ODVAJANJE OD PLENIC
Trije razlogi, zakaj otroka ni treba siliti na kahlico
Otrok mora biti za opustitev pleničk dovolj zrel.
Odpri galerijo
Plenico je treba zamenjati, ali se otrok strinja ali ne. Pri privajanju na kahlico pa opazujte, kdaj je pravi čas. FOTO: Getty Images
Da bo otrok samostojen pri opravljanju toalete, mora biti dovolj zrel na več področjih. Pri večini se to zgodi med drugim in tretjim letom starosti, zato s prehitevanjem in pristavljanjem kahlice nikar ne hitite. Otrok nekaj interesa sam pokaže pri okoli 18 mesecih, a to je šele začetek. Kako priti do samostojnega odvajanja je dolgotrajnejši proces. To so trije razlogi, zakaj ameriška učiteljica starševstva in pisateljica Janet Lansbury odsvetuje, da otroka posedate na kahlico, preden sam pokaže željo in potrebo.
Je nepotrebno
Zakaj si povzročati glavobole, meriti moči z otrokom, mu povzročati nepotrebne frustracije in občutek nezmožnosti? Zakaj odkrivati toplo vodo na svojem otroku, ko pa se lahko sprostite, uživate in ponosno podpirate otrokovo željo po samostojnem doseganju cilja?
Je tvegano
Otroci imajo vrojeno potrebo po upiranju. Ko jih boste v nekaj silili, se vam lahko sčasoma tudi maščuje. Tudi takrat, ko bodo sicer že pripravljeni reči plenicam adijo, vam bodo pokazali, da tega ne bodo storili. Otroci morajo biti pripravljeni fizično (dovolj zrel mehur), kognitivno (dobro vedo, kdaj jih tišči in kaj morajo narediti) in čustveno (želijo se odreči navadi, ki so ji poznali od rojstva).
Otroci si zaslužijo, da sami dosežejo ta uspeh
Naj sodelujejo z vami že od rojstva. K sodelovanju ga povabite. Povejte mu, »Zdaj ti bom previl plenice. Mi lahko pomagaš in dvigneš ritko.« Nekaj se bodo naučili tudi z opazovanjem, ko boste vi sedeli na toaletni školjki. Školjko mu narediti dostopno, da se lahko sam usede.
Opazujte. Ko vidite, da se otrok prijemlje za plenice ali tišči noge skupaj, je že eden od znakov. Še boljše je, ko zna povedati, da ga tišči lulat ali kakat. Vprašajte ga, ali bo plenice ali spodnje hlače. Ko se odloči za slednje, boste vedeli, da mu je uspelo. Otrok je sam prišel do cilja, in to celo brez nepotrebnega nagrajevanja s sladkorčki.
Je nepotrebno
Zakaj si povzročati glavobole, meriti moči z otrokom, mu povzročati nepotrebne frustracije in občutek nezmožnosti? Zakaj odkrivati toplo vodo na svojem otroku, ko pa se lahko sprostite, uživate in ponosno podpirate otrokovo željo po samostojnem doseganju cilja?
Je tvegano
Otroci imajo vrojeno potrebo po upiranju. Ko jih boste v nekaj silili, se vam lahko sčasoma tudi maščuje. Tudi takrat, ko bodo sicer že pripravljeni reči plenicam adijo, vam bodo pokazali, da tega ne bodo storili. Otroci morajo biti pripravljeni fizično (dovolj zrel mehur), kognitivno (dobro vedo, kdaj jih tišči in kaj morajo narediti) in čustveno (želijo se odreči navadi, ki so ji poznali od rojstva).
Otroci si zaslužijo, da sami dosežejo ta uspeh
Naj sodelujejo z vami že od rojstva. K sodelovanju ga povabite. Povejte mu, »Zdaj ti bom previl plenice. Mi lahko pomagaš in dvigneš ritko.« Nekaj se bodo naučili tudi z opazovanjem, ko boste vi sedeli na toaletni školjki. Školjko mu narediti dostopno, da se lahko sam usede.
Opazujte. Ko vidite, da se otrok prijemlje za plenice ali tišči noge skupaj, je že eden od znakov. Še boljše je, ko zna povedati, da ga tišči lulat ali kakat. Vprašajte ga, ali bo plenice ali spodnje hlače. Ko se odloči za slednje, boste vedeli, da mu je uspelo. Otrok je sam prišel do cilja, in to celo brez nepotrebnega nagrajevanja s sladkorčki.
