Afganistan in migracije
Evropa še ne ve, komu vse bi odprla vrata
V EU je veliko negotovosti, kako se lotiti reševanja ranljivih oseb po talibskem prevzemu oblasti.
Odpri galerijo
V Afganistanu je notranje razseljenih 3,7 milijona ljudi. Med njimi je 80 odstotkov žensk in deklet, ki so najbolj ogrožene. FOTO: AFP
Jasno je, da se ne bi smel ponoviti kaotičen čas 2015/2016, ko je čez zunanjo mejo v EU, večinoma brez nadzora, prišlo več kot milijon prosilcev za zaščito, predvsem Sircev, a konkretnih odgovorov na migracijska vprašanja, povezana z Afganistanom, ni.
Tudi humanitarni in migracijski koridorji, o katerih je pisal slovenski premier Janez Janša, še zdaleč niso tema, o kateri bi se lahko odločalo. Po drugi strani so Afganistanci v razmeroma velikem številu (kot druga največja skupina) prihajali v Unijo že pred padcem države v talibske roke. V tej fazi so države članice osredotočene na evakuacijo lokalnega osebja v Afganistanu z družinami. Potrebe za pomoč ljudem, ki ostajajo, naraščajo. V evropski komisiji načrtujejo povečanje humanitarne pomoči, ki naj bi letos znašala 57 milijonov evrov.
Ob pomanjkanju skupnih odločitev – reforma azilnega sistema EU je že dolga leta v slepi ulici – države članice v praksi solirajo. Grčija je postavila ograjo na meji s Turčijo. Slovenski premier Janša na lastno pest razlaga, kaj bo naredila EU in česa ne. Predsednik evropskega parlamenta David Sassoli mu je razložil, da ne more predsedstvo govoriti, kaj bo delala EU. Avstrija, ki je pred šestimi leti sprejela veliko beguncev, zavrača nove Afganistance. Soglasje je, da bi bilo najbolje, če bi zanje poskrbeli v sosednjih državah, Iranu in Pakistanu.
Povedne so že primerjave s poznim poletjem leta 2015, ko je izbruhnila begunska kriza. Eden od simbolov začetka je železniška postaja Keleti v Budimpešti, kjer je vztrajala množica beguncev. Madžarska ni uspešno nadzirala zunanje meje. Kot je nemška kanclerka Angela Merkel leta 2018 v evropskem parlamentu opisovala položaj na začetku krize, je madžarski premier Viktor Orbán prosil za pomoč tedanjega avstrijskega kanclerja Wernerja Faymanna. Avstrijec je nato poklical Merklovo in jo vprašal, ali naj pomagajo Madžarski in sprejmejo begunce.
Kot je znano, je bil odgovor Avstrije in Nemčije Orbánu pozitiven. »Ali bi morali pustiti Grčijo samo v gospodarsko skrajno težkem položaju? Bi države Zahodnega Balkana morali pustiti same v njihovih težavah?« je kanclerka opisovala. Dokler ni bilo zaščite zunanje meje (z dogovorom EU in Turčija), smo si po njenih besedah morali deliti breme. Začetek krize je spremljala odločitev notranjih ministrov EU, ki so v dveh korakih sprejeli odločitev o premeščanju (relokaciji) skupno 160.000 prosilcev za zaščito iz najbolj obremenjenih vstopnih držav, kot sta Grčija in Italija.
Evropska komisija je na sodišču EU uspešno tožila Češko, Madžarsko in Poljsko. Sodniki so odločili, da so z neizpolnjevanjem obveznosti iz odločitve o kvotah kršile pravo EU. To je bila sicer bolj simbolična zmaga, saj sistem premeščanja prosilcev že tako ni zares deloval. Tudi nov predlog migracijsko-azilnega pakta, ki ga je evropska komisija predstavila lani septembra, vključuje obvezno solidarnost z državami, ki bi bile pod velikim migracijskim pritiskom, tudi s premeščanjem prosilcev, a pri njegovem sprejemanju ni bilo nobenih premikov.
Večje težave na zunanjih mejah utegne spet povzročiti napetosti. Očitna razlika z letom 2015 je, da je Afganistan dlje in da Turčija ne bi mogla več kar dopuščati množičnega prehoda ljudi čez mejo v Grčijo. V evropski komisiji zagovarjajo organizirane in varne poti. »Predvsem moramo preprečiti, da ljudje padejo v roke tihotapcev in trgovcev z ljudmi,« je konec tedna ocenila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Ti da Afganistance, ki bežijo pred konfliktom, spravljajo v vsaj enako nevarnost. »Zato bi za tiste, ki se ne morejo vrniti ali ostati doma, ponuditi alternative, « je nadaljevala.
Zakonite in varne poti bi morali ponuditi v globalnem kontekstu, kar bi dosegli z uresničevanjem zavez o preseljevanju ogroženih. To naj bi bila ena od tem današnjega videozasedanja voditeljev G7. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je pozvala vse države, ki so sodelovale v Afganistanu, evropske in druge, naj zagotovijo dovolj kvot za preseljevanje in zagotovijo varne poti za sprejem ljudi, ki potrebujejo zaščito. Članicam EU naj bi bila zagotovljena tudi finančna pomoč Bruslja. Von der Leynova je opozorila, da je v Afganistanu notranje razseljenih 3,7 milijona ljudi. Med njimi je 80 odstotkov žensk in deklet, ki so najbolj ogrožene.
Vsekakor bi v EU sprejeli širši krog ljudi kot le lokalno osebje. »Preseljevanje ranljivih ljudi ima največji pomen, je naša moralno dolžnost,« je prepričana Ursula von der Leyen.
Tudi humanitarni in migracijski koridorji, o katerih je pisal slovenski premier Janez Janša, še zdaleč niso tema, o kateri bi se lahko odločalo. Po drugi strani so Afganistanci v razmeroma velikem številu (kot druga največja skupina) prihajali v Unijo že pred padcem države v talibske roke. V tej fazi so države članice osredotočene na evakuacijo lokalnega osebja v Afganistanu z družinami. Potrebe za pomoč ljudem, ki ostajajo, naraščajo. V evropski komisiji načrtujejo povečanje humanitarne pomoči, ki naj bi letos znašala 57 milijonov evrov.
Ob pomanjkanju skupnih odločitev – reforma azilnega sistema EU je že dolga leta v slepi ulici – države članice v praksi solirajo. Grčija je postavila ograjo na meji s Turčijo. Slovenski premier Janša na lastno pest razlaga, kaj bo naredila EU in česa ne. Predsednik evropskega parlamenta David Sassoli mu je razložil, da ne more predsedstvo govoriti, kaj bo delala EU. Avstrija, ki je pred šestimi leti sprejela veliko beguncev, zavrača nove Afganistance. Soglasje je, da bi bilo najbolje, če bi zanje poskrbeli v sosednjih državah, Iranu in Pakistanu.
Primerjave s poznim poletjem 2015
Povedne so že primerjave s poznim poletjem leta 2015, ko je izbruhnila begunska kriza. Eden od simbolov začetka je železniška postaja Keleti v Budimpešti, kjer je vztrajala množica beguncev. Madžarska ni uspešno nadzirala zunanje meje. Kot je nemška kanclerka Angela Merkel leta 2018 v evropskem parlamentu opisovala položaj na začetku krize, je madžarski premier Viktor Orbán prosil za pomoč tedanjega avstrijskega kanclerja Wernerja Faymanna. Avstrijec je nato poklical Merklovo in jo vprašal, ali naj pomagajo Madžarski in sprejmejo begunce.
Kot je znano, je bil odgovor Avstrije in Nemčije Orbánu pozitiven. »Ali bi morali pustiti Grčijo samo v gospodarsko skrajno težkem položaju? Bi države Zahodnega Balkana morali pustiti same v njihovih težavah?« je kanclerka opisovala. Dokler ni bilo zaščite zunanje meje (z dogovorom EU in Turčija), smo si po njenih besedah morali deliti breme. Začetek krize je spremljala odločitev notranjih ministrov EU, ki so v dveh korakih sprejeli odločitev o premeščanju (relokaciji) skupno 160.000 prosilcev za zaščito iz najbolj obremenjenih vstopnih držav, kot sta Grčija in Italija.
migracije eu
Evropska komisija je na sodišču EU uspešno tožila Češko, Madžarsko in Poljsko. Sodniki so odločili, da so z neizpolnjevanjem obveznosti iz odločitve o kvotah kršile pravo EU. To je bila sicer bolj simbolična zmaga, saj sistem premeščanja prosilcev že tako ni zares deloval. Tudi nov predlog migracijsko-azilnega pakta, ki ga je evropska komisija predstavila lani septembra, vključuje obvezno solidarnost z državami, ki bi bile pod velikim migracijskim pritiskom, tudi s premeščanjem prosilcev, a pri njegovem sprejemanju ni bilo nobenih premikov.
Zakonite in varne poti
Večje težave na zunanjih mejah utegne spet povzročiti napetosti. Očitna razlika z letom 2015 je, da je Afganistan dlje in da Turčija ne bi mogla več kar dopuščati množičnega prehoda ljudi čez mejo v Grčijo. V evropski komisiji zagovarjajo organizirane in varne poti. »Predvsem moramo preprečiti, da ljudje padejo v roke tihotapcev in trgovcev z ljudmi,« je konec tedna ocenila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Ti da Afganistance, ki bežijo pred konfliktom, spravljajo v vsaj enako nevarnost. »Zato bi za tiste, ki se ne morejo vrniti ali ostati doma, ponuditi alternative, « je nadaljevala.
Zakonite in varne poti bi morali ponuditi v globalnem kontekstu, kar bi dosegli z uresničevanjem zavez o preseljevanju ogroženih. To naj bi bila ena od tem današnjega videozasedanja voditeljev G7. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je pozvala vse države, ki so sodelovale v Afganistanu, evropske in druge, naj zagotovijo dovolj kvot za preseljevanje in zagotovijo varne poti za sprejem ljudi, ki potrebujejo zaščito. Članicam EU naj bi bila zagotovljena tudi finančna pomoč Bruslja. Von der Leynova je opozorila, da je v Afganistanu notranje razseljenih 3,7 milijona ljudi. Med njimi je 80 odstotkov žensk in deklet, ki so najbolj ogrožene.
Vsekakor bi v EU sprejeli širši krog ljudi kot le lokalno osebje. »Preseljevanje ranljivih ljudi ima največji pomen, je naša moralno dolžnost,« je prepričana Ursula von der Leyen.
