Konec dvajsetletne vojne
Biden zagovarja nenadni umik iz Afganistana
Demokratski prvak si je zaradi domneve, da se kaosu ni bilo mogoče izogniti, prislužil ostre kritike.
Odpri galerijo
Ameriški marinec pregleduje dokumente evakuiranca, Foto U.s. Central Command Public Affa Via Reuters
Ostre kritike odločitve demokratskega predsednika Joeja Bidna za umik ameriške vojske iz Afganistana se nadaljujejo, običajni in družbeni mediji so preplavljeni s primeri ameriških državljanov in drugih morebitnih žrtev talibov, ki se ne morejo prebiti iz države. Iz Kabula so včeraj poročali o skoraj praznih letalih za evakuacijo kljub pripravljenosti številnih zahodnih držav za sprejem beguncev, saj naj bi evakuacijo ovirali talibi.
»To je bilo pred štirimi dnevi, petimi dnevi!« je demokratski predsednik Joe Biden zamahnil z roko na vprašanje o beguncih s kabulskega letališča, ki so padali z ameriških vojaških letal. V intervjuju z Georgeom Stephanopoulosom z ABC News je zatrdil, da so mu obveščevalne agencije napovedovale vztrajanje prejšnje afganistanske vlade na oblasti vsaj do konca leta, ne pa, da jo bodo v nekdaj dneh prepustili talibom. Na strahove, da bo v nekaj dneh končali tudi akcijo reševanja ameriiških državljanov, je odgovoril, da bodo ostali do zadnjega, pa čeprav se na dodatno vprašanje ni hotel zavezati, da bo to tudi po koncu avgusta. Ni se izrekel niti o afganistanskih državljanih, ki so sodelovali z ameriško vojsko, in jim zato grozi verjetna smrt.
Do torka ponoči so s kabulskega letališča odpeljali 3200 ljudi, med njimi vse osebje veleposlaništva razen tistih, ki so morali ostati. Bidnovo izjavo, da ne ve, kako bi se lahko izognili kaosu, pa so že ostro napadli politični nasprotniki, opozorili so na drugo pred mesecem dni, da je afganistanska vojska bolje opremljena in številčnejša od talibov, Sajgon pa se ne bo ponovil. Američani so morali že iz vietnamske vojne bežati na vrat in na nos.
Demokratski predsednik se je v sredo sestal s svojimi vojaškimi poveljniki in podpredsednico Kamalo Harris, po telefonu pa se je pogovarjal z britanskim premierom Borisom Johnsonom in nemško kanclerko Angelo Merkel. V Kabulu je ameriški general Frank McKenzie, ki vodi prizadevanja za evakuacijo ogroženih ljudi, zagrozil talibom z odgovorom na oviranje, na družbenih omrežjih pa se vse več ljudi pritožuje, da ne morejo priti do letal. Ameriške je preplavil videoposnetek žensk, ki objokane in obupane prosijo vojake, naj jih spustijo na drugo stran bodeče žice, mnogi poročajo o bližnjih sorodnikih v začasnih skrivališčih v upanju, da se bodo prebili na varno. Na tisoče ljudem, ki so prejeli obvestilo ameriškega veleposlaništva, naj se odpravijo proti kabulskemu letališču, na spletni strani z velikimi črkami sporočajo, da jim vlada ne more zagotoviti varnosti. V prestolnici je vse več talibskih nadzornih točk.
Demokratska Bela hiša še ni obljubila prevoza do 15.000 ameriških državljanov in še veliko več afganistanskih na varno tudi po koncu avgusta, kar je razburilo veliko ljudi v Washingtonu. Bojijo se ameriških talcev v tej državi ter spominjajo na katastrofalen umik ameriške vojske iz Sajgona po koncu vietnamske vojne. V medijih se pojavlja tudi navedba odposlanca prejšnjega demokratskega predsednika Baracka Obame za Afganistan Richarda Holbrooka o izjavi Joeja Bidna iz leta 2010, da je treba umakniti ameriško vojsko ne glede na ceno za afganistansko ljudstvo. »Za to nam ni treba skrbeti, to smo naredili že v Vietnamu in sta se Nixon in Kissinger izvlekla.« Če smo natančni, je državni sekretar predsednika Richarda Nixona Henry Kissinger s severnovietnamskim pogajalcem Le Duc Thojem prejel celo Nobelovo nagrado za mir, čeprav jo je slednji zavrnil.
Demokratski predsednik se je v ponedeljek med zagovorom umika iz najdaljše vojne v zgodovini ZDA skliceval tudi na republikanskega predhodnika Donalda Trumpa, ki je umik načrtoval že maja. Za opozicijskega prvaka je sedanji umik iz Afganistana največja sramota v ameriški zgodovini. V intervjuju za televizijsko postajo Fox News je povedal, da je vrhovnemu talibskemu voditelju, muli Abdulu Ganiju Baradarju, zagrozil z bombardiranjem njegove domače vasi in vsega drugega, če se bo karkoli zgodilo Američanom ali komu drugemu. Tudi republikanski prvak se je strinjal z umikom ameriške vojske iz Afganistana, a je zdaj med najglasnejšimi kritiki načina, kako je to naredila demokratska administracija.
Svetovalka za nacionalno varnost začetnika afganistanske (in iraške) vojne Georgea W. Busha Condoleezza Rice nima veliko somišljenikov pri prepričanju, da celo 20 let ameriške vojaške navzočnosti ni dovolj za prehod iz vladavine srednjeveške organizacije do stabilne sodobne vlade. »Afganistanci niso izbrali talibov, skupaj z nami so se borili in umirali za degradiranje Al Kaide,« je v časopisu Washington Post opozorila na vlogo te države pri organizaciji najhujših terorističnih napadov na ZDA 11. septembra 2001. Drugi so spomnili, da so ameriški vojaki v Nemčiji in na Japonskem navzoči od druge svetovne vojne.
Tudi mnogi drugi verjamejo, da bi bil možen drugačen umik. Republikanski kongresnik Dan Crenshaw, ki je bil ranjen v Afganistanu, se boji okrepitve islamskih teroristov v tej državi, omejena vojaška navzočnost bi po njegovem pomagala obračunati z morebitnimi prihodnjimi terorističnimi načrti ter podprla zmerne afganistanske politične sile. »ZDA niso izgubile vojne ali je celo končale, odrekli smo se strateškemu interesu nacionalne varnosti.«
ZDA imajo vojaško oporišče še vedno na Kubi, zdaj pa se je pokazalo, da je med talibskimi voditelji nekdanji kaznjenec iz Guantanama, ki ga je leta 2014 izpustil predsednik Obama. Komentator New York Timesa Thomas Friedman upa, da se bo vendarle pokazalo, da je imel demokratski prvak prav. Meni, da se afganistanski vojaki niso hoteli boriti za skorumpirano prozahodno vlado v Kabulu, katere predsednik Ašraf Gani je pobegnil v helikopterju, po nekaterih poročilih polnem denarja. Friedman je navedel mnenja, da so sodobni talibi bolj usmerjeni navzven od tistih pred letom 2001, ki so ščitili Al Kaido, čeprav je priznal, da prva znamenja niso obetavna. Iz Afganistana so poročali, da se je nekdanji podpredsednik Amrulah Saleh razglasil za zakonitega začasnega predsednika ter hoče združiti vojaško in drugo opozicijo talibom.
»To je bilo pred štirimi dnevi, petimi dnevi!« je demokratski predsednik Joe Biden zamahnil z roko na vprašanje o beguncih s kabulskega letališča, ki so padali z ameriških vojaških letal. V intervjuju z Georgeom Stephanopoulosom z ABC News je zatrdil, da so mu obveščevalne agencije napovedovale vztrajanje prejšnje afganistanske vlade na oblasti vsaj do konca leta, ne pa, da jo bodo v nekdaj dneh prepustili talibom. Na strahove, da bo v nekaj dneh končali tudi akcijo reševanja ameriiških državljanov, je odgovoril, da bodo ostali do zadnjega, pa čeprav se na dodatno vprašanje ni hotel zavezati, da bo to tudi po koncu avgusta. Ni se izrekel niti o afganistanskih državljanih, ki so sodelovali z ameriško vojsko, in jim zato grozi verjetna smrt.
Do torka ponoči so s kabulskega letališča odpeljali 3200 ljudi, med njimi vse osebje veleposlaništva razen tistih, ki so morali ostati. Bidnovo izjavo, da ne ve, kako bi se lahko izognili kaosu, pa so že ostro napadli politični nasprotniki, opozorili so na drugo pred mesecem dni, da je afganistanska vojska bolje opremljena in številčnejša od talibov, Sajgon pa se ne bo ponovil. Američani so morali že iz vietnamske vojne bežati na vrat in na nos.
Demokratski predsednik se je v sredo sestal s svojimi vojaškimi poveljniki in podpredsednico Kamalo Harris, po telefonu pa se je pogovarjal z britanskim premierom Borisom Johnsonom in nemško kanclerko Angelo Merkel. V Kabulu je ameriški general Frank McKenzie, ki vodi prizadevanja za evakuacijo ogroženih ljudi, zagrozil talibom z odgovorom na oviranje, na družbenih omrežjih pa se vse več ljudi pritožuje, da ne morejo priti do letal. Ameriške je preplavil videoposnetek žensk, ki objokane in obupane prosijo vojake, naj jih spustijo na drugo stran bodeče žice, mnogi poročajo o bližnjih sorodnikih v začasnih skrivališčih v upanju, da se bodo prebili na varno. Na tisoče ljudem, ki so prejeli obvestilo ameriškega veleposlaništva, naj se odpravijo proti kabulskemu letališču, na spletni strani z velikimi črkami sporočajo, da jim vlada ne more zagotoviti varnosti. V prestolnici je vse več talibskih nadzornih točk.
Ameriški marinec pregleduje dokumente evakuiranca, Foto U.s. Central Command Public Affa Via Reuters
Demokratska Bela hiša še ni obljubila prevoza do 15.000 ameriških državljanov in še veliko več afganistanskih na varno tudi po koncu avgusta, kar je razburilo veliko ljudi v Washingtonu. Bojijo se ameriških talcev v tej državi ter spominjajo na katastrofalen umik ameriške vojske iz Sajgona po koncu vietnamske vojne. V medijih se pojavlja tudi navedba odposlanca prejšnjega demokratskega predsednika Baracka Obame za Afganistan Richarda Holbrooka o izjavi Joeja Bidna iz leta 2010, da je treba umakniti ameriško vojsko ne glede na ceno za afganistansko ljudstvo. »Za to nam ni treba skrbeti, to smo naredili že v Vietnamu in sta se Nixon in Kissinger izvlekla.« Če smo natančni, je državni sekretar predsednika Richarda Nixona Henry Kissinger s severnovietnamskim pogajalcem Le Duc Thojem prejel celo Nobelovo nagrado za mir, čeprav jo je slednji zavrnil.
Demokratski predsednik se je v ponedeljek med zagovorom umika iz najdaljše vojne v zgodovini ZDA skliceval tudi na republikanskega predhodnika Donalda Trumpa, ki je umik načrtoval že maja. Za opozicijskega prvaka je sedanji umik iz Afganistana največja sramota v ameriški zgodovini. V intervjuju za televizijsko postajo Fox News je povedal, da je vrhovnemu talibskemu voditelju, muli Abdulu Ganiju Baradarju, zagrozil z bombardiranjem njegove domače vasi in vsega drugega, če se bo karkoli zgodilo Američanom ali komu drugemu. Tudi republikanski prvak se je strinjal z umikom ameriške vojske iz Afganistana, a je zdaj med najglasnejšimi kritiki načina, kako je to naredila demokratska administracija.
V Evropi od druge svetovne vojne
Svetovalka za nacionalno varnost začetnika afganistanske (in iraške) vojne Georgea W. Busha Condoleezza Rice nima veliko somišljenikov pri prepričanju, da celo 20 let ameriške vojaške navzočnosti ni dovolj za prehod iz vladavine srednjeveške organizacije do stabilne sodobne vlade. »Afganistanci niso izbrali talibov, skupaj z nami so se borili in umirali za degradiranje Al Kaide,« je v časopisu Washington Post opozorila na vlogo te države pri organizaciji najhujših terorističnih napadov na ZDA 11. septembra 2001. Drugi so spomnili, da so ameriški vojaki v Nemčiji in na Japonskem navzoči od druge svetovne vojne.
Predstavnica Bele hiše za tisk Jen Psaki poskuša zagovarjati poredsednikove odločitve. Foto Leah Millis Reuters
Tudi mnogi drugi verjamejo, da bi bil možen drugačen umik. Republikanski kongresnik Dan Crenshaw, ki je bil ranjen v Afganistanu, se boji okrepitve islamskih teroristov v tej državi, omejena vojaška navzočnost bi po njegovem pomagala obračunati z morebitnimi prihodnjimi terorističnimi načrti ter podprla zmerne afganistanske politične sile. »ZDA niso izgubile vojne ali je celo končale, odrekli smo se strateškemu interesu nacionalne varnosti.«
ZDA imajo vojaško oporišče še vedno na Kubi, zdaj pa se je pokazalo, da je med talibskimi voditelji nekdanji kaznjenec iz Guantanama, ki ga je leta 2014 izpustil predsednik Obama. Komentator New York Timesa Thomas Friedman upa, da se bo vendarle pokazalo, da je imel demokratski prvak prav. Meni, da se afganistanski vojaki niso hoteli boriti za skorumpirano prozahodno vlado v Kabulu, katere predsednik Ašraf Gani je pobegnil v helikopterju, po nekaterih poročilih polnem denarja. Friedman je navedel mnenja, da so sodobni talibi bolj usmerjeni navzven od tistih pred letom 2001, ki so ščitili Al Kaido, čeprav je priznal, da prva znamenja niso obetavna. Iz Afganistana so poročali, da se je nekdanji podpredsednik Amrulah Saleh razglasil za zakonitega začasnega predsednika ter hoče združiti vojaško in drugo opozicijo talibom.
