom svetilnosti. Stara dobra žarnica je imela za današnje standarde zelo slab izkoristek, saj je šlo v svetlobo le 10 odstotkov porabljene energije.

Vroče halogenke, hladne ledice

Odslej bomo morali kupovati in na strop privijati le še led-sijalke, ki so za običajne uporabnike zelo hvaležno blago. Stare sijalke so bile zelo poceni, a potrošno blago, saj so pregorevale vsak teden, halogenke imajo precej daljšo življenjsko dobo, ledice pa svetijo po nekaj tisoč ur. Problem je le, da so precej dražje, tudi do desetkrat od tradicionalnih žarnic, ki jih ni več, in vsaj dvakrat dražje od halogenk. Led-sijalka s klasičnim, edisonovim navojem moči 14,5 W, kar je po starem 100 W pri halogenki, stane od šest do deset evrov, halogenska recimo od tri do štiri evre. V gospodinjstvu najbolj razširjena šibkejša 70-vatna halogenka stane od dva do tri evre, recipročno enakovredna ledica z 9,5 W pa do pet evrov. Cene sijalk, zlasti ledic, močno nihajo glede na proizvajalca in zlasti trgovca, zato se jih splača kupovati v akciji po nekaj skupaj. Nič ne de, če imamo kakšno rezervo v omari.



Halogenke bomo kljub prepovedi uporabljali še kakšno leto, dokler ne bodo pošle zaloge. Kljub malo boljšemu izkoristku od navadnih žarnic imajo slabo lastnost, namreč da se močno ogrejejo, kar je povezano z njihovo učinkovitostjo, a je pogosto moteče. Če je halogenka na stropu dnevne sobe, običajno ne bomo čutili njenega vpliva, čeprav je za svojo velikost izjemno grelno telo, hudo moteča pa je tista v lučki na pisalni mizi, ko nam vročina ob branju ali delu z računalnikom bije v obraz. Prav tako so manj primerne za nočne lučke, če imamo navado pred spanjem kaj prebrati. V tem pogledu so ledice, katerih delovna temperatura ni moteča, zares dobrodošle.

Ko mežika

Ob presedlanju na led-sijalke nekaj nasvetov glede ravnanja s svetili. Vsak elektroaparat deluje dobro, če je dobro povezan v električni tokokrog, kar pomeni, da morajo biti kontakti očiščeni, da lepo prevajajo energijo. Če sijalka mežika, mogoče nima dobrega stika v grlu, kamor smo jo privili. Vedimo, da vsak poseg v električno napeljavo pomeni tudi vstop v potencialno nevarno polje, če se strogo ne držimo pravil. Gostilniški pregovor o starem električarju, ki je zvezal po svoje in je delovalo, v resnici ne drži. Vsi izkušeni električarji se držijo osnovnih pravil delovanja električnega toka, zato ne delajo ničesar po svoje! Hitro prevezujejo žice, jih prijemajo, lupijo in spajajo zato, ker imajo izkušnje, kilometrino! Lahko pa so seveda samosvoji.


Prav mogoče je, da se je v okovu, žargonsko fasungi ali fasngi, kamor je privita žarnica, posedel jeziček, kjer ima žarnica stik, ko jo privijemo. Preden vzamemo v roke preizkuševalec napetosti (faznprifer), odklopimo elektriko na stikalo ali še bolje odklopimo varovalko v električni omarici. Nato s preizkuševalcem poskušamo privzdigniti vzmetni jeziček in po njem s konico faznpriferja malce podrgnemo, zlasti če je zamaščen oz. drugačne barve, običajno temnejše. Hkrati očistimo kontakt na sijalki, nežno poribamo z brusnim papirjem in očistimo s suho krpo. Če žarnica zagori, smo rešili problem, če ne gori in slišimo brnenje v stikalu, je slab stik tu. Za izkušene naloga ni težavna, neizkušeni pa naj raje pokličejo električarja.