Guccijev vrt naslade
V prvi Guccijevi kolekciji prestižnega nakita se prepletajo večna ljubezen, živalsko kraljestvo in seveda živobarvni dragulji
Odpri galerijo
Kolekcija prestižnega nakita je spletena okoli večne ljubezni, živalskega kraljestva in posameznega dragulja. Foto promocijsko gradivo
Od nedavnega na slavni pariški 16 Place Vendôme vabi Hortus Deliciarium z več kot 200 razkošnimi draguljarskimi mojstrovinami, ki slovi kot prva kolekcija prestižnega nakita modne hiše Gucci. In je dobesedno (prvi) vrt naslade njihovega kreativnega direktorja, Italijana Alessandra Micheleja.
Že od januarja 2015, ko je dolgolasi modni mag prevzel vodenje te, nekoč šminkerske znamke, je sam najboljša reklama za slog, ki ga ustvarja in s katerim je okužil svet visoke mode, jo naredil bolj dekadentno, transspolno ter bolj kot s prihodnostjo križal z daljno preteklostjo.
Nič drugače ni z nakitom. Res je, da Guccijev krovni konglomerat Kering močno pospešuje s prizadevanji v sektorju dragega nakita – mimogrede, na začetku prejšnjega meseca so na Place Vendôme odprli (kitajsko) draguljarno Qeelin, ki je v njihovi večinski lasti –, a res je tudi, da je nakit ena od največjih Michelejevih obsesij. Prstane pogosto nosi na vseh prstih, več naenkrat, mnoge, od elizabetinskega pečatnega prstana do viktorijanskega v obliki kače, je našel na svojih številnih odpravah po bolšjakih, marsikaterega je oblikoval sam. Nosi tudi številne obeske, enega je izdelal za svojega partnerja Giovannija Attilija, profesorja urbanizma z univerze Sapienza v Rimu, s katerim sta par že desetletje.
Kot je povedal za revijo AnOther, si je, ko je imel res dolge lase, odrezal pramen, iz njega spletel kito in tako kot v viktorijanskih časih iz njega izdelal obesek s perlami. »Ljubim stare dragulje, saj imajo zgodovino, pripovedujejo zgodbo,« pravi. Že ime njegove prve kolekcije prestižnega nakita za Gucci je starinsko, deli si ga s srednjeveško učno rokopisno enciklopedijo za novince v samostanu v Hohenburgu v Alzaciji ter pomeni vrt naslade. Vanj je »nasadil« večinoma unikatne kose iz zlata, poldragih in dragih kamnov, v katere pa je ujel njemu drage oblike in podobe, ki so so v štirih letih del Guccijevega estetskega kanona in ikonografije; levje glave, zmaje, ki poskušajo požreti svoj rep, tudi čebele.
Uradno je oblikovanje spletal okoli treh tem: večne ljubezni, živalskega kraljestva in posameznega dragulja. Vsak je namreč unikatno določen, kar po Michelejevem videnju izkazuje neskladno simetrijo ter uteleša nepopolnost, kar je le preslikava tako ljubezni kot živali – ki niso popolne.
Michele je med zlatimi viticami, cvetjem in prebodenimi srci, ki spominjajo na relikvije, predvidel topaze medene in rožnate barve, zelene turmaline, mandarinske granate, diamante, rožnate in modre safirje, prelivajoče se opale in rumene berile. Kolekcija, ki poustvarja starinske oblike, se zdi kot prefinjena zbirka, skrbno spravljena na zelenkasti saten in pod ključ starinskih, temnorjavih vitrin draguljarne, ki je popolno nasprotje z bolj radoživimi Guccijevimi modnimi butiki. Uvedba linije prestižnega nakita bo po besedah Keringovega izvršnega direktorja François-Henri Pinaulta »še dodatno okrepila že tako zelo visoko pozicioniranje Guccija«.
A potem ko je Gucci zadnja tri leta beležil eksplozivno hitro rast, je vrednost delnic sredi prejšnjega meseca padla, saj prodaja v letošnjem drugem kvartalu ni dosegla napovedane. K temu je med drugim prispevala slabša prodaja v ZDA, ki jo je mogoče pripisati zmanjšanju števila kitajskih obiskovalcev, prizadela pa ni samo Guccija, ampak tudi drugo Keringovo prestižno modno znamko Yves Saint Laurent. Kot ugotavlja Keringov finančni direktor Jean-Marc Duplaix, je trg postal bolj zapleten, kar se kaže pri prodaji vseh njihovih znamk. Kljub vsemu je Gucci, ki so mu prihodki v letošnji prvi polovici leta zrasli za 16-odstotkov na 4,6 milijarde evrov, še vedno njihov paradni konj, saj konglomeratu prinaša 40 odstotkov prihodkov.
Alessandro Michele pogosto razglaša, da je njegov Guccijev svet inkluziven. V zadnjih štirih letih pod imenom te znamke, ustanovljene v Firencah pred skoraj stoletjem, trga in lepi kaotičen kolaž preteklosti in sedanjosti, križa renesančne vplive s sodobnimi in ustvarja svojo verzijo luksuza, ki se zdi bolj eksplozija vintidža kot modnega elitizma.
Tudi na piste in v oglasne kampanje postavlja različne izkaze ženske lepote. V Guccijevem imenu sta nastopili celo 80-letna ameriška igralka Vanessa Redgrave in slavna Hitchcockova blondinka, danes osivela Tippi Hedren. Za obraz njegovega dragocenega vrta naslade pa si je izbral angleško pevko Florence Welch.
V svojih kreacijah meša vse tisto, kar je doživel v 70. in 80. letih v Rimu, kjer so bili turisti skorajda edini, ki so vnašali in prinašali drugačnost, minula stoletja, ki jih je med obiskovanjem rimskih cerkva, galerij in muzejev spoznaval z očetom, prav tako dolgolasim in dolgobradim hipijem, po poklicu tehnikom pri Alitalia, pa tudi svet filma, s katerim se je poklicno ukvarjala njegova mama. V njegovih kolekcijah se brez dvoma zrcali njegova prvotna želja, da bi postal kostumograf. Študiral je na rimski akademiji za kostumografijo in modo, kjer so ga navdušila srečanja z legendarnim italijanskim kostumografom Pierom Tosijem, stvariteljem kostumov, pričesk in mask za tako velike filmarje, kot so bili Visconti, Pasolini in Fellini. Čeprav ga Michele šteje za spomenik, za boga, je bila zanj moda bolj praktična izbira. A iz nje sam bolj kot ne gradi svojevrsten spomenik.
Že od januarja 2015, ko je dolgolasi modni mag prevzel vodenje te, nekoč šminkerske znamke, je sam najboljša reklama za slog, ki ga ustvarja in s katerim je okužil svet visoke mode, jo naredil bolj dekadentno, transspolno ter bolj kot s prihodnostjo križal z daljno preteklostjo.
Nič drugače ni z nakitom. Res je, da Guccijev krovni konglomerat Kering močno pospešuje s prizadevanji v sektorju dragega nakita – mimogrede, na začetku prejšnjega meseca so na Place Vendôme odprli (kitajsko) draguljarno Qeelin, ki je v njihovi večinski lasti –, a res je tudi, da je nakit ena od največjih Michelejevih obsesij. Prstane pogosto nosi na vseh prstih, več naenkrat, mnoge, od elizabetinskega pečatnega prstana do viktorijanskega v obliki kače, je našel na svojih številnih odpravah po bolšjakih, marsikaterega je oblikoval sam. Nosi tudi številne obeske, enega je izdelal za svojega partnerja Giovannija Attilija, profesorja urbanizma z univerze Sapienza v Rimu, s katerim sta par že desetletje.
Obesek iz kite
Kot je povedal za revijo AnOther, si je, ko je imel res dolge lase, odrezal pramen, iz njega spletel kito in tako kot v viktorijanskih časih iz njega izdelal obesek s perlami. »Ljubim stare dragulje, saj imajo zgodovino, pripovedujejo zgodbo,« pravi. Že ime njegove prve kolekcije prestižnega nakita za Gucci je starinsko, deli si ga s srednjeveško učno rokopisno enciklopedijo za novince v samostanu v Hohenburgu v Alzaciji ter pomeni vrt naslade. Vanj je »nasadil« večinoma unikatne kose iz zlata, poldragih in dragih kamnov, v katere pa je ujel njemu drage oblike in podobe, ki so so v štirih letih del Guccijevega estetskega kanona in ikonografije; levje glave, zmaje, ki poskušajo požreti svoj rep, tudi čebele.
Uradno je oblikovanje spletal okoli treh tem: večne ljubezni, živalskega kraljestva in posameznega dragulja. Vsak je namreč unikatno določen, kar po Michelejevem videnju izkazuje neskladno simetrijo ter uteleša nepopolnost, kar je le preslikava tako ljubezni kot živali – ki niso popolne.
Michele je med zlatimi viticami, cvetjem in prebodenimi srci, ki spominjajo na relikvije, predvidel topaze medene in rožnate barve, zelene turmaline, mandarinske granate, diamante, rožnate in modre safirje, prelivajoče se opale in rumene berile. Kolekcija, ki poustvarja starinske oblike, se zdi kot prefinjena zbirka, skrbno spravljena na zelenkasti saten in pod ključ starinskih, temnorjavih vitrin draguljarne, ki je popolno nasprotje z bolj radoživimi Guccijevimi modnimi butiki. Uvedba linije prestižnega nakita bo po besedah Keringovega izvršnega direktorja François-Henri Pinaulta »še dodatno okrepila že tako zelo visoko pozicioniranje Guccija«.
Inkluziven Guccijev svet
A potem ko je Gucci zadnja tri leta beležil eksplozivno hitro rast, je vrednost delnic sredi prejšnjega meseca padla, saj prodaja v letošnjem drugem kvartalu ni dosegla napovedane. K temu je med drugim prispevala slabša prodaja v ZDA, ki jo je mogoče pripisati zmanjšanju števila kitajskih obiskovalcev, prizadela pa ni samo Guccija, ampak tudi drugo Keringovo prestižno modno znamko Yves Saint Laurent. Kot ugotavlja Keringov finančni direktor Jean-Marc Duplaix, je trg postal bolj zapleten, kar se kaže pri prodaji vseh njihovih znamk. Kljub vsemu je Gucci, ki so mu prihodki v letošnji prvi polovici leta zrasli za 16-odstotkov na 4,6 milijarde evrov, še vedno njihov paradni konj, saj konglomeratu prinaša 40 odstotkov prihodkov.
Alessandro Michele pogosto razglaša, da je njegov Guccijev svet inkluziven. V zadnjih štirih letih pod imenom te znamke, ustanovljene v Firencah pred skoraj stoletjem, trga in lepi kaotičen kolaž preteklosti in sedanjosti, križa renesančne vplive s sodobnimi in ustvarja svojo verzijo luksuza, ki se zdi bolj eksplozija vintidža kot modnega elitizma.
Alessandro Michele je leto po imenovanju za kreativnega direktorja Guccija prejel britansko modno nagrado za oblikovalca leta 2016 Foto Reuters
Obraz nakita Florence Welch
Tudi na piste in v oglasne kampanje postavlja različne izkaze ženske lepote. V Guccijevem imenu sta nastopili celo 80-letna ameriška igralka Vanessa Redgrave in slavna Hitchcockova blondinka, danes osivela Tippi Hedren. Za obraz njegovega dragocenega vrta naslade pa si je izbral angleško pevko Florence Welch.
V svojih kreacijah meša vse tisto, kar je doživel v 70. in 80. letih v Rimu, kjer so bili turisti skorajda edini, ki so vnašali in prinašali drugačnost, minula stoletja, ki jih je med obiskovanjem rimskih cerkva, galerij in muzejev spoznaval z očetom, prav tako dolgolasim in dolgobradim hipijem, po poklicu tehnikom pri Alitalia, pa tudi svet filma, s katerim se je poklicno ukvarjala njegova mama. V njegovih kolekcijah se brez dvoma zrcali njegova prvotna želja, da bi postal kostumograf. Študiral je na rimski akademiji za kostumografijo in modo, kjer so ga navdušila srečanja z legendarnim italijanskim kostumografom Pierom Tosijem, stvariteljem kostumov, pričesk in mask za tako velike filmarje, kot so bili Visconti, Pasolini in Fellini. Čeprav ga Michele šteje za spomenik, za boga, je bila zanj moda bolj praktična izbira. A iz nje sam bolj kot ne gradi svojevrsten spomenik.
