Avstralija: podoba naše prihodnosti

Gozdni požari v južni in jugovzhodni Avstraliji, najhujši v zgodovini te države, so bili tako siloviti, da so ustvarili lastno vreme. Ali lahko tako obsežni požari – njihov dim je obkrožil Zemljo – in druge naravne katastrofe, kot so izbruhi ognjenikov, spremenijo globalno vreme, globalno klimo ter povzročijo ohladitev ali segretje ozračja, sušo na enem in poplave na drugem koncu sveta, lakoto, politično nestabilnost, strmoglavljenje vlad, revolucije?



V ognjenem infernu, ki divja od septembra lani in mu kljub dežju še ni videti konca, je zgorelo sto tisoč kvadratnih kilometrov površin – območje, veliko za pet Slovenij –, življenje je izgubila več kot milijarda sesalcev, ptic in plazilcev ter neznano število drugih živalskih vrst, nekatere bi lahko izumrle. Umrlo je vsaj 27 ljudi, uničenih je bilo več kot 2000 domov. Požari v Avstraliji so poleti stalnica, a ne takšni kot zadnji.

»Avstralija: pravkar ste izkusili prihodnost,« je na twitterju ob grafiki, ki prikazuje temperaturni rekord, dosežen decembra, zapisal Ed Hawkins, podnebni znanstvenik z univerze v Readingu. Lani je v deželi »tam spodaj« padlo še več rekordov. Bilo je najbolj vroče leto. Povprečne temperature so bile za 1,52 stopinje Celzija nad povprečjem v obdobju 1961–1990 (21,8 stopinje). Sredi decembra so imeli najbolj vroč dan v zgodovini, povprečna najvišja dnevna temperatura je dosegla 41,9 stopinje. Najbolj vroče je bilo 19. decembra v kraju Nullarbor v južni Avstraliji, kjer je termometer pokazal 49,9 stopinje, drugo najvišjo izmerjeno temperaturo v zgodovini Avstralije po 50,7 stopinje, kolikor so 2. januarja 1960 izmerili v Oodnadatti, prav tako na jugu države.


 

Nora normalnost

Leto 2019 je bilo po letu 1900 tudi najbolj suho leto. Padlo je 40 odstotkov manj padavin od povprečja. Verižno postavljanje rekordov, ki je nedvoumna posledica podnebnega segrevanja, h kateremu prav tako nedvoumno najbolj prispevamo ljudje s kurjenjem fosilnih goriv, je v Avstraliji postalo nova – nora – normalnost in divji požari so njen del. Znanstveniki so pokazali, da podnebne spremembe povečujejo pogostost in intenzivnost požarov. Na globalni ravni so se sezone požarov v obdobju 1979–2013 podaljšale. V Avstraliji se je sezona začela že septembra, mesec prej od uradnega začetka, traja pa do konca marca.

Ekstremna vročina, suša in vetrovno vreme zadnjih nekaj mesecev so močno povečali obseg in širjenje avstralskih požarov. Poleg teh treh dejavnikov, ki so ključne »sestavine« za nastanek požarov, sta k njim prispevala še »naravna« vremenska pojava. Oba sta bila v »fazah«, ki sta razmere še poslabšali. Dipol Indijskega oceana (IOD) je odrinil tople vode od Avstralije proti Afriki in nad Avstralijo prinesel sušo. Antarktična oscilacija (SAM) pa je vroče, suhe vetrove iz notranjosti Avstralije prinesla proti vzhodni obali ter sprožila požare v Novem Južnem Walesu in Viktoriji – zveznih državah na jugovzhodu, ki sta bili najbolj prizadeti. Ta fenomena sta sovpadla že v preteklosti, vendar nikoli za tako dolgo časa kot tokrat, je pojasnil Andrew Watkins z Avstralskega urada za meteorologijo. Če k tem dejavnikom dodamo še dodatno stopinjo Celzija, za kolikor se je Avstralija segrela od leta 1910, je to nevarna mešanica, je še dodal Watkins.



Prebivalci Avstralije bi od svojih političnih predstavnikov lahko terjali priznanje objektivne odgovornosti za škodo, ki jo je povzročilo ognjeno divjanje. Poročilo, ki ga je naročila avstralska vlada že pred 11 leti, je opozarjalo, da se bo po letu 2020 zaradi podnebnih sprememb sezona požarov začela prej, da bo trajala dlje in da bodo požari hujši. »Vedeli smo, da se bo to zgodilo,« je dejala Sarah Perkins-Kirkpatrick z univerze Novi Južni Wales.

Vendar avstralski konservativni politiki – tudi vlada Scotta Morrisona – doslej niso storili nič za zmanjšanje »svojega« prispevka h globalnemu segrevanju. Z zdajšnjo hitrostjo pošiljanja toplogrednih izpustov v ozračje državo vodijo k segretju za štiri stopinje ob koncu stoletja. Namesto da bi poskrbeli za dolgoročno preživetje vsega živega, skrbijo le za kratkoročne koristi izrabe naravnih virov. Njihov izvoz, zlasti premoga in železove rude, predstavlja 70 odstotkov nacionalnega izvoza, 93 odstotkov vse porabljene energije pridobijo iz fosilnih goriv. Tako pa ni le v Avstraliji, mešanica kratkovidne politike in podnebnih sprememb neti požare tudi v Sredozemlju, na ameriškem zahodu in v Aziji. V teh regijah se je število ekstremnih požarov v zadnjih letih povečalo.
 

Ohladitev ali segretje: preprostega odgovora ni

Ali lahko obsežni požari, kot avstralski ali lanski v Amazoniji, Sibiriji in na severu Evrope, segrejejo ali celo ohladijo ozračje? Odgovor ni enoznačen, saj se poleg ogljikovega dioksida pri požarih v ozračje sproščajo številni hlapni organski delci aerosoli, med katerimi so črni ogljik pa tudi plini, ki poškodujejo ozon.



Meteorolog Gregor Vertačnik z agencije za okolje je pojasnil, da izbruhi ognjenikov ali obsežni gozdni požari nedvomno vplivajo na regionalno vreme, do koder seže oblak prahu ali plinov, najbolj očitno s tem, da zmanjšajo sončno sevanje pri tleh, zaradi česar temperatura znatno pade. Pri zelo močnih izbruhih, ko delci (zlasti sulfatni aerosoli) sežejo tudi više, v stratosfero (od 15 do 60 kilometrov), pa lahko meglica ostane v zraku več let. »To lahko vpliva na znižanje povprečne temperature po vsem svetu tudi za nekaj desetink stopinje Celzija. Glede na to, da se je ozračje v dobrih sto letih segrelo za stopinjo, takšno povišanje temperature ni veliko, je pa opazno,« pravi Vertačnik. Zaradi požarov v Avstraliji po njegovem zelo verjetno ni pričakovati znižanja temperatur zraka na globalni ravni, saj je bil njihov vpliv tako rekoč neizmerljiv.

Močnejša ohladitev v zadnjih 250 letih se je zgodila leta 1815 po izbruhu vulkana Tambora v Indoneziji. Takrat je bilo mnogo poročil o nenavadnem vremenu iz Severne Amerike in Evrope, ki je bilo verjetno vsaj deloma posledica vulkanskega izbruha, pove Vertačnik. Nenavadno dogajanje je bilo tudi leta 1783, ko je izbruhnil vulkan Laki na Islandiji. Izbruh bi po besedah Vertačnika lahko prispeval k nekaj vremensko zelo nenavadnim letom v Evropi. Po nekaterih domnevah naj bi zaradi lakote, ki jo je prinesel, pospešil celo francosko revolucijo.



Po besedah dr. Griše Močnika, fizika z Instituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici, je izgorevanje v gozdnih požarih zelo neučinkovito, zato pri tem nastaja veliko delcev. »S toplim zrakom se lahko dvignejo zelo visoko v atmosfero. Ob tako obsežnih požarih, kot so avstralski, se lahko dvignejo tudi deset kilometrov visoko.« Po ugotovitvah ameriške vesoljske agencije, ki Zemljo spremlja s floto satelitov, so bile pri avstralskih požarih razmere ugodne, da je aerosole zaneslo tudi v stratosfero. »Delci se iz nižjih plasti atmosfere (troposfere) spirajo z dežjem. V stratosferi pa ti naravni mehanizmi odpovejo in tam aerosoli živijo desetkrat ali celo stokrat dlje – mesece ali celo leta,« pojasnjuje Močnik.
 

Najhujša posledica: sprememba padavinskih vzorcev

Aerosoli absorbirajo ali odbijajo sončno svetlobo. Predvsem zaradi onesnaženja zraka vplivajo na naše zdravje – Canberra je imela 1. januarja najbolj onesnažen zrak med vsemi svetovnimi prestolnicami –, vplivajo pa tudi na vreme in podnebje. Poudariti pa velja, da se aerosoli v ozračje ne sproščajo le ob požarih ali vulkanskih izbruhih, ampak tudi pri izpustih iz industrije in v peščenih viharjih. Ozračje lahko hkrati ohlajajo in segrevajo, vplivajo tudi na oblikovanje oblakov, pojasnjuje Močnik. »Ko se ob požarih v atmosfero sprostijo ogromne količine dima, imamo veliko delcev, na katerih se lahko nabira voda. A lahko se zgodi dvoje. Za nastanek oblakov s padavinami mora biti v zraku tudi dovolj vlage. Če je ni, se lahko na te delce nabira vlaga, a kapljice nikoli ne zrastejo dovolj, da bi začele padati. Takšni oblaki so lahko zelo dolgoživi.« Gre za tako imenovane pirokumulonimbuse, ki nastanejo zaradi požarov. Povzročajo nevihte s strelami, ki zanetijo še več požarov. Delujejo tudi kot dimnik: vlečejo dim in delce od požara od tal navzgor, in če so dovolj veliki, jih lahko iz troposfere posesajo v stratosfero.

Močnik še dodaja, da so oblaki ena večjih negotovosti v podnebnih modelih, saj je njihov vpliv odvisen od tega, kaj je nad in pod njimi, kakšne so kapljice, na kaj se nabirajo. »Če imamo nad oblakom plast črnega in rjavega ogljika, ki absorbirata svetlobo, se atmosfera nad oblakom segreva, pod oblaki pa je lahko hladneje.«

Poleg tega, kako visoko delci zaidejo, je pomembna tudi njihova sestava. Ob vulkanskem izbruhu se sprostijo zelo majhni koščki kamna oziroma lave in sulfati. »Sulfati so beli in svetlobo sipajo nazaj v vesolje ter ohlajajo atmosfero. Pri gozdnih požarih pa se sprostijo ogljikovi delci. Poleg ogljikovega dioksida se v atmosfero med drugim sprostijo organski delci ali rjavi ogljik in črni ogljik. Ta se v atmosferi oplašči z drugimi delci, kar še poveča absorpcijo svetlobe. Organski delci ali rjavi delci pa se, kot smo dokazali v laboratorijih, v atmosferi starajo in oksidirajo, tako postajajo temnejši in absorpcija se še poveča. Pri požarih so ogromni tudi izpusti plinastih ogljikovodikov. Z oksidacijo v atmosferi nastanejo novi sekundarni organski aerosoli. Vsi ti mehanizmi atmosfero segrevajo,« pojasnjuje Močnik.



Pod plastmi teh delcev pa je, odvisno sicer od tega, kaj in kako gori, lokalno tudi hladneje, saj do tal pride manj svetlobe. »Podnebne spremembe poenostavljamo na en sam parameter, to je dvig temperature. A posledice so veliko bolj zapletene in veliko slabše. Najhujša posledica je sprememba padavinskih vzorcev. V Avstraliji se to zdaj jasno vidi. Daljša suša, manj vode na tleh, hujši požari, ki nato znova vplivajo na podaljševanje suše. Gre za pozitivno povratno zanko, ki hrani samo sebe in poslabšuje razmere. Enako je na Arktiki. Več ko se stali ledu, temnejša je površina, višja ko je temperatura morja, manj ledu nastaja. Te pozitivne zanke so zelo problematične in pazljivi moramo biti pri poenostavitvah. Ko rečemo, da bo temperatura na površini nižja zaradi tega požara, je to najbrž res, bo pa atmosfera toplejša, kar ima lahko veliko slabše posledice, ker bo nastalo manj oblakov in manj padavin,« še opozarja Močnik.
 

Požari in taljenje ledenikov

Ob požarih se v ozračje sprostijo tudi večje količine ogljikovega dioksida in monoksida. Mehanizmi segrevanja ozračja tu delujejo drugače, saj toplogredni plini ujamejo infrardečo svetlobo, ki jo oddaja topla Zemlja. Nekateri poudarjajo, da bo gozd, ko se bo obnovil, znova ujel ves sproščeni ogljikov dioksid. »A preden bo gozd zrastel nazaj, bo minilo nekaj desetletij. Gozdovi v Avstraliji, kjer so suše vse daljše, bodo ogljikov dioksid nase vezali tudi precej počasneje. Rastline ga namreč porabljajo pri fotosintezi, hkrati pa ga sproščajo med dihanjem. Gozd pod stresom, torej, da ni dovolj vode in da so temperature previsoke, pravzaprav sprošča več ogljikovega dioksida, kot ga veže,« pravi Močnik.



V zadnjih 20 letih se je zaradi požarov v ozračje sprostilo okoli osem milijard ton ogljikovega dioksida na leto, globalne emisije tega plina pa so samo lani dosegle 36,8 milijarde ton. Požari v naravi naj bi prispevali od pet do deset odstotkov globalnih emisij ogljikovega dioksida na leto. Gregor Vertačnik komentira, da izpusti ogljikovega dioksida zaradi požarov zbledijo ob izpustih zaradi kurjenja fosilnih goriv, ne smemo pa jih kar tako odpisati, še posebej če bi takšni požari postali bolj redni.



Lani smo z grozo opazovali tudi požare v Amazoniji. Močnik izpostavi pomembno razliko: medtem ko so požari v Avstraliji bolj ali manj naključni, so v Amazoniji namerno povzročeni. »Posledice so podobne, a amazonski pragozd je kot ekosistem veliko pomembnejši od avstralskih gozdov. Problematični so tudi vzroki, zaradi katerih gori v Amazoniji. Območja namreč požigajo za pridelovanje soje in govedorejo, ki pa je največji vir metana – 35-krat močnejšega toplogrednega plina od ogljikovega dioksida.«

Aerosoli se prej ali slej usedejo na tla. Problematično je, ko se usedejo na sneg in led. Svetovne medije so obkrožile fotografije z novozelandskih ledenikov, ki so zaradi avstralskih požarov postali rjavi. To je dodatna negativna posledica aerosolov, poudari Močnik. »Vse, kar se usede na sneg, je temnejše. In to absorbira svetlobo. Če so pri tem še dovolj visoke temperature, se bo led talil. Saje in druge aerosole, ki so bili produkt izgorevanja, je iz Amazonije zaneslo v Ande, iz avstralskih požarov na Novo Zelandijo, izpuste v Indiji in na Kitajskem zanaša v Himalajo. Delce zanaša tudi na oba pola. Zaradi tega se ledeniki talijo hitreje. Velik del človeštva pa je odvisen od ledenikov, ki izginevajo. Samo v Aziji je tri milijarde ljudi odvisnih od vode, ki se napaja iz snega in ledu v Himalaji,« še poudari Močnik.



Kljub grozljivi podobi opustošene Avstralije Močnik vidi vsaj eno pozitivno plat. »Zanikovalci podnebnih sprememb si ne upajo več na glas trditi, da ni konkretnih posledic. V Avstraliji se je končno začela resna debata o podnebnih spremembah.«