Dve veliki napaki Slovenije

Naredili smo dve veliki napaki. Prva nas je pripeljala do tega, da se nismo mogli izogniti arbitraži, druga pa, da smo veljavnost arbitraže potopili še pred izrekom sodbe.

Nespametna poteza, s katero smo čez noč tisočim hrvaškim družinam odvzeli prihranke poštenega dela, nas je pripeljala do tega, da s hrvaškimi predstavniki ne moremo imeti normalnih odnosov zaradi protislovenske naravnanosti splošne javnosti oziroma medijev. Zaradi tega pri določanju meje ni šlo drugače kot z arbitražo.

Nekompetentni demagogi

Katastrofalno vodenje arbitražnega procesa, predvsem Karla Erjavca in s tem celotne vlade Mira Cerarja, nas je pripeljalo do tega, da še nekaj časa ne bomo imeli definirane meje z južno sosedo, a kar je najhuje, še (pre)dolgo bomo morali poslušati politično natolcevanje naših politikov v zvezi s Hrvaško. Skoraj vsi politiki, tako na desni kot na levi, so v zadnjem letu postali borci za uveljavitev odločbe, ki bo škodovala narodu, in tudi za vodenje sodnih postopkov, ki bodo državo zaradi pomanjkanja celovite diplomatske strategije še bolj izolirali. Zaostrovanje retorike škoduje državi, ne izboljšuje pogajalskih izhodišč, ne pomaga pri implementaciji arbitražne razsodbe, pomaga pa pri nabiranju političnih točk pred volitvami. Ko državo vodijo nekompetentni demagogi, je obsojena na propad, hkrati pa je zaradi lastne nestabilnosti izjemno nevarna za mednarodni prostor.



Bruselj in preostale svetovne prestolnice vedo, da je bila procedura v času sojenja okužena. Naš zunanji minister je namreč na lokalni velenjski televiziji odprto govoril o domnevni prednosti Slovenije v času, ko naj bi bil postopek tajen, zatem pa so še Hrvati s pomočjo prisluškovalne afere neizpodbitno dokazali, da predstavniki našega ministrstva redno komunicirajo z uradno neodvisnim arbitrom. Karl Erjavec je objektivno in subjektivno kriv, da danes zaradi njegovega načina upravljanja arbitražnega postopka, najpomembnejšega dosjeja, ki ga je imel na mizi v zadnjih sedmih letih, nimamo urejene meje s Hrvaško. Če ne bi dal Zagrebu izgovora za izhod, bi bil danes postopek veljaven in bi morale vse države sprejeti sodno resnico. Naši politiki pa nam govorijo, da je sodišče samo ugotovilo, da se postopek v Haagu lahko nadaljuje, in da ni bilo tako velikih kršitev, ki bi vplivale na končni rezultat. Škoda, da nam ti isti politiki, mediji in strokovnjaki tudi ne povedo, da se lahko arbitražni postopki prekličejo zgolj, če se tako odločita obe vpleteni strani.

Kaj pravi paragraf 5.5

Ob izbruhu prisluškovalne afere – ki je hčerka Erjavčeve nesposobnosti – se Slovenija ni primerno branila, ni bilo zamenjave ministra niti se država ni izvlekla iz procedure. Sodnikom ni preostalo nič drugega, kot da delo nadaljujejo. A v razsodbi, ki močno nagrajuje hrvaška stališča, so jasno povedali, da njihova odločitev ni dokončna in zavezujoča. V paragrafu 5.5 namreč piše, da je razsodba zavezujoča le, dokler ali če se sprti strani ne dogovorita drugače. Takšnega člena ne najdemo v nobeni drugi primerljivi mednarodni arbitražni razsodbi in je celo pravni absurd.

Zakaj? Ker v sedmem členu samega sporazuma o arbitraži stoji zahteva, da mora biti odločitev "zavezujoča in mora pomeniti dokončno rešitev spora". Ko se upošteva dejstvo, da so arbitri dve leti vnaprej vedeli, da Hrvaška ne namerava spoštovati arbitražnega izida, se prisotnost paragrafa 5.5 z lahkoto razume. Na ta način je sodišče Hrvaški ponudilo možnost za nov krog pogajanj oz. dokument, v katerem se ji priznavajo skoraj vse zahteve. Zgolj Piranski zaliv je za Zagreb delno izgubljen, a pravi politiki v saboru vedo, da so tudi tam dobili sprejemljivo odločitev glede na to, da je Slovenija izgubila južni del Dragonje.

Pravica do vpogleda v dokumente

Spomnimo, da je slovenski narod za sporazum o arbitraži glasoval na referendumu. Kateri volivec bi ga podprl, če bi vedel, da bo zadeva po dolgotrajnem in sedem milijonov evrov vrednem procesu lahko še naprej nedokončna? Če so pravniki in politiki to vedeli in zanje danes takšen člen ne pomeni problema, potem morajo odgovarjati zaradi naklepne prevare in zlorabe položaja. Na narod so prevalili odgovornost sporazuma, hkrati pa zamolčali resnico o vseh možnih posledicah.

Prav z namenom, da arbitraža ne bi znova postala sredstvo za notranjepolitično obračunavanje in za še dodatno izgubo mednarodne kredibilnosti, ter tudi zato, da bi se lahko spoznala zgodovinska resnica, ki je pripeljala do takšnega poraza, je Slovensko panevropsko gibanje julija lani na MZZ naslovilo uradno zahtevo za dostop do celotne arbitražne dokumentacije. Glede na to, da je mandat za arbitražo vladi podelil narod, glede na to, da ima hrvaška vlada na razpolago našo celotno dokumentacijo ter da ne obstaja noben drug varnostni ali diplomatski razlog, da bi bili dokumenti še naprej zaupne narave, je vodstvo SPG sklepalo, da ima javnost pravico spoznati temelje za razsodbo arbitražnega sodišča ter s tem tudi morebitne soodgovorne za izgubo ljudi in ozemlja. Narod je z referendumom postal mandant, ki je vladi podaril mandat, da bi zadevo vodila naprej v njegovem interesu. In ker je narod edini, ki bo občutil posledice vseh dogodkov, ima pravico vpogleda v dokumente, za katere je izdal mandat in plačal račun.
Se nadaljuje.