Anja Mugerli: Pričakovanja (Suzy)

Po opravljenem pregledu obsedim na stolu in čakam ginekologa, ki je stopil k medicinski sestri v sosednji prostor. Skozi priprta vrata prisluškujem njunima pridušenima glasovoma in v meni vse vre od pričakovanja. Ko končno zapre vrata in mi sede nasproti, mi ginekolog s skoraj svečanim glasom pove, da imam septum. Pred očmi se mi prikaže Tina, ki si je v najstniških letih omislila uhan v nosu, a ga je za tem, ko ji je nekdo rekel, da je videti kot bik, nehala nositi. Maternično pregrado, obrazloži ginekolog in s tem razblini podobo v moji glavi. Očitno mi na obrazu piše, da še zmeraj ne vem, o čem govori, saj izpod kupa papirjev povleče prazen list in začne nanj s kemičnim svinčnikom risati nekaj, kar se čez par sekund izkaže za maternico. Spominja me na tisto iz knjige Čas deklištva, ki mi je v zgodnjih najstniških letih razkrivala skrivnosti mojega telesa, le da je njegova skica manj podrobna in bolj okorna. Na zgornjem delu maternice je nekakšna izboklina; ginekolog s kemikom nekajkrat zaokroži okoli nje, rekoč: Tole je pregrada, manjša deformacija oziroma razvojna nepravilnost. Risbo obrne proti meni in jo potisne čez mizo, a se je ne dotaknem, saj se zbojim, da bodo njegove besede postale resnične, če bom to storila. V meni je kar naenkrat nešteto vprašanj.

– Kaj se da naredit? – Operirali vas bomo, reče ginekolog z vedrim glasom, kot bi mi hotel pripraviti prijetno presenečenje. – Histeroskopija je enostaven postopek, in ko bomo že tam, bomo opravili še laparoskopijo, da preverimo, kako je kaj z vašimi jajčniki … Medtem ko se moja usta polnijo z besedami, jih njemu očitno zmanjka, saj za tem obmolkne in si da opraviti s papirji. Dolgo nekaj zapisuje v moj karton, kot da sem jaz v resnici tam notri, ne na tem trdem plastičnem stolu, otrplih rok in z občutkom zoprnega skelenja v nožnici, ki ga je za sabo pustila ultrazvočna sonda. Ne drznem si ga zmotiti. Prešine me, kako naivno je bilo od mene pomisliti, da grem na kliniko le na preventivni pregled, saj bi vendar morala vedeti, da je z mano nekaj narobe. Če ne uspe po šestih mesecih, se obrnite po pomoč h ginekologu, piše v večini zadetkov, če v Google vpišeš ne morem zanositi.

Ginekolog papirje zloži v ličen kupček in mi jih poda čez mizo. – Sestra vam bo dala datum za operacijo, me na kratko odslovi. S suhimi usti se mu zahvalim, potem ko že vstanem, da bi odšla, pa me pokliče nazaj in pred mano podrži risbo moje deformirane maternice. – Še tole ste pozabili, z nasmeškom reče, pozabljajoč, da ne potrebujem kopije, saj v sebi nosim original.

*

– Moški nimajo teh problemov. Ženska ustvarjalnost ne teče v ravni liniji, ciklična je, prežeta s spreminjajočim se razpoloženjem, od suše, ko ne uspeš spravit popolnoma nič na papir, do tega, ko kreativnost iz tebe bruha kot menstrualna kri. Jaz nikoli ne morem pisat cel mesec v istem ritmu …

Medtem ko govori v mikrofon, dramatičarka zavzeto gestikulira. Ima široko čeljust in drede in med govorjenjem se s konicami prstov ves čas dotika lasišča, kot bi jo pod tisto bogato frizuro nevzdržno srbelo. – Najboljše stvari nastanejo med ovulacijo, besede takrat dobesedno derejo iz mene in v tistih nekaj dneh napišem večino svojih stvari. Ko pride PMS, si vzamem pavzo, takrat se nikoli ne berem za nazaj, ker vem, da mi bo itak vse zanič. Po menstruaciji začnem popravljati, takrat stvari dobijo svojo končno obliko … Vprašam jo, ali je to, da svoje ustvarjanje prilagaja času v mesecu, mučno za proces pisanja. – Jaz to imenujem ciklično ustvarjanje, odvrne, a da se razumemo, tako nisem pisala od zmeraj. Vse se je začelo enkrat v čakalnici pri zdravniku. Saj ste že videli slike človekove notranjosti, ki jih obešajo v take prostore, srce, jetra, črevesje in tako naprej? No … Medtem ko sem čakala na pregled, sem strmela v eno od teh slik in takrat me je zadelo kot strela: veliko vem o zgodovini in politiki, malo manj o astronomiji in botaniki, zelo malo pa vem o tem, kako je zgrajeno moje telo. Kako je na primer videti moja maternica? Ženske poznamo samo tisto črno-belo ultrazvočno sliko, in priznajmo si: koliko nas ve, da se že rodimo z vsemi svojimi jajčeci? Do pubertete jajčnik izgubi tričetrt jajčnih foliklov, kar pomeni, da ženska med puberteto in menopavzo štiristo- do petstokrat ovulira. Ali to, da smo šele pred nekaj leti odkrili, kakšen je sploh klitoris. To ni samo tista bunkica, ki jo lahko zatipaš pod prsti, ampak je notranji organ, velik deset centimetrov. Vse to je enako pomembno kot na primer zgodovina človeštva, ženske v enaindvajsetem stoletju pa še vedno ne poznamo zares svojega telesa.

Zunaj je v primerjavi s klimatizirano notranjostjo radia toplo in tako svetlo, da moram nekajkrat zamežikati, da se slika pred mano izostri. Z dramatičarko se posloviva pred napisom manj oglasov več svobode, ki ga je nekdo nasprejal poleg vhoda v radio. Preden mi seže v roko, se popraska po lasišču, ko izpusti mojo dlan, se s palcem in kazalcem na hitro dotakne uhana v svojem nosu, kot bi preverjala, ali je še vedno vse na svojem mestu. Mogoče je to le del njenega spoznavanja z lastnim telesom, ki nekaj sekund za tem izgine na drugi strani ceste. Preden se vrnem noter, poskusim še sama: za hip zastanem, zaprem oči in v temi prisluhnem svojemu telesu, čakajoč, ali mi bo predalo svoje skrivno sporočilo. Sprva se ne zgodi nič, nato mi v želodcu glasno zakruli.

Anja Mugerli: Pričakovanja

Delam se, da sem preslišala vprašanje, a znanka zre vame s pričakovanjem, ki se preveša v začudenje, in iskanje primernega odgovora je kot opotekanje na mestu. – Najprej štalca, potem pa kravca, me reši Primož. Osuplost se spremeni v razumevanje, ženska kima in iz njenih ust pride plaz besed, ki jih pravzaprav ne slišim. Navidezno stojim sredi parkirišča pred nakupovalnim centrom, v resnici pa lebdim nekje zgoraj, nad dogajanjem; usta pred mano se odpirajo, a iz njih prihaja samo brnenje, ki se meša s hrupom mimovozečih avtomobilov in drdranjem nakupovalnih vozičkov. Za kontrapunkt si v mislih ponovim pesem, ki sem jo prebrala prejšnji večer, ko sva v novo knjižno omaro zlagala knjige. Med pospravljanjem sem se zatopila v neko knjigo. Primož mi jo je vzel in z rahlim očitkom v glasu rekel, da zdaj res ni časa za branje, lej, koliko škatel naju še čaka, kaj pa če bi ti tačas rajši izpraznila tiste v kuhinji? Igraje sem ga vprašala, ali bo zdaj med nama tako: ti se boš ukvarjal s knjigami, jaz pa bom morala biti v kuhinji?, čeprav v resnici on veliko raje kuha kot jaz. Takrat je knjigo zviška spustil nazaj v škatlo, stopil k meni in me poljubil. Ob spominu na to, kako sva se ljubila kar tam, med knjigami, me oblije vročica in na obraz se mi prikrade nasmešek. Ženska pred mano misli, da se smejim njenim besedam, in reče, da imam prav, treba da se je smejati, saj človek ne more samo tarnati. Ne vedoč, o čem govori, se ozrem k Primožu, ki komaj zadržuje smeh. Čas bi bil, da greva naprej, a ženska bi še kar klepetala, videli se nismo že celo večnost in rada bi izvedela vse naenkrat. Tako ji povem, da sem že nekaj let na radiu, kjer imam zadnje leto svojo pogovorno oddajo. Primož pa ji pove, da že dolgo nima več inštrukcij klavirja, s katerimi je služil denar med študijem, zdaj dela v vrtcu in letos je končno dobil pogodbo za nedoločen čas. Ženska reče nekaj o tem, kako bi moralo v vrtcih delati več moških in kako je to dobro za otroke, zatem pa me pogleda s hudomušnim nasmeškom. – Vidiš, Jana, kakšno srečo imaš, mi reče, Primož bo že vse obvladal, ko bosta dobila svojega.