Boštjan Nachbar: Luka Dončić potrebuje vrhunskega selektorja

Boštjan Nachbar nikakor ni stereotipni Slovenec. Kot vrhunski košarkar je Korošec, ki bo julija dopolnil 40 let, hitro pogledal čez planke in v bogati 20-letni karieri prekrižaril malodane vse konce sveta, od Moskve do Houstona. Pa tudi stereotipni športnik ni, zanima ga še marsikaj drugega kot le igra, po svetu je hodil odprte glave in se po koncu igralske kariere ustalil v Sevilli.

V tem andaluzijskem mestu si je priljubljeni Boki ustvaril dom z ženo Anko, 11-letno Taro in 7-letno Ajdo. Predvsem pa ni obmiroval, potem ko je košarkarske copate postavil v kot. Ta čas ni le mož in oče, temveč tudi generalni direktor sindikata ELPA, združenja košarkarjev evrolige. Znan je po svojih pronicljivih podkastih, obenem pa je študent visoke poslovne šole v Newcastlu.
 

Kakšno je bilo v zadnjih tednih družinsko življenje v Španiji, od koder so šle v svet skrb vzbujajoče podobe nenadzorovanega širjenja koronavirusa?

Položaj ni bil prijeten, če gledamo Španijo kot celoto. Pri nas na jugu je bilo manj okuženih. V Sevilli in okolici ni bilo večjih težav, ni bilo preplaha ali incidentov. Ljudje so spoštovali omejitve gibanja, življenje se je umirilo, prizadetost pa je bila precej manjša kot v Madridu in Barceloni, v velemestih je bilo precej bolj kritično. Mi mirno preživljamo to fazo, morali smo se pač prilagoditi temu, da otroka nimata šole, ljudje so večinoma doma. Življenje se je nekoliko ustavilo, ni pa konec sveta, kot si morda predstavljajo ljudje v Sloveniji.
 

Ukrepi so bili vendarle precej strožji kot pri nas. Pred dnevi smo videli posnetke, kako so tekači in sprehajalci, ki prej niso smeli ven, preplavili ulice španskih mest. Je tudi vam odleglo, da se je gibanje vendarle nekoliko sprostilo?

Pet tednov smo smeli ven le po nujnih opravkih, v trgovino ali lekarno. Ni bilo lahko, predvsem za otroke je bilo zahtevno, ker ni bilo več šole in druženja, ni bilo več obšolskih dejavnosti. Če pogledam nazaj, ni bilo tako hudo, čeprav je bilo kar dolgo obdobje zelo stroge karantene. Ob misli na to se začudim, zakaj so bili v Sloveniji vsi tako nestrpni po enem tednu omejitve gibanja na občino bivanja. Španci bi v najtežjem obdobju podpisali, da bi imeli takšno možnost. Sprostitev je bila tu več kot dobrodošla, zdaj so vsak dan od sedme ure zjutraj ceste polne sprehajalcev, tekačev in kolesarjev. To je treba razumeti, veliko jih je bilo dolgo zaprtih v stanovanjih in so zdaj izbruhnili na prosto. Se pa vseeno kar strogo držijo predpisanega razmika, ni zbiranja v skupinah, nosijo maske in rokavice. Morda kar pretirano, saj tudi otrokom nataknejo maske, ko gredo ven na zrak. Na srečo z družino živimo v hiši zunaj mesta in smo se lahko že prej gibali na vrtu in nam ni bilo tako težko kot tistim, ki so morda preživeli pet tednov v desetem nadstropju stanovanjskega bloka. To je najbrž bila prava nočna mora.


 

Pa v tem obdobju niste razmišljali o vrnitvi v Slovenijo, kjer so se zdele razmere precej bolj obvladljive, omejevalni ukrepi pa vendarle bolj »človeški«?

Nisem videl smisla v tem, da bi odšel v Slovenijo. Ljudje so se množično vračali v svoje domovine, jaz pa sem razmislil, kaj sploh pridobim s to potezo. Ni se vedelo, koliko časa bomo zaprti, tudi za Slovenijo se še ni vedelo, kako bo naraščalo število okužb. Predvsem pa sebe in svoje družine nisem hotel izpostavljati možnosti okužbe. Najbolj varno je bilo ostati doma, iti na letališče, letalo, avtobus z ljudmi, ki so prišli z vseh vetrov, bi bilo tvegano. Tedaj bi morali ob prihodu v Slovenijo še v dvotedensko karanteno v hotel, to res ne bi imelo smisla. Bili smo na varnem, izolirani od večjih mest, tu smo se vseskozi zelo dobro počutili.
 

V Sloveniji se je dobršen del staršev prelevil v pomožne učitelje za otroke, ki se šolajo na daljavo. Je v Španiji enako?

Je, vsako dopoldne imamo domače šolanje, Tara je v petem razredu, Ajda v prvem. Vse poteka prek spleta in videoklicev, delo je kar dobro organizirano, vendar po nekaj tednih postane težava, saj imam ta čas ogromno dela, enako velja za mojo ženo, ki je prevajalka, zato si morava pazljivo sestaviti urnik, da pomagava hčerkama pri pouku in domačih nalogah. Včasih nama dan kar uide, za naju je zdaj dan krajši, kot je bil v običajnih razmerah. To se dogaja, čeprav sta dekleti že precej samostojni in obvladata delo na spletu, sami znata odpreti aplikacije, se povezati v videokonferenco. Glede tega sem prijetno presenečen, pri domačih nalogah pa je treba več pomoči, teh obveznosti je zdaj precej več kot prej, da lahko otroci držijo korak z učnim programom.


 

Večino časa vam bržkone vzame položaj generalnega direktorja sindikata ELPA. Igralci v največjih evropskih klubih ta čas živijo v negotovosti, podobno kot večina vrhunskih športnikov.

S tem imam zdaj ogromno dela, zadnji mesec in pol je bil zame izjemno naporen. Vse visi v zraku. V zadnjem tednu se je sicer zgodil pozitiven zasuk, obeta se, da bi se lahko košarkarji v določenih državah vrnili na igrišča in dokončali državna prvenstva. To s seboj potegne obilico vprašanj, zdi se mi, da je ta čas še preveč neznank, da bi lahko zatrdil, da se bo katero od teh prvenstev tudi končalo brez težav, če ga bodo spet zagnali. Nisem tako skeptičen do ponovnega štarta, Nemci, Španci, morda tudi evroliga bi lahko oživili tekmovanja, ne vem pa, kako bodo zagotovili, da nihče od sodelujočih, od igralcev, osebja v ekipah, sodnikov, zapisničarjev do novinarjev, snemalcev, ni okužen in ne bo okužbe prenesel na druge. To je največja težava. Klubi in lige, ki si želijo ponovnega zagona, se morda premalo zavedajo tega tveganja in morebitnih finančnih posledic. Vidijo samo ciljno črto, ne pa tudi težav, ki se lahko pojavijo. Osebno bi rad videl, da bi spet igrali, dlje ko se čaka, večja bo dolgoročna škoda za šport. Nisem pa med tistimi, ki zagovarjajo ponovni zagon za vsako ceno. Vsi bi radi gledali tekme, če je vprašanje, ali bi lahko igrali že danes, je moj odgovor ne. Nisem eden od tistih, ki strašijo z virusom, vendar je še toliko neznank okoli njega, da se ne gre prenagliti. Ogromno je različnih mnenj, kakšni bi morali biti protokoli, mislim, da šport še ni pripravljen, da spet štarta. Ta čas bi bilo bolje zbirati informacije, pripraviti protokole, dnevno osveževati znanje o virusu. To velja za klube in lige, ki bi se tako lahko čim bolj uspešno pripravili na naslednjo sezono. Razmišljati je treba v smeri, kaj storiti, če se položaj v prihodnji sezoni ponovi, kakšni naj bi bili protokoli, da bi se lahko tekmovanja nadaljevala. Iskati je treba rešitve za dolgoročno preživetje košarke. Oklepati se tega, riniti z glavo skozi zid, da bi končali letošnja prvenstva, ni prava rešitev. To lahko težave še poglobi.
 

Kaj pa so bile največje tegobe košarkarjev, s katerimi ste se srečali kot njihov prvi sindikalist?

Šlo je po fazah. V prvi fazi so se košarkarji spraševali, ali naj se vrnejo v svoje domovine ali naj ostanejo v državi svojih delodajalcev. Vsem smo odsvetovali potovanja, veliko pa jih je vseeno odšlo domov, ko so se pojavile priložnosti za to. Razumeli smo jih in jim tudi pomagali, da so se dogovorili s klubi in lahko odšli. Je bil pa v zadnjih dveh mesecih malodane vsak dan drugačen. Če se vrnemo na obdobje okoli 15. marca, se je, če malo pretiravam, zdelo, da smo v vojnem stanju. Tuji igralci na vseh koncih Evrope niso vedeli, kaj bo jutri, koliko časa bodo zaprti v svojih stanovanjih, za večino je bila prva misel vrnitev v domovino. Nato je prišla druga faza in reševanje pogodb, s kolektivnim dogovorom smo dosegli, da so klubi dali minimalna zagotovila, da jih bodo spoštovali. Zdaj pa se pojavljajo predvsem vprašanja o morebitnem nadaljevanju tekmovanj, se bo nadaljevalo, pod kakšnimi pogoji, je realno, da bi v kratkem spet igrali. Lahko si predstavljate, koliko je bilo vprašanj v ligi, v kateri je približno 300 igralcev. Na trenutke nisem opravljal le vloge vodje sindikata igralcev, če se malo pošalim, sem moral igrati vlogo očeta in mame marsikaterega igralca, ki je bil brez potrebnih informacij.


 

Že dva meseca poslušamo in beremo tudi o tem, da v košarki in športu nasploh po tej krizi ni več ne bo tako, kot je bilo. Se že kaj svita, kakšen naj bi bil vzdržen model športa v »novi realnosti«?

Prezgodaj je še, da bi že imeli začrtane jasne smernice. Dokler se večji del življenja ne bo spet sprostil, ne bomo imeli realne slike, kakšno je stanje in kakšna je lahko prihodnost. Nešteti športni funkcionarji in sponzorji že nekaj tednov nimajo dostopa do svojih pisarn, ko se bo njihovo delo spet v popolnosti zagnalo, bomo lahko začrtali, v kakšnem položaju smo se znašli. Gotovo bo prihodnost drugačna, proračuni klubov bodo manjši, cene igralcev bodo padle, sponzorjev bo manj, njihovi vložki bodo manjši. Položaj bo drugačen, o novi ureditvi pa je še preuranjeno govoriti. To se bo razjasnilo čez kakšno leto, ko bodo na mizi vse karte.
 

Kdo pa bo najbolj občutil udarec krize?

Vsi ga bomo občutili do določene mere. Vsakemu se bo odlomil košček pogače, najslabše pa jo bodo odnesli ljudje, katerih imen ne vi ne jaz ne poznava. Delavci v klubih in zvezah, do tistih, ki čistijo dvorane. To so ljudje, ki bodo morda izgubili službe in jim je pomemben vsak evro. Oni bodo to najbolj občutili. Bogati klubi in igralci, govorim o smetani evropske košarke, bodo resda prejeli manj denarja, vendar bodo lahko preživeli in naprej igrali košarko.
 

Kaj pa, če pogledava na slovensko klubsko sceno, v kateri se tudi pred tem nista cedila med in mleko?

Če sem odkrit, se zelo malo ukvarjam s slovensko klubsko sceno. Pa ne zato, ker bi mi bilo vseeno, preprosto nimam časa, da bi jo poznal v podrobnosti. Rezultate še pospremim, ozadja ne. Najbrž ji ne bo ta kriza prinesla nič dobrega. S kolegi na ravni evrolige se sicer pogovarjamo v smeri, da se kriza izkoristi za drugačno postavitev klubov, da se poskrbi za bolj transparentno delovanje, za načrtovanje na dolgi rok, da se postavijo cilji in pravila, ki se jih ne lovi le od danes na jutri, da jih ne bo zanimala le današnja zmaga in ne to, kaj se bo zgodilo jutri. Ljudje, ki vodijo klube, bi lahko začeli delati na dolgi rok, dali več priložnosti mladim in denar zapravljali le za res kakovostne tujce. Klub se mora na noge postaviti na tak način, da ne propade, če ni državni prvak. Zastaviti je treba jasne cilje, tri- ali petletni program, ki se ga postopno uresničuje. Klubi, ki bodo delali na tak način, bodo zmagovalci. Tisti, ki se bodo še naprej borili za to, da bodo ta vikend prvaki na vasi, bodo zelo hitro videli propad. Financ, ki so jih imeli prej na razpolago, ne bo več tu. Treba se bo znajti na nov način in se ne zanašati le ne enega sponzorja, ki ti da denar le, če si prvak. Takšni časi so predvsem za manjše klube mimo.


 

Zakaj ste se lotili sindikalne zgodbe, za preživljanje je bržkone ne bi potrebovali?

Za preživljanje je res ne bi potreboval, sicer pa mi oznaka, da sem sindikalist, ne ustreza. Ima preveč političen prizvok, politika pa me niti najmanj ne zanima. Veliko bolj všeč mi je besedna zveza združenje igralcev. Z mojo pobudo nam je uspelo združiti evroligaške igralce pod eno streho, kar se je zgodilo prvič v dotlej 18-letnem obstoju lige. To smo storili predvsem, da omogočimo boljše pogoje igralcem. Vseskozi me vodi primerjava med NBA in evropsko košarko. Najbrž razlike ne bomo nikoli izničili, poskušamo pa jo čim bolj zmanjšati. Pravice igralcev in pogoje, pod katerimi igrajo, poskušamo dvigniti na višjo raven. V dveh letih nam je uspelo že marsikaj, na to sem zelo ponosen, v isti sapi pa lahko rečem, da smo šele na začetku delovanja, čaka nas še veliko dela.
 

So vas v ta del košarkarskega posla pritegnile tudi osebne izkušnje iz igralskih dni?

Izkušnje v moji igralski karieri so bile pozitivne in negativne, pri sedanjem delu pa so mi vse zelo v pomoč. Na nemalokrat neprijetnih sestankih si kdaj tudi skočimo v lase, ko se pogajamo o ključnih zadevah. Če na mizo vržeš svoje izkušnje tako iz NBA kot največjih evropskih klubov, če jih podkrepiš z dejstvi, lahko marsikomu zapreš usta. To je ena od mojih prednosti.
 

Vi ste se zelo podjetno lotili obdobja po igralski karieri, poznamo pa tudi statistiko, po kateri velik delež košarkarskih milijonarjev bankrotira nekaj let po tem, ko zapustijo igrišča. Tega ni mogoče preprečiti?

Več je težav. Ena je ta, da igralci med kariero večinoma nimajo časa, da bi se učili o financah. Skoraj ga ni igralca, z mano vred, ki med kariero ne bi delal napak glede financ. Velikokrat ljudje pozabljajo, da je treba podatkom o milijonih, ki jih zaslužijo igralci, odbiti stroške bivanja, davke. Veliko odstotkov je treba odbiti, da pridemo do končne številke. Če nekdo podpiše pogodbo za milijon evrov, mu na koncu sezone v žepu morda ostane 300.000 evrov. Večje ko so številke, večje so razlike. Z novim rodom bomo bržkone videli manj bankrotov. Tako ameriško združenje igralcev kot pri nas v evroligi se trudimo pri finančnem izobraževanju igralcev. Ne učimo jih, kam naj vlagajo denar, temveč kako najti prave ljudi, s katerimi sodelujejo, česa se morajo najbolj paziti. Priporočamo, da tudi kaj vprašajo, preden se lotijo določenih poslov. To so stvari, ki jih naša generacija ni imela na razpolago. Upam, da bo naša organizacija pripomogla k temu, da ne bo več primerov, ko so nekdanji košarkarji ostali brez enega samega evra ali dolarja.


 

Zakaj ste se ob koncu igralske poti odločili, da ostanete v Španiji, vam tam najbolj ustrezajo razmere za bivanje?

V Sevilli sem končal igralsko kariero, v kateri sem se veliko selil, predvsem v zadnjih letih, ko sem bil v Turčiji, Nemčiji, Barceloni in naposled Sevilli. Z ženo sva si dejala, da bi bilo najbolje, če ostanemo na enem mestu vsaj nekaj časa, da imata hčerki vsaj nekaj stabilnosti. Sevilla je super mesto za družino, ozračje je prijetno, razen poleti, ko postane prevroče. Takrat običajno pobegnemo v Slovenijo. Selitev v domovino pa ne bi bila smiselna, saj bi bila lahko spet kratkotrajna. Kdo ve, kam bi me lahko potegnila nova kariera. Zdaj sem v Španiji, ki je košarkarska država številka ena v Evropi. Pri roki imam ljudi in klube, ki odločajo, to precej olajša moje delo. Poteza je bila logična, nekaj časa bomo gotovo še tukaj.
 

Kje pa ste se med bogato kariero najbolje počutili? Igrali ste tako v velemestih kot v manjših okoljih, kaj vam je bližje, metropola ali vas?

Vsako mesto je drugačno, razlike so bile res velike med mojo kariero. Treviso je bilo simpatično majhno italijansko mesto, ogromni Houston je bil nekaj povsem drugačnega. Nato sem bil še v New Jerseyju oziroma sem prebival v New Yorku, bil sem tudi v Moskvi in Istanbulu. Po drugi strani pa sem igral tudi v Bambergu, ki je po velikosti primerljiv s Celjem. Sledila sta Barcelona in Sevilla. Kulturno in jezikovno je bilo moje košarkarsko življenje res pestro. To je dalo meni in moji družini dodatno širino, vedno smo se znali prilagoditi. Kot ponosni oče se lahko pohvalim, da pri sedmih in enajstih letih moji hčerki govorita štiri jezike. Že dolgo verjamem, da je svet naš dom, nismo vezani le na Slovenijo ali Španijo. Če bi živel sam, bi sicer za življenje izbral New York, ki mi je zelo pri srcu. To je svet v malem, če se počutiš kot državljan sveta, to lahko najbolj občutiš v tem mestu. Na nekaj kvadratnih kilometrih so zbrani domala vse kulture in jeziki sveta. Za družino pa je bolje, da smo v manjših mestih, v katerih je življenje bolj umirjeno. Kot družini nam je bilo sicer najbolj všeč v Barceloni, ne izključujem možnosti, da se kdaj vrnemo tja. To mesto ima močan mednarodni pridih in predvsem veliko ljubezen do športa, do košarke in še bolj nogometa.
 

Koliko jezikov pa ste vi »pobrali« spotoma, ali kateri od njih že tone v pozabo?

Nemščina mi je bila včasih zelo blizu, ker sem se je dolgo let učil v šoli. V Bambergu sem jo po dolgem času vrnil na raven, da sem se lahko brez težav sporazumeval. Zdaj jo zelo dobro razumem, govorjenje mi povzroča nekaj težav. Največ preglavic pa mi zdaj povzroča italijanščina, ki jo začnem mešati s španščino. Razumem vse, govorim pa mešanico, ko se sporazumevam z Italijani. Prosim jih, naj govorijo italijansko, jaz pa odgovarjam v angleščini, tako se najlažje sporazumevamo.


 

Jezik vam sicer teče kot namazan, ne glede na to, v katerem jeziku govorite. Znani ste tudi po podkastih, še eni obveznosti, ki ste si jo naložili po koncu igralske kariere.

Tudi sam sebe kdaj vprašam, zakaj si nalagam toliko stvari hkrati. Veliko dela imam z združenjem igralcev, vzgojo otrok, ob tem pa tudi končujem poslovni študij na daljavo. Najbližji me sprašujejo, komu se še dokazujem. Športniki smo pač takšni, da si vedno znova postavljamo nove cilje. To me motivira, ne znam sedeti doma niti en dan. Ne znam se povsem odklopiti, imam tisoč in en motiv, rad sem v pogonu, tako sem srečen. Vsak dan vstanem motiviran, da me čaka delo in neki nov izziv. Brez tega se ne bi počutil živega.
 

Po svoje ste zdaj prestopili na drugo stran mikrofona. Kako vidite vlogo novinarjev v časih družbenih omrežij?

Zelo oteženo. Bližji so mi bili nekdanji časi, ko so novinarji od igralcev dobivali njihovo odkrito mnenje, odgovore iz obraza v obraz. Danes imajo športni novinarji zaradi vseh informacij na družbenih omrežjih ogromno materiala, ki ga lahko predelajo, po drugi strani pa so športniki naredili korak nazaj glede tega, kakšne informacije objavljajo, koliko so pri tem odkriti in neposredni. Na družbenem omrežju lahko nekaj napišem, to povzame deset novinarjev in na različnih koncih ta zgodba postane nekaj čisto drugačnega. Športniki so bolj previdni, saj vedo, da lahko vsaka njihova beseda prinese različne odzive ljudi, s katerimi niso neposredno komunicirali. Veliko je nejasnosti in zmešnjav. Še vedno sem privrženec pravih pogovorov, ko novinar vpraša in športnik odgovori. Na družbenih omrežjih je veliko pozitivnih stvari, povezala so veliko ljudi, veliko pa je tudi zamegljenega. Srečen sem, da v mojih igralskih časih tega še ni bilo toliko, zato imam morda manj sledilcev na spletu, vendar to za nas sploh takrat sploh ni bilo pomembno. Raje sem imel pristne odnose z novinarji, pred njimi si se lahko predstavil v pravi luči. Na družbenih omrežjih je veliko podob, ki potvarjajo realno podobo. Nasmejani obrazi v dragih avtomobilih in na jahtah niso odraz pravega življenja vrhunskega športnika. Vsak ima za seboj kopico stvari, ki jih tam nikoli ne pokaže.
 

Da se v ozadju življenja športnikov dogaja marsikaj, česar navijači in novinarji ne vidijo, dokazuje tudi ta čas zelo vroča dokumentarna serija Zadnji ples, v kateri so pod drobnogled vzeli Michaela Jordana in dinastijo ekipe Chicago Bulls, ki je z njim osvojila šest naslovov prvaka NBA. Ali tudi vam, ki ste igrali v NBA, razkriva kaj novega?

Ta dokumentarna serija je fantastična, četudi najbrž razkriva le pet odstotkov tega, kar se v ekipah dogaja v ozadju. Nekatere stvari morajo ostati skrite. Tudi jaz sem v karieri doživel stvari, ki jih ne bi nikoli delil z javnostjo. Slačilnica je sveta, čeprav ni nič hudega, če kaj pricurlja v javnost s časovno distanco in te informacije ne morejo več nikomur škodovati. V tej seriji pa uživamo tako tisti, ki smo dovolj stari, da smo doživeli Jordana in zmage Chicago Bulls, kot mladina. Uživam tudi v tem, da sta obe hčerki enkrat na teden prilepljeni na zaslon, ko gledamo The Last Dance, za Jordana sta pred tem slišali, gledali sta tudi njegov film Space Jam, zdaj pa vidita, kako priljubljen je bil v časih, ko še ni bilo družbenih omrežij. In vidita, na kakšen način je igral, kako je delovala ekipa Chicaga. Požirata to serijo, tako tudi mladi cenijo Jordana in njegovo ekipo, tega sem zelo vesel. Serija je na plan prišla ob ravno pravem času. Ob odpovedih vseh tekem je super imeti takšno športno sprostitev.


 

Če smo že pri Jordanu, je tudi za vas najboljši košarkar doslej?

Je največji, čeprav, nisem privrženec primerjav in vprašanj, ali je bil boljši on, Kobe Bryant, LeBron James. Vsak je igral v svojem obdobju in bil tedaj kralj. Vprašanje, ali bi James premagal Jordanove Bike leta 1998, je zgrešeno. Časi so drugačni, vmes so se spremenila pravila, taktike, ne nazadnje tudi športniki. Če pa je vprašanje, kateri igralec je v zgodovini košarke pustil največji pečat, bi rekel, da je to Jordan. Bil je gonilna sila, ko se je NBA kot ameriški šport prenesel na ves svet. Jordan je odgovoren za to, da se nam je ta liga približala, da smo vsi imeli neke cilje, ki so nas gnali naprej. Brez njega naša generacija ne bi imela takšne želje, da bi se prebila v NBA.
 

Zdaj je med slovensko mladino gonilna sila Luka Dončić, ki so mu že med žal prekinjeno drugo sezono onstran Atlantika napovedovali, da bo najboljši Evropejec v zgodovini NBA. Bo uresničil te napovedi?

Takšne napovedi so nehvaležne, vprašati se je treba, ali bo dosegel veličino Dirka Nowitzkega in tudi sam z Dallasom postal prvak NBA, ali bo dosegel vse, kar je v bogati karieri Pau Gasol, bo ponovil dosežke Tonyja Parkerja s San Antoniom. Na koncu se veličina igralca meri po zmagah. V zgodovini NBA je bilo veliko igralcev, ki so imeli statistično izjemne sezone, vendar se jih ne šteje med najboljše vseh časov. Štejejo lovorike. V isti sapi pa je treba povedati, da je Luka na zelo dobri poti, da mu vse to uspe. Vendar je preuranjeno napovedovati, kako se bo končalo, veliko je dejavnikov, ki lahko vplivajo na to, kako bo potekala njegova kariera. Ob sebi bo moral imeti pravo ekipo in soigralce, ne smejo pa ga ustaviti poškodbe in zunanji dejavniki, življenje zunaj igrišča, ki hote ali nehote nemalokrat zapletejo kariero vrhunskih športnikov. Na to, kako ga bo ocenjevala zgodovina, je treba še počakati, je pa brez dvoma najboljši igralec svoje generacije.
 

Koliko pa spremljate dogajanje okoli slovenske reprezentance? Ji ustreza, da so se vsa tekmovanja zamaknila za eno leto, glede na to, da je za njo rezultatsko zelo neuspešno obdobje?

Načeloma ja, vendar po zadnjih govoricah obstaja bojazen, da se bo prihodnja sezona v ligi NBA začela šele decembra in končala šele julija ali avgusta prihodnje leto. Če bi se to uresničilo, bi bile možnosti, da Dončić nastopi za reprezentanco, malodane nične. Vemo pa, koliko pomeni za našo izbrano vrsto, ki je leta 2017 dosegla neverjeten uspeh. Vprašanj je, kdaj bi bil spet ponovljiv. Kot Slovencu mi povsem ustreza, da se po Španiji lahko še leto več hvalim, da smo še vedno evropski prvaki. Kar pet let nas ne bo nihče vrgel s prestola, to Špancem z veseljem vržem pod nos.


 

Številni v reprezentanci ne bi radi videli le Dončića, temveč tudi Gorana Dragića, ki ga vztrajno vabijo nazaj, čeprav je dal jasno vedeti, da ga vrnitev ne zanima, ne nazadnje je kar 12 let »služil domovini«. Kaj menite o teh vabilih?

Marsikdo je bil pri nas večkrat v dilemi, ali se vrniti v reprezentanco. Tudi jaz sem bil leta 2017, ko sem bil centimeter stran od vrnitve v izbrano vrsto, naposled pa me je ustavila poškodba. Načrt za tisto poletje je bil, da se vrnem v reprezentanco in končam nastope v njej na EP. Ni se izšlo, čeprav sva s selektorjem Igorjem Kokoškovom do zadnjega poskušala vse. Pri Gogiju je položaj drugačen. Reprezentančno se je upokojil kot evropski prvak, moj nasvet, ki ga že dobro pozna, pa je, naj reprezentanco pusti ob strani, če želi podaljšati svojo kariero v NBA. To je že storil in to je zame edina pravilna odločitev. Od igralca, ki je za reprezentanco naredil največ med vsemi, ne moremo zahtevati več, nekje je treba potegniti črto. Bil sem zraven, ko je na prvenstvih igral poškodovan, stiskal zobe in na kocko postavljal svojo kariero. Naposled je prinesel še evropsko krono, več ne smemo zahtevati od njega. Naj še naprej uživa v reprezentančnem pokoju in čim dlje igra v NBA.
 

Med tekmovalnim premorom je vodstvo Košarkarske zveze Slovenije z mesta selektorja umaknilo Rada Trifunovića. Kako ocenjujete to potezo, kako bo naprej z reprezentanco?

Premalo sem bil v krogih reprezentance, da bi lahko ocenjeval delo dosedanjega selektorja. Lahko pa rečem, da bo Luka, če bo lahko igral za reprezentanco, ob sebi potreboval selektorja z izkušnjami z najvišje ravni. Luka zna delati le na najvišji ravni, to mu je treba omogočiti tudi v reprezentanci. Ob sebi mora imeti trenerja z vrhunskim razumevanjem igre, taktike in igralcev. Ob Luki mora biti samo vrhunski selektor, zame o tem ni dvoma.
 

Se v prihodnosti vidite v kakršnikoli vlogi v slovenski košarki?

Ne, ne vidim, katera vloga bi me zanimala. Vleče me na drugo stran luže, v NBA. Ko bomo združenje evroligaških igralcev dvignili na raven, ki si jo želim, bom bržkone iskal nove izzive. Poskušal bom dobiti vidnejšo vlogo v katerem od klubov v NBA. Takrat bosta hčerki že dovolj stari, da morebitna selitev v ZDA ne bi povzročila večjih težav. To je moj glavni cilj, odkar sem košarkarske copate postavil v kot, iz pisarne voditi ekipo v NBA. To je še neizpolnjena želja, ki bi jo lahko izpolnil na srednji ali dolgi rok, zanjo potrebujem še veliko znanja. Na eno najboljših poslovnih univerz v Angliji v Newcastlu sem se prijavil, da pridobim potrebno teoretično znanje. Vleče me v poslovni del, trenerska zgodba pa me ne zanima, čeprav uživam v delu z mladimi. Vendar je to nedolžna košarka, ko igralcem pomagaš delati prve korake. Opravljanje trenerskih izpitov, treningi in potovanja, ki sem jih že doživel kot igralec, pa me ne zanimajo.


 

Pravite, da ne želite podoživljati trenažnih in tekmovalnih procesov, vendar se jim zaradi hčerk bržkone boste mogli izogniti, kajne?

Tako kaže, Tara že dve leti igra košarko, že v svojem prvem letu so jo izbrali v prvo selekcijo ekipe Seville. Kdo bo morda rekel, da ji je uspelo, ker sem jo jaz rinil naprej, vendar sem se precej distanciral od te zgodbe. Bil sem presenečen in ponosen, da je v prvem letu igranja prišla med deset najboljših igralk v mestu s 600.000 prebivalci. Z njo sem tedaj zelo malo treniral, v zadnjem času pa več vadiva na košu za našo hišo. Predvsem ta karantena nama je dala možnost, da sva več delala skupaj. Zelo uživa v tem, igra v ligi, košarka jo iskreno veseli. Po končani karieri nisem imel nobene želje, da bi bil spet prilepljen na košarkarsko igrišče, vendar mi je to, kot kaže, usojeno. Njena želja je bila tako velika, da me je prepričala, da sem eden od tistih očetov, ki otroke nekajkrat na teden vozijo na treninge in tekme. Ajda je še premlada, da bi se ukvarjala s košarko, je pa zelo športen tip. Ta čas je bolj usmerjena v ples in balet, vendar ima vse pogosteje v rokah tudi košarkarsko žogo …
 

Glede na to, da ste državljani sveta: za katero reprezentanco bosta igrali vaši hčerki, slovensko, špansko, ameriško?

V šali ju večkrat vprašam to in mi jezno odgovorita, da je edina prava reprezentanca slovenska.