Alpinisti v coni smrti čakajo od 20 minut do ure in pol
Nepalske oblasti so zgolj v spomladanski sezoni izdale rekordnih 381 dovoljenj za vzpon na vrh.
Odpri galerijo
Razprava okrog gneče, ki se vije na najvišjo goro sveta, kar ne pojenja. Število smrtnih žrtev, ki jih je zahtevala gneča na Everestu, se je povzpelo na deset in oglasili so se številni, ki opozarjajo nepalsko vlado, naj nekaj ukrene z vedno večjo komercializacijo osemtisočaka.
Oblasti v Nepalu in organizatorji odprav so danes potrdili smrt irskega in britanskega alpinista na Mount Everestu. S tem se je število žrtev med alpinisti na tej 8848 metrov visoki gori letos povzpelo na deset, poroča francoska tiskovna agencija AFP. Lani je na Everestu umrlo pet alpinistov. Letošnja sezona bo morebiti znova rekordna, žal v vseh pogledih. Lani je vrh sicer osvojilo 807 ljudi.
Tudi vrh sveta je tako le še sem in tja miren in zapuščen kraj. Med aprilom in majem, ko so razmere za osvojitev 8848 metrov visokega Everesta najbolj ugodne, je tam izjemna gneča, kako priča tudi fotografija, ki je pred dnevi obšla svet. Povzročila je kar nekaj zgražanja ne le med plezalno srenjo, pač pa tudi širše.
Fotografijo je posnel Nirmal Purja in prikazuje vso realnost osvajanja himalajskega očaka. Zaradi že tako krutih razmer, ki vladajo na gori, in zastojev, v katere so v tako imenovani coni smrti ujeti alpinisti, se hitro povečuje število življenj, ki jih je letos zahtevala gora.
Štiriinštiridesetletni Britanec Robin Fisher je davi priplezal do vrha, nato pa se zgrudil in umrl 150 metrov pod vrhom, je povedal Murari Sharma iz odprave Everest Parivar Expedition, ki je potrdil smrt plezalca. Iz druge odprave pa so potrdili, da je v petek na tibetanski strani Everesta umrl irski alpinist.
Šestinpetdesetletni Kevin Hynes je umrl v svojem šotoru na 7000 metrih nadmorske višine, po vrnitvi z vrha. Štirje indijski alpinisti ter po en alpinist iz ZDA, Avstrije in Nepala so v minulem tednu umrli na tej najvišji gori sveta, pogrešajo pa še enega Irca, Seamusa Lawlessa, za katerega sumijo, da je prav tako mrtev. Ircu naj bi spodrsnilo in naj bi padel na neznanem območju blizu vrha.
So torej takšne vrste na Everestu običajne? Če vprašate vodnike, bodo odgovorili pritrdilno. Pravzaprav so v teh dneh celo zelo pogoste. »Alpinisti morajo v vrsti pogosto čakati od 20 minut do ure in pol,« je povedal šerpa Mimgma iz agencije Seven Summits Treks. Vse je bolj ali manj odvisno od tega, kako široko je okno lepega vremena, ki plezalcem ponudi možnost uspešnega vzpona in vrnitve v dolino. »Če je vremenska napoved lepa za ves teden, potem je gneče manj. A velikokrat gre bolj za dva ali tri dni, zato seveda takrat vsi poskušajo osvojiti vrh,« je za BBC povedal Mingma.
Ameriški himalajski kronist Alan Arnette je dejal, da je to, kar se dogaja na Everestu, prava norišnica. »Leta 2019 poslušamo grozljive zgodbe o časovnem razponu, ki ga potrebujejo alpinisti, da dosežejo vrh. Zaradi zastojev na gori vse skupaj z Južnega sedla traja 20 ur ali več. To je noro.«
Nemški alpinist Ralf Dujmovits, ki je leta 2012 objavil prvi znameniti posnetek jare kače alpinistov, ki v koloni sopihajo proti vrhu Everesta, je opozoril, da so takšni dogodki prava ruska ruleta. Nepalske oblasti bi zato morale premisliti, komu dajo dovoljenje za vzpon. »Ko morajo ljudje čakati, da si izborijo pot na vrh, tvegajo, da jim bo za vrnitev zmanjkalo kisika. Leta 1992, ko je osvojil vrh, se je tudi sam spopadel s to težavo. »Zmanjkalo mi je dodatnega kisika. Občutek sem imel, da me nekdo tepe z lesenim kladivom. Zdelo se mi je, da nikamor ne napredujem in imel sem veliko srečo, da sem sploh uspešno prišel nazaj. Ko piha veter s hitrostjo 150 kilometrov na uro, preprosto ne moreš preživeti brez dodatnega kisika, telo namreč izjemno hitro porablja toploto.«
In kar je še huje – dogaja se tudi, da »turisti« na gori vzamejo kisikove jeklenke, ki so namenjene drugim alpinistom. »Kraja kisika na takšni višini pomeni nič drugega kot umor. Nepalska vlada mora hitro nekaj storiti, da se bodo razmere izboljšale,« je bil oster eden od šerp, ki je trikrat stal na vrhu.
V zadnjih letih je Everest redno na tapeti, saj so postale komercialne odprave precej popularne ter dobičkonosne. Ljudi, ki si lahko privoščijo, da jih šerpe »nesejo« na vrh, pa je tudi precej.
Vodnica Andrea Ursina Zimmerman, ki je leta 2016 osvojila vrh po tibetanski strani, pravi, da gnečo povzročajo telesno in psihično nepripravljeni plezalci. S tem ne tvegajo le lastnega življenja, pač pa v nevarnost postavljajo tudi šerpe. Andrein soprog je šerpa Norbu, ki se še dobro spomni prepira z eno od strank, ki je na vsak način hotela na vrh. »Imela sva hud prepir. Moral sem mu dopovedati, da tvega življenje dveh šerp, pa tudi svoje. Še hoditi ni mogel sam, morali smo ga spuščati navzdol s pomočjo vrvi. Ko smo dosegli bazni tabor, se nam je zahvalil.«
Norbu je bil na vrhu že sedemkrat. Pravi, da je pot bolj oblegana z nepalske strani, čeprav je tista s tibetanske lažja. A Kitajska vsako leto izda le nekaj dovoljenj za vzpon. Na zadnjem grebenu pod vrhom na nepalski strani je napeljala le ena fiksna vrv. Ko je gneča, se tam ustvarita dve vrsti. V eni so tisti, ki se spuščajo, v drugi plezalci, ki se vzpenjajo. Vsi visijo na eni vrvi, pravi Norbu.
Najbolj nevaren je seveda spust. Veliko ljudi na vrhu izgubi vso motivacijo in energijo za varno vrnitev nazaj,sploh ko vidijo, kakšna gneča je pred njimi. Je torej vredno?
Dujmovits pravi, da je na vrhu, čeprav močno izčrpan, občutil olajšanje. A čakal ga je še spust. »Ravno pri tem sem izgubil precej prijateljev. Na poti nazaj ljudje niso več osredotočeni na varno plezanje. Pravi vrh je dosežen šele takrat, ko ste v baznem taboru, takrat šele lahko začnete uživati v svojem dosežku,« opominja nemški plezalec.
Veliko vodnikov poudarja, da je vrh seveda velika nagrada za vsakogar, a mora biti človek za tako odpravo psihično in fizično izjemno dobro pripravljen. Prav tako je potrebno izbrati pravi čas za vzpon. Treniranje telesa in duha nad 7000 metri nadmorske višine je tako nuja za vse, ki bi želeli na Everest. Šerpa Norbu člane odprav spodbuja, naj se na vrh odpravijo sredi noči, da bi tako prehiteli druge.
Andrea Ursina Zimmerman je ob svojem vzponu zanalašč počakala en dan, čeprav se je počasi že napovedovalo slabo vreme. Zavedala se je tveganja, vrh bi se ji lahko izmuznil, a pravi, da je bilo vredno. »Ne morem opisati, kako sem se počutila na vrhu. Z možem sva bila sama na strehi sveta. Na vrh sva priplezala ob 03.45, počakala in doživela sočni vzhod.«
Oblasti v Nepalu in organizatorji odprav so danes potrdili smrt irskega in britanskega alpinista na Mount Everestu. S tem se je število žrtev med alpinisti na tej 8848 metrov visoki gori letos povzpelo na deset, poroča francoska tiskovna agencija AFP. Lani je na Everestu umrlo pet alpinistov. Letošnja sezona bo morebiti znova rekordna, žal v vseh pogledih. Lani je vrh sicer osvojilo 807 ljudi.
Tudi vrh sveta je tako le še sem in tja miren in zapuščen kraj. Med aprilom in majem, ko so razmere za osvojitev 8848 metrov visokega Everesta najbolj ugodne, je tam izjemna gneča, kako priča tudi fotografija, ki je pred dnevi obšla svet. Povzročila je kar nekaj zgražanja ne le med plezalno srenjo, pač pa tudi širše.
Fotografijo je posnel Nirmal Purja in prikazuje vso realnost osvajanja himalajskega očaka. Zaradi že tako krutih razmer, ki vladajo na gori, in zastojev, v katere so v tako imenovani coni smrti ujeti alpinisti, se hitro povečuje število življenj, ki jih je letos zahtevala gora.
Štiriinštiridesetletni Britanec Robin Fisher je davi priplezal do vrha, nato pa se zgrudil in umrl 150 metrov pod vrhom, je povedal Murari Sharma iz odprave Everest Parivar Expedition, ki je potrdil smrt plezalca. Iz druge odprave pa so potrdili, da je v petek na tibetanski strani Everesta umrl irski alpinist.
Šestinpetdesetletni Kevin Hynes je umrl v svojem šotoru na 7000 metrih nadmorske višine, po vrnitvi z vrha. Štirje indijski alpinisti ter po en alpinist iz ZDA, Avstrije in Nepala so v minulem tednu umrli na tej najvišji gori sveta, pogrešajo pa še enega Irca, Seamusa Lawlessa, za katerega sumijo, da je prav tako mrtev. Ircu naj bi spodrsnilo in naj bi padel na neznanem območju blizu vrha.
So torej takšne vrste na Everestu običajne? Če vprašate vodnike, bodo odgovorili pritrdilno. Pravzaprav so v teh dneh celo zelo pogoste. »Alpinisti morajo v vrsti pogosto čakati od 20 minut do ure in pol,« je povedal šerpa Mimgma iz agencije Seven Summits Treks. Vse je bolj ali manj odvisno od tega, kako široko je okno lepega vremena, ki plezalcem ponudi možnost uspešnega vzpona in vrnitve v dolino. »Če je vremenska napoved lepa za ves teden, potem je gneče manj. A velikokrat gre bolj za dva ali tri dni, zato seveda takrat vsi poskušajo osvojiti vrh,« je za BBC povedal Mingma.
Ameriški himalajski kronist Alan Arnette je dejal, da je to, kar se dogaja na Everestu, prava norišnica. »Leta 2019 poslušamo grozljive zgodbe o časovnem razponu, ki ga potrebujejo alpinisti, da dosežejo vrh. Zaradi zastojev na gori vse skupaj z Južnega sedla traja 20 ur ali več. To je noro.«
Sedenje v coni smrti
Nemški alpinist Ralf Dujmovits, ki je leta 2012 objavil prvi znameniti posnetek jare kače alpinistov, ki v koloni sopihajo proti vrhu Everesta, je opozoril, da so takšni dogodki prava ruska ruleta. Nepalske oblasti bi zato morale premisliti, komu dajo dovoljenje za vzpon. »Ko morajo ljudje čakati, da si izborijo pot na vrh, tvegajo, da jim bo za vrnitev zmanjkalo kisika. Leta 1992, ko je osvojil vrh, se je tudi sam spopadel s to težavo. »Zmanjkalo mi je dodatnega kisika. Občutek sem imel, da me nekdo tepe z lesenim kladivom. Zdelo se mi je, da nikamor ne napredujem in imel sem veliko srečo, da sem sploh uspešno prišel nazaj. Ko piha veter s hitrostjo 150 kilometrov na uro, preprosto ne moreš preživeti brez dodatnega kisika, telo namreč izjemno hitro porablja toploto.«
In kar je še huje – dogaja se tudi, da »turisti« na gori vzamejo kisikove jeklenke, ki so namenjene drugim alpinistom. »Kraja kisika na takšni višini pomeni nič drugega kot umor. Nepalska vlada mora hitro nekaj storiti, da se bodo razmere izboljšale,« je bil oster eden od šerp, ki je trikrat stal na vrhu.
V zadnjih letih je Everest redno na tapeti, saj so postale komercialne odprave precej popularne ter dobičkonosne. Ljudi, ki si lahko privoščijo, da jih šerpe »nesejo« na vrh, pa je tudi precej.
Vodnica Andrea Ursina Zimmerman, ki je leta 2016 osvojila vrh po tibetanski strani, pravi, da gnečo povzročajo telesno in psihično nepripravljeni plezalci. S tem ne tvegajo le lastnega življenja, pač pa v nevarnost postavljajo tudi šerpe. Andrein soprog je šerpa Norbu, ki se še dobro spomni prepira z eno od strank, ki je na vsak način hotela na vrh. »Imela sva hud prepir. Moral sem mu dopovedati, da tvega življenje dveh šerp, pa tudi svoje. Še hoditi ni mogel sam, morali smo ga spuščati navzdol s pomočjo vrvi. Ko smo dosegli bazni tabor, se nam je zahvalil.«
Norbu je bil na vrhu že sedemkrat. Pravi, da je pot bolj oblegana z nepalske strani, čeprav je tista s tibetanske lažja. A Kitajska vsako leto izda le nekaj dovoljenj za vzpon. Na zadnjem grebenu pod vrhom na nepalski strani je napeljala le ena fiksna vrv. Ko je gneča, se tam ustvarita dve vrsti. V eni so tisti, ki se spuščajo, v drugi plezalci, ki se vzpenjajo. Vsi visijo na eni vrvi, pravi Norbu.
Najbolj nevaren je seveda spust. Veliko ljudi na vrhu izgubi vso motivacijo in energijo za varno vrnitev nazaj,sploh ko vidijo, kakšna gneča je pred njimi. Je torej vredno?
Dujmovits pravi, da je na vrhu, čeprav močno izčrpan, občutil olajšanje. A čakal ga je še spust. »Ravno pri tem sem izgubil precej prijateljev. Na poti nazaj ljudje niso več osredotočeni na varno plezanje. Pravi vrh je dosežen šele takrat, ko ste v baznem taboru, takrat šele lahko začnete uživati v svojem dosežku,« opominja nemški plezalec.
Od leta 1922, ko so začeli beležiti prve vzpone na vrh, je na Everestu umrlo več kot 200 plezalcev. Večina trupel naj bi bila še vedno zakopana globoko pod snegom.
Veliko vodnikov poudarja, da je vrh seveda velika nagrada za vsakogar, a mora biti človek za tako odpravo psihično in fizično izjemno dobro pripravljen. Prav tako je potrebno izbrati pravi čas za vzpon. Treniranje telesa in duha nad 7000 metri nadmorske višine je tako nuja za vse, ki bi želeli na Everest. Šerpa Norbu člane odprav spodbuja, naj se na vrh odpravijo sredi noči, da bi tako prehiteli druge.
Andrea Ursina Zimmerman je ob svojem vzponu zanalašč počakala en dan, čeprav se je počasi že napovedovalo slabo vreme. Zavedala se je tveganja, vrh bi se ji lahko izmuznil, a pravi, da je bilo vredno. »Ne morem opisati, kako sem se počutila na vrhu. Z možem sva bila sama na strehi sveta. Na vrh sva priplezala ob 03.45, počakala in doživela sočni vzhod.«