Amerika je padla, na vrsti je Rusija!
Slovensko kolesarstvo zbira lovorike kot po tekočem traku. Tudi 54-letni ultramaratonski kolesar Marko Baloh je znova prispeval k bogati beri slovenskega biciklizma. Po njegovi 37. sezoni se je števec kilometrov, ki jih je v teh vseh letih prevozil, ustavil pri 825.000! Za konec letošnje sezone je nastopil na dirki na Majorki, pred tem je zmagal na svetovnem prvenstvu v 24-urni vožnji na čas v Borrego Springsu v Kaliforniji v ZDA. To je njegov tretji naslov prvaka v absolutni konkurenci ter osmi v starostni kategoriji.
»Prihodnji konec tedna spet začnem trenirati. Nova sezona bo hitro tu, v februarju že dirkamo na Floridi,« Marko že pogleduje naprej. Nad prevoženim v letu 2021 je ponosen. »Saj se bo morda slišalo hecno, pa kljub vsemu povem. Če ne bi na tem svetovnem prvenstvu prevozil 500 milj in zmagal, bi bil manj vesel, kot če bi prevozil 500 milj in ne bi bil prvi,« pojasni, kako pomemben mejnik je 500 prevoženih milj (približno 805 kilometrov, op. ur.) v 24 urah. V ZDA mu je uspelo oboje na en mah. Velja poudariti, da je slavil v absolutni konkurenci, ne le v svoji starostni skupini. Dodajmo, da je Marku uspelo že šestnajstič v karieri v dnevu prevoziti to magično mejo 500 milj. »Nisem delal napak. S konkurenco se nisem obremenjeval. Vedel sem, da moram držati svoj tempo, za krog, ki je bil dolg okoli 30 kilometrov, pa porabiti med 48 in 50 minut. Če se na začetku zaženeš, te to drago stane, sredi dirke se moraš ustavljati. To se je zgodilo tudi konkurenci,« razloži. Za njim sta se uvrstila Američana Shanne Trotter s 483 miljami na drugem in Joshua Stockinger s 436 miljami na tretjem mestu. Trotter je 18 let je mlajši od Marka.
»Ta šport je težak. Če nimaš želje, potem nimaš tu kaj iskati,« meni Marko, ki pogleduje v leto 2022 in ultramaratonsko preizkušnjo od Moskve do Vladivostoka, trasa pelje ob transsibirski železnici. Dirka v 15 etapah vodi skozi osem časovnih in pet podnebnih pasov, od starta do cilja meri 9105 kilometrov, 77.000 metrov je višinske razlike, traja pa 25 dni.
»Tekma mi ustreza bolj kakor dirka čez Ameriko. Tam se štoparica sproži in ustavi na cilju. To pomeni, da je končni uspeh povezan z minimalno količino spanja, tja do 45 minut na dan. Pri meni to ne gre. Dirka ob transsibirski železnici je speljana tako, da se deli na etape, spimo po hotelih. Če si zelo hiter, si lahko tudi dobro odpočiješ. Etape so dolge od 300 do 1400 kilometrov,« pove Baloh, ki verjame, da bo junija prihodnje leto na startu v Moskvi in na cilju v Vladivostoku. Zaveda se, da so leta tu, a skrbi zase in pridno trenira. Osem let se že ukvarja tudi s trenerstvom, svoje bogate kolesarske in življenjske izkušnje prenaša na mlade. »Priznam, da je bilo lani težko, ker ni bilo dirk. Saj se zapelješ, a povsem drugače je, če veš, zakaj treniraš. Da imaš cilj.« Covid-19 mu je letos onemogočil izvedbo tradicionalne januarske dobrodelne akcije v BTC. »Rad pomagam. V BTC smo izvedli kar 15 zaporednih dobrodelnih kolesarjenj. Sprva smo pomagali otrokom astmatikom, zdaj pa sodelujemo z Društvom prijateljev mladine Slovenije. Verjamem, da bomo januarja spet lahko dobrodelni,« optimistično pričakuje leto 2022.
Žena ne bo doma
Marka pri vseh podvigih spremlja žena. »Daje mi dodaten zagon, predvsem pa je na zahtevnih dirkah bistveno, da imaš ob sebi nekoga, s katerim se samo pogledaš, pa veš, kaj je treba narediti. Sam sem prevozil tudi 10 dirk prek Amerike, na osmih je bila z mano,« ultrakolesar ne skriva hvaležnosti do Irme.
