VZGOJA OTROK
Vzgajamo sebične egocentrike? Zapis mame postal spletni hit
Hrvatica se spominja vzgoje iz sedemdesetih in osemdesetih ter jo primerja z današnjim časom.
Odpri galerijo
Otroci naj se poskušajo igrati čim več sami, saj s tem gradijo domišljijski svet in ne zahtevajo vedno pozornosti staršev. FOTO:Roman Šipić, Delo
Zapis matere iz Hrvaške o metodah vzgoje nekoč in danes je med Hrvati postal pravi hit. Članek »Vzgajamo egocentrike?« je objavila na blogu mamajasamgladan.com, na facebooku pa ga je delilo več kot 24.000 ljudi. Avtorica navaja, da ne zagovarja nobene strani, besedilo pa je nastalo kot plod razmišljanja, kako najti zlato sredino (objavljamo skoraj celotno besedilo).
Odraščala sem v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mati, oče, pet let starejši brat in jaz ... Ne spomnim se, da so se starši igrali z mano. Imela sem igrače in ure preživljala v domišljijskem svetu. Mama je kuhala in pospravljala. Ukvarjala se je s hišo in pomembnimi rečmi. Nisem želela niti zahtevala, da bi se igrali skupaj. Zato imam morda še danes bujno domišljijo in uživam v redkih trenutkih samote. Poleti smo cele dneve preživeli zunaj, plezali po drevesu, skakali, vedelo se je, kdaj je čas kosila, večerje in čas za spanje. Ko smo dobili obiske, se je vedelo, da otroci, razen ko je bil čas za hrano, nimajo česa početi za mizo skupaj z odraslimi.
Jedli smo vse. Starši nas niso ujčkali z vprašanji, ali bi to ali ono. Šli smo, kamor so rekli, da gremo, in kadar so se za to odločili. In vedno nam je bilo zabavno. Oče je delal, mama je bila doma in skrbela za nas, nas hranila, brata in mene pa vzgajala, poslušala in bodrila. Bila je avtoriteta, nikakor ne prijateljica. Ko je otroštvo preraslo v najstništvo, je bila v oporo, psiholog, svetovalec, kritik, podpora, bič božji. Vse po potrebi. Opazovala naju je, pogovarjali smo se o težavah, tolažila naju je. Znala je prepoznati vsako čustvo in pred njo sem težko kaj skrila. In ni bila prijatelj, kar je večkrat poudarila, da se slučajno ne bi zmotila in da je ne bi imela za vrstnico, torej brez spoštovanja.
Nekaj se je vmes zgodilo, da je takšna vrsta vzgoje postala morda preveč surova, neprijazna. Čas je rodil novo generacijo staršev. Neizmerno tolerantne, tiste, ki podpirajo prijateljski odnos z otrokom in jim je to super ... Ne me narobe razumeti, spremembe so nujne, a imam občutek, da smo šli iz ene skrajnosti v drugo. Zaradi osebnega uporništva ali kljubovalnosti?
Z dvoletniki imamo filozofske razprave, na otroke gledamo kot na statusni simbol, kot na avtomobil, ki ga lišpamo, urejamo, razkazujemo, hvalimo. Otroci so v središču pozornosti, sedijo na čelu mize in, kar je še hujše, izbirajo, kje bodo sedeli, in to se jim celo dovoli. Prisluškujejo pogovoru odraslih, skačejo v pogovor, imajo glavno besedo in so glavna tema. Seveda, vedno v superlativih. Otroke je treba nenehno zabavati, sami pa se ne znajo igrati. Starše vlečejo za rokav in iščejo pozornost. Če jim je ne nudiš takoj, kričijo, in potem vsa družina sodeluje pri tolaženju.
Piše tudi, kako se starši kregajo z učitelji za boljše ocene, kako čakajo v avtomobilu, da se otrok napleše v diskoteki in ga potem odpeljejo domov, za nameček pa jim držijo še umivalnik, če se domov vrnejo pijani ...
Medtem jih starši financirajo, hranijo, crkljajo, jim perejo ... Ker si njihov sonček zasluži najboljše. In ta svet ni dovolj dober zanje. Sem pretiravala? Mislim, da v vsakem primeru potrebujemo zlato sredino. Nekaj med vzgojnimi metodami naših staršev in teh danes. Čas bo pokazal svoje, a le če nas ne bodo lastni otroci pojedli za zajtrk.
Odraščala sem v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mati, oče, pet let starejši brat in jaz ... Ne spomnim se, da so se starši igrali z mano. Imela sem igrače in ure preživljala v domišljijskem svetu. Mama je kuhala in pospravljala. Ukvarjala se je s hišo in pomembnimi rečmi. Nisem želela niti zahtevala, da bi se igrali skupaj. Zato imam morda še danes bujno domišljijo in uživam v redkih trenutkih samote. Poleti smo cele dneve preživeli zunaj, plezali po drevesu, skakali, vedelo se je, kdaj je čas kosila, večerje in čas za spanje. Ko smo dobili obiske, se je vedelo, da otroci, razen ko je bil čas za hrano, nimajo česa početi za mizo skupaj z odraslimi.
Otroci, gremo, v sobo!
Ko so nam na obisku gostitelji ponudili pecivo in sem se jaz stegnila že po tretjem kosu, me je mama prestrelila s pogledom, da sem se takoj umaknila. Do danes so se mi vtisnile v spomin njene besede: 'Nisi se prišla najest, vzameš kos ali dva in končaš!Jedli smo vse. Starši nas niso ujčkali z vprašanji, ali bi to ali ono. Šli smo, kamor so rekli, da gremo, in kadar so se za to odločili. In vedno nam je bilo zabavno. Oče je delal, mama je bila doma in skrbela za nas, nas hranila, brata in mene pa vzgajala, poslušala in bodrila. Bila je avtoriteta, nikakor ne prijateljica. Ko je otroštvo preraslo v najstništvo, je bila v oporo, psiholog, svetovalec, kritik, podpora, bič božji. Vse po potrebi. Opazovala naju je, pogovarjali smo se o težavah, tolažila naju je. Znala je prepoznati vsako čustvo in pred njo sem težko kaj skrila. In ni bila prijatelj, kar je večkrat poudarila, da se slučajno ne bi zmotila in da je ne bi imela za vrstnico, torej brez spoštovanja.
Današnji starši podpirajo prijateljski odnos z otrokom, ker se jim zdi to super
Vsako nespoštovanje odraslih se je kaznovalo z roko po riti. Brez pojasnjevanja, brez pogovora. Ne pravim, da je bilo idealno ... Tudi če sem šla v soboto zvečer ven, me je oče zbudil v nedeljo ob devetih, da sem pomagala pri pospravljanju stanovanja. Po 10 minutah telefonskega pogovora mi je že krilil z rokami, naj končam pogovor in naj se najdem z osebo na štiri oči, če želim toliko klepetati. Časovno omejeni izhodi so mi šli neizmerno na živce.Nekaj se je vmes zgodilo, da je takšna vrsta vzgoje postala morda preveč surova, neprijazna. Čas je rodil novo generacijo staršev. Neizmerno tolerantne, tiste, ki podpirajo prijateljski odnos z otrokom in jim je to super ... Ne me narobe razumeti, spremembe so nujne, a imam občutek, da smo šli iz ene skrajnosti v drugo. Zaradi osebnega uporništva ali kljubovalnosti?
Z dvoletniki imamo filozofske razprave, na otroke gledamo kot na statusni simbol, kot na avtomobil, ki ga lišpamo, urejamo, razkazujemo, hvalimo. Otroci so v središču pozornosti, sedijo na čelu mize in, kar je še hujše, izbirajo, kje bodo sedeli, in to se jim celo dovoli. Prisluškujejo pogovoru odraslih, skačejo v pogovor, imajo glavno besedo in so glavna tema. Seveda, vedno v superlativih. Otroke je treba nenehno zabavati, sami pa se ne znajo igrati. Starše vlečejo za rokav in iščejo pozornost. Če jim je ne nudiš takoj, kričijo, in potem vsa družina sodeluje pri tolaženju.
Piše tudi, kako se starši kregajo z učitelji za boljše ocene, kako čakajo v avtomobilu, da se otrok napleše v diskoteki in ga potem odpeljejo domov, za nameček pa jim držijo še umivalnik, če se domov vrnejo pijani ...
Samo da bo otrok srečen!
Ko se pogovarjam z novopečenimi starši, je vsem skupen stavek: Najpomembnejše je, da bo otrok srečen! Našim staršem je bilo pomembnejše, da osrečimo druge! Ker so menili, da je v tem neposredno tudi naša sreča. Biti pozoren do drugih, ne biti sebičen, razvijati empatijo, sočutje, biti previden in spoštljiv ...To se je nekje izgubilo. Vzgajamo sebične egocentrike? Nikoli zadovoljne osebe in vedno željne pozornosti ...Medtem jih starši financirajo, hranijo, crkljajo, jim perejo ... Ker si njihov sonček zasluži najboljše. In ta svet ni dovolj dober zanje. Sem pretiravala? Mislim, da v vsakem primeru potrebujemo zlato sredino. Nekaj med vzgojnimi metodami naših staršev in teh danes. Čas bo pokazal svoje, a le če nas ne bodo lastni otroci pojedli za zajtrk.
