Elektrika ubila očeta dveh deklic

TRNOVO – Prav nihče si ni mogel niti v najhujšem snu predstavljati, da se bo velikonočni ponedeljek, ki je bil kot naročen za počitek, za sproščujoča hišna opravila ter prijetno druženje, sprevrgel v takšno nočno moro, kot se je v Trnovem visoko nad Novo Gorico. Kjer se domala vsi pišejo Rijavec.

Kmalu zatem, ko je odbila Mitjeva zadnja ura, so se začeli k Rijavčevim v žalostni tišini zgrinjati ljudje od blizu in daleč. Prišli so se poklonit kot kruh dobri osebi, naravnost zaljubljeni v svojo rodno vas. Krajanu, ki se ne bi nikdar odselil iz Trnovega in ki bi naredil vse, da se korenine njegovih prednikov ne bi izgubile. Čeravno ni bil najglasnejši, pa so bile toliko glasnejše njegova prizadevnost in spoštljivost, solidarnost in marljivost, odgovornost. Njegov odnos do družine in dela, okoliških gozdov in trnovske narave bi moral biti vsem za zgled. Tadeja je po 25 letih skupnega življenja na velikonočni ponedeljek izgubila sopotnika svojih sanj, ljubečega očeta dveh deklic. »Bila sem tik ob njem,« se je spominjala dolgih minut pred prihodom reševalcev.

Cvilečega rezanja ni bilo

Mitja Rijavec je bil izučen mesar, potem zavarovalniški zastopnik, zadnjih devet let je služboval na Petrolovi črpalki v Rožni Dolini. Ker pa urnik dela na bencinski črpalki zahteva obilo odrekanja, je zadnje čase svoji osem in pet let stari hčerki videval le za vzorec. »No, vsaj za velikonočne praznike bo doma,« si je mislila njegova žena, »zdaj bi najraje videla, da bi takrat delal …«
Tako predan je 43-letni Mitja na krožni žagi že navsezgodaj narezal in pripravil drva za kurjavo, »kot bi nekaj slutil,« je premišljevala Tadeja, »jih je tik pred odhodom v večnost razžagal še neprimerno več«. Bukova, javorjeva in smrekova polena so sestavljala mogočen mozaik lepo zložene skladovnice.


Mitja je zadnje minute preživel s hčerama, okoli pol tretje popoldne pa kanil, »kot že milijonkrat doslej«, je dejala Tadeja, nadaljevati žaganje za hišo. Bila je ob njem: »Pomagala sem mu pripraviti vse za žaganje, ker pa je njegova mama srčna bolnica in zelo slabega zdravja, se mu dejala, da grem pogledat, ali kaj potrebuje«.

Ko je krenila v hišo, je zaslišala znamenit in rezek zvok cirkularke. »Ker pa nisem zaslišala še tistega cvilečega rezanja drv, slišati je bilo namreč le zvok prižgane cirkularke, sem se zdrznila, 'čakaj malo, da jo je Mitja pustil kar takole prižgano?'« se je z grozo spominjala. Zdelo se ji je skrajno čudno in še kako sumljivo.

Na srečo sta deklici, ki sta bili prav tako z njim, malce prej igraje stekli nekaj iskat. Tako bosta očeta za vselej ohranili v najlepšem spominu.

Reševali so ga, a zaman

Tedaj je bila Tadeja že na oknu. In hipoma zakričala, ko je zagledala svojega Mitjo, kako je nepremično ležal, z bokom naslonjen na okvir krožne žage. Takoj je pritekla do negibnega moža. Takrat seveda še ni vedela, da je nastal kratki stik in je skozenj že takoj ob prižigu stekla visoka napetost. In ko ga je poskušala odstraniti, jo je pri priči vrglo dva metra proč, da je padla na trtico med vsa tista ostra in še ne zložena polena. Kaj lahko bi bilo tudi po njej. »Še dolgo potem me je treslo,« se je spominjala. »In šele ko sem vstavila leseno palico med njega in cirkularko, je v njem prevodnost pošla …« Začela ga je reševati, a zaman. Tudi reševalci, ki so prihiteli, kolikor hitro so mogli, so naposled obupani odnehali.

Tedaj je utihnila tudi Mitjeva ljubljenka, maltežanka Pika. Utihnilo je vse. Domačijo Rijavčevih je preplavila nepopisna žalost. Trnovski aboridžin, kot ga je ljubkovalno poimenovala Tadeja, je imel zanjo pripravljeno presenečenje. S čim jo je hotel presenetiti za njenih okroglih 40 let, najbrž ne bo nikoli izvedela. Na srečo ji bodo ostali najlepši spomini. Ki bodo Mitjo ves čas ohranjali v njenem srcu, med živimi.

Od njega so se poslovili v četrtek popoldne.