Leto 1945 je bilo v Nemčiji prelomno iz številnih zornih kotov. Zavezniki so končali najbolj pomembno bitko, manj usodna pa se je začela na jugu, v švabskem naselju Nördlingen na Bavarskem. Rodil se je fantastični nogometaš, eden najboljših napadalcev vseh časov Gerd Müller, ki je na praznik Marijinega vnebovzetja tudi sam odšel na potovanje proti nebu. Nogometna družina je izgubila enega svojih največjih asov.

Žalostno, toda vendarle pričakovano novico je sporočila Müllerjeva soproga Uschi. Že lani, ko je nekdanji zvezdnik Bayerna in nemške reprezentance dopolnil 75 let, je potrdila, da soprogu kaže vse slabše v boju z demenco in Alzheimerjevo boleznijo.

»Vedno je bil borec in tudi zdaj je, le da večino časa spi. Je tih in miren in mislim, da ne trpi. Upam, da ne more razmišljati o svoji usodi, o bolezni, ki človeku odvzame zadnji košček dostojanstva,« je dejala pred slabim letom in dodala, da se ne more sam niti prehranjevati. Müller rojstnega dneva lani ni praznoval. Zanj niso načrtovali uradnih srečanj ali obiskov. Odkar so mu diagnosticirali demenco, je bil v oskrbi v domu za starejše občane na Bavarskem.



Ob letu osorej je končal trpljenje zadnjih let, toda v bogatem in pestrem življenju je vendarle doživel več kot večina, ki dočaka tudi starost sto let. Vsi mu priznavajo veličino in niso mu zaman nadeli vzdevka Bombnik. Visok je bil le 1,76 metra, toda z eksplozivnostjo je bil kralj kazenskega prostora.
 

V vsakem trenutku je vedel, kje stojijo vrata

»Kot napadalec moraš vselej vedeti, kje stojijo vrata. Jaz sem natančno vedel. Gol moraš biti sposoben zadeti miže, zato moraš v vsakem trenutku vedeti, kje si postavljen znotraj prostora. Če moraš o tem razmišljati, je že prepozno,« je slikovito razkril skrivnost odličnega napadalca Müller.



V klubski karieri je zabil 645 golov na 716 tekmah – v majici Bayerna je zabil 566 golov v 607 tekmah –, tudi v dresu tedanje Zahodne Nemčije je neizprosno rešetal mreže tekmecev: zbral je neverjetnih 68 golov v pičlih 62 tekmah, vključno s 14 na svetovnih prvenstvih! Njegov mundialski rekord je držal 32 let, ko ga je presegel Brazilec Ronaldo (15), še dlje pa je šel Müllerjev rojak Miroslav Klose (16), ki pa je vsem nalil čistega vina.

»Nikdar se ne bi postavil na raven Gerda. Za svoj dosežek je potreboval drastično manj tekem kot jaz. To pove o njem vse. Njegovi dosežki so edinstveni, to sem mu povedal tudi osebno,« je zatrdil Klose o slovitem rojaku, ki je ob trofejah z Bayernom ozaljšal domačo vitrino z naslovoma svetovnega (1974) in evropskega prvaka (1976).
 

Pretiraval s pijačo

Dobro ga je poznal doslej najboljši slovenski nogometaš Brane Oblak. V odlični biografiji, ki jo je napisal Ivo Gajič, je Ljubljančan spregovoril tudi o Müllerju, s katerim si je delil slačilnico Bayerna ob koncu 70. let prejšnjega stoletja (1977–79), pogosto tudi sobo.



Tako Müller kot Oblak sta bila člana idealne enajsterice mundiala 1974 – Oblak je opozoril nase v majici Jugoslavije –, Ljubljančan je poznal njegove slabosti. »Rad je imel alkohol, najraje je pil viski, in karte. Ženske ga niso zanimale. Ko sem enkrat ponoči iz omare v sobi nekaj vzel, se je name usul ducat steklenic. Od tega je bilo pol praznih in sploh nisem opazil, kdaj jih je spil. Včasih smo pili skupaj, toda on je pretiraval. Toda dokler je zabijal gole in zmagoval, so ga pustili pri miru,« je povedal Oblak in razkril eno od Müllerjevih lastnosti, ki ga je gotovo naredila uspešnega – nos za gol, kot rečemo v nogometnem žargonu, in željo po zmagovanju.



»Ni bil preveč hiter in vzdržljiv. Ko smo tekli daljše razdalje, je on še kar tekel, medtem ko smo mi že vsi opravili nalogo. Tudi tehnično ni bil močno podkovan nogometaš, toda imel je sijajen občutek za gol, kot ga ni imel nihče drug,« je zatrdil Oblak in razkril: »Tako velike želje po zmagah nisem videl ne prej ne pozneje. Četudi je izgubil le na treningu, je jokal. Kaj šele na tekmah.«