Gladiatorji so poskrbeli za svojo varnost
Vpletanje francoske vlade v protikoronska pravila dirke ni bil edini precedens na začetku 107. Toura.
Odpri galerijo
Zmaga Juliana Alaphilippa v 2. etapi je bil vrhunec prvega konca tedna Toura. Večjo polemiko, v središču katere so Primož Roglič in njegovi moštveni kolegi iz Jumba Visme, pa je sprožila 1. etapa s številnimi padci.
V jutru pred 156 km dolgo uvodno preizkušnjo s štartom in ciljem v Nici je bil v ospredju še protokol, s katerim naj bi poskrbeli, da se koronavirus ne bi širil po karavani. V sago o tem, v kakšnem primeru bo morala katera od ekip zapustiti dirko, so posegle francoske oblasti. Dale so veto na kompromisni dogovor med prireditelji in vodstvi ekip, da bodo moštva izključena le, če bodo potrdili okužbo pri dveh kolesarjih v roku sedmih dni. Tako se je protokol vrnil na strožjo različico, po kateri k morebitni izključitvi štejejo tudi okužbe spremljevalnega osebja.
Vpletanje nacionalne vlade v pravila na dirki pa ni bil edini precedens ob začetku 107. Toura. Na dirki po Franciji doslej še nismo videli »premirja«, za kakršnega so se kolesarji odločili na drsalnicah v okolici Nice. Tam je v soboto deževalo prvič po nekaj tednih in naliv je iz asfalta potegnil nesnago, ki se je nabirala skozi poletje, oljne madeže, prah … Najboljši kolesarji na svetu so padali kot zrele tepke (niso še povsem potihnile govorice, da naj bi bile ceste tako spolzke, ker naj bi eden od tovornjakov v reklamni karavani Toura nanje spuščal milnico), vse dokler se Roglič, Tony Martin in drugi kolesarji Jumba Visme niso postavili na čelo karavane in nakazali, da bodo nadaljevali v »izletniškem« tempu. Drugi so sledili njihovemu zgledu, razen kolesarjev Astane. Že po nekaj ovinkih je njihov kapetan Miguel Angel Lopez drsel po cesti, kot da bi se vozil po ledenem spustu, njegovo kolo je zadelo ob robnik, Kolumbijec pa je objel prometni znak ...
Dirkanja je bilo tu konec vse do varnejših zaključnih kilometrov (tudi tu so se še vrstili padci) in šprinta, v katerem je bil najmočnejši Alexander Kristoff, moštveni kolega Tadeja Pogačarja in Jana Polanca pri ekipi UAE. Ekipe so preštevale ranjence, najslabše jo je odnesel Lotto Soudal, ki je izgubil Johna Dagenkolba in Philippa Gilberta. Odstopiti je moral tudi kolesar Bahraina McLarna Rafa Valls, sotekmovalec Mateja Mohoriča, edinega od petih Slovencev, ki se je zapletel v padce in jo odnesel z udarcem v koleno.
V Rogličevi ekipi je imel največ težav George Bennett, ki je bil na tleh dvakrat, vendar so mu v cilju pripisali čas zmagovalca. Te sreče ni imel Pavel Sivakov, eden ključnih pomočnikov Egana Bernala pri ekipi Ineos. Po dveh padcih je v cilj prikolesaril 13 minut za glavnino. Uradno v času zmagovalca je v bolečinah etapo končal tudi eden najnevarnejših Rogličevih in Pogačarjevih tekmecev za vrh v skupnem seštevku Thibaut Pinot.
Lahko si le predstavljamo, do kako hudih padcev bi prišlo, če kolesarji ne bi nevtralizirali dirke, vendar ta poteza ni naletela zgolj na odobravanje. Številnim strokovnim komentatorjem je šel v nos »mehkužni« začetek Toura. »Zame je to nepredstavljivo. V svoji karieri nisem videl česa takšnega in ta poteza je zame vredna obžalovanja. Če so si kolesarji Jumba Visme zaželeli nadaljevati počasi, je to njihova pravica, kot je pravica drugih, da dirkajo, kot si sami želijo. Da je Jumbo Visma drugim narekovala, kaj početi, je zame bolj del njihove taktike kot česa drugega. Imajo najmočnejšo ekipo, ki v 1. etapi ni mogla dobiti Toura, lahko pa bi ga izgubila, še posebej, ker je Roglič na štart prišel načet,« je za španski časnik As zapisal nekdanji kolesar Santiago Blanco.
Zmagovalec Toura iz leta 2012 Bradley Wiggins je v svojem komentarju za Eurosport dejal, da naj tisti, ki se bojijo dirkanja, razmišljajo o upokojitvi. Nekatere pa je zmotilo tudi to, da je red delal Roglič in ne Bernal, ki bi moral biti kot lanski zmagovalec gospodar dirke.
Izjave iz karavane kažejo na to, da ni šlo za enostransko potezo Jumba Visme, temveč za odločitev večine kolesarjev, ki so pričakovali, da bo za varnost poskrbela tekmovalna žirija, a so jo zaman pozvali, naj na najbolj nevarnih odsekih nevtralizira dirko. »V zadnjih tednih je bilo veliko padcev. Svetovna kolesarska zveza je imela priložnost, da nekaj stori za našo varnost, vendar je stvari izpustila iz rok, zato smo ukrepali sami. Pred nami je še 20 dni, v katerih bomo z dirkanjem drug drugemu še velikokrat zagrenili življenje,« je Robert Gesink, izkušeni Nizozemec iz Rogličeve ekipe, razkril, kako so kolesarski »gladiatorji« poskrbeli za svojo varnost, ko pristojni tega niso želeli storiti.
Ključni poudarki:
- Francoske oblasti so dale veto na kompromis pri zdravstvenem protokolu.
- Na drsalnici okoli Nice so najboljši kolesarji padali kot zrele tepke.
- Nekaterim je šel »mehkužni« začetek Toura tudi v nos.
V jutru pred 156 km dolgo uvodno preizkušnjo s štartom in ciljem v Nici je bil v ospredju še protokol, s katerim naj bi poskrbeli, da se koronavirus ne bi širil po karavani. V sago o tem, v kakšnem primeru bo morala katera od ekip zapustiti dirko, so posegle francoske oblasti. Dale so veto na kompromisni dogovor med prireditelji in vodstvi ekip, da bodo moštva izključena le, če bodo potrdili okužbo pri dveh kolesarjih v roku sedmih dni. Tako se je protokol vrnil na strožjo različico, po kateri k morebitni izključitvi štejejo tudi okužbe spremljevalnega osebja.
Neobvladljiva drsalnica
Vpletanje nacionalne vlade v pravila na dirki pa ni bil edini precedens ob začetku 107. Toura. Na dirki po Franciji doslej še nismo videli »premirja«, za kakršnega so se kolesarji odločili na drsalnicah v okolici Nice. Tam je v soboto deževalo prvič po nekaj tednih in naliv je iz asfalta potegnil nesnago, ki se je nabirala skozi poletje, oljne madeže, prah … Najboljši kolesarji na svetu so padali kot zrele tepke (niso še povsem potihnile govorice, da naj bi bile ceste tako spolzke, ker naj bi eden od tovornjakov v reklamni karavani Toura nanje spuščal milnico), vse dokler se Roglič, Tony Martin in drugi kolesarji Jumba Visme niso postavili na čelo karavane in nakazali, da bodo nadaljevali v »izletniškem« tempu. Drugi so sledili njihovemu zgledu, razen kolesarjev Astane. Že po nekaj ovinkih je njihov kapetan Miguel Angel Lopez drsel po cesti, kot da bi se vozil po ledenem spustu, njegovo kolo je zadelo ob robnik, Kolumbijec pa je objel prometni znak ...
Dirkanja je bilo tu konec vse do varnejših zaključnih kilometrov (tudi tu so se še vrstili padci) in šprinta, v katerem je bil najmočnejši Alexander Kristoff, moštveni kolega Tadeja Pogačarja in Jana Polanca pri ekipi UAE. Ekipe so preštevale ranjence, najslabše jo je odnesel Lotto Soudal, ki je izgubil Johna Dagenkolba in Philippa Gilberta. Odstopiti je moral tudi kolesar Bahraina McLarna Rafa Valls, sotekmovalec Mateja Mohoriča, edinega od petih Slovencev, ki se je zapletel v padce in jo odnesel z udarcem v koleno.
V Rogličevi ekipi je imel največ težav George Bennett, ki je bil na tleh dvakrat, vendar so mu v cilju pripisali čas zmagovalca. Te sreče ni imel Pavel Sivakov, eden ključnih pomočnikov Egana Bernala pri ekipi Ineos. Po dveh padcih je v cilj prikolesaril 13 minut za glavnino. Uradno v času zmagovalca je v bolečinah etapo končal tudi eden najnevarnejših Rogličevih in Pogačarjevih tekmecev za vrh v skupnem seštevku Thibaut Pinot.
Kdo je gospodar?
Lahko si le predstavljamo, do kako hudih padcev bi prišlo, če kolesarji ne bi nevtralizirali dirke, vendar ta poteza ni naletela zgolj na odobravanje. Številnim strokovnim komentatorjem je šel v nos »mehkužni« začetek Toura. »Zame je to nepredstavljivo. V svoji karieri nisem videl česa takšnega in ta poteza je zame vredna obžalovanja. Če so si kolesarji Jumba Visme zaželeli nadaljevati počasi, je to njihova pravica, kot je pravica drugih, da dirkajo, kot si sami želijo. Da je Jumbo Visma drugim narekovala, kaj početi, je zame bolj del njihove taktike kot česa drugega. Imajo najmočnejšo ekipo, ki v 1. etapi ni mogla dobiti Toura, lahko pa bi ga izgubila, še posebej, ker je Roglič na štart prišel načet,« je za španski časnik As zapisal nekdanji kolesar Santiago Blanco.
Zmagovalec Toura iz leta 2012 Bradley Wiggins je v svojem komentarju za Eurosport dejal, da naj tisti, ki se bojijo dirkanja, razmišljajo o upokojitvi. Nekatere pa je zmotilo tudi to, da je red delal Roglič in ne Bernal, ki bi moral biti kot lanski zmagovalec gospodar dirke.
Izjave iz karavane kažejo na to, da ni šlo za enostransko potezo Jumba Visme, temveč za odločitev večine kolesarjev, ki so pričakovali, da bo za varnost poskrbela tekmovalna žirija, a so jo zaman pozvali, naj na najbolj nevarnih odsekih nevtralizira dirko. »V zadnjih tednih je bilo veliko padcev. Svetovna kolesarska zveza je imela priložnost, da nekaj stori za našo varnost, vendar je stvari izpustila iz rok, zato smo ukrepali sami. Pred nami je še 20 dni, v katerih bomo z dirkanjem drug drugemu še velikokrat zagrenili življenje,« je Robert Gesink, izkušeni Nizozemec iz Rogličeve ekipe, razkril, kako so kolesarski »gladiatorji« poskrbeli za svojo varnost, ko pristojni tega niso želeli storiti.
Preberite še:
Predstavitvene informacije
Komentarji:
09:00
Jesensko branje