Hladen tuš za kreditojemalce v frankih
Sodni epilog pri kreditih v švicarskih frankih: kreditna pogodba je veljavna.
Odpri galerijo
LJUBLJANA SLOVENIJA 21.9.2011 DENAR SVICARSKI FRANK FOTO JOZE SUHADOLNIK Foto Joze Suhadolnik
Ljubljana – Banke so v pravdni bitki proti kreditojemalcem v švicarskih frankih, kot kaže, dosegle prelomno zmago. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo, ki so je pred najvišjo redno sodno instanco v tožbi zoper eno od bank zahtevali kreditojemalci
Senat vrhovnega sodišča je razsodil, da je bila v tem primeru pojasnilna dolžnost banke ustrezno in pošteno opravljena. Z drugimi besedami; banka je na razumljiv način za povprečnega potrošnika pojasnila tveganja in koristi sklenitve kreditne pogodbe v švicarskih frankih. »Končni epilog glede zatrjevanja ničnosti pogodb je dočakala prva od zadev, povezanih s krediti v švicarskih frankih,« so sporočili z vrhovnega sodišča.
Vrhovno sodišče je tokrat tretjič izdalo odločbo v zvezi s krediti v švicarskih frankih. V prejšnjih dveh primerih je sodišče zadevi vrnilo v ponovno odločanje.
Spomnimo, prejšnji teden smo pisali o sodbi vrhovnega sodišča v primeru banke Sparkasse: Razkrivamo sodbo vrhovnega sodišča o kreditih v frankih
V novem primeru je vrhovno sodišče razglasilo sodbo in revizijo zavrnilo, kar pomeni da trije tožniki kreditojemalci niso uspeli s tožbo za ničnost dveh pogodb. Trdili so, da je šlo za oderuški pogodbi, da banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, sklenitev kredita naj bi nasprotovala predpisom. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta presodili, da kreditni pogodbi nista nični, zdaj je temu pritrdilo še vrhovno sodišče.
Na vprašanje, kaj sodba pomeni za ostale primere, je Miha Juhart, profesor na ljubljanski pravni fakulteti, odgovoril, da je tudi praksa evropskega sodišča je, da je treba upoštevati okoliščine posameznega primera: »Praksa nižjih sodišč je šla v smeri ničnosti pogodb, medtem ko se stališče vrhovnega sodišča vrača na predpostavko, da je treba upoštevati posamezen primer in za vsak primer ugotoviti, kdaj je prišlo do kršitve pojasnile dolžnosti.«
Senat vrhovnega sodišča je razsodil, da je bila v tem primeru pojasnilna dolžnost banke ustrezno in pošteno opravljena. Z drugimi besedami; banka je na razumljiv način za povprečnega potrošnika pojasnila tveganja in koristi sklenitve kreditne pogodbe v švicarskih frankih. Pogoj o vračilu kredita je torej jasen in razumljiv.
Tudi če banka potrošniku ne bi dala ustreznih pojasnil, torej če ne bi pravilno izpolnila svoje posojilne dolžnosti, to še ni pogoj za ničnost pogodbe. Treba je namreč narediti presojo nepoštenosti pogodbe ter pri tem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri, torej ali je namerno zavajala potrošnika, in ali obstaja znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbe je pogoj za ničnost kreditne pogodbe, je zapisalo sodišče. V zadnjem primeru pa, kot zapisano, sodišče sploh ni presojalo (ne)poštenosti pogodbe, saj je že prej ugotovilo, da je banka jasno in razumljivo pojasnila pogodbo.
Besedilo sodbe je dosegljivo tukaj.
V obrazložitvi svoje odločitve vrhovno sodišče med drugim poudarja, da je bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc, v kateri je to začrtalo smernice za presojo ustreznosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, predvsem v tem, da mora stopnja informiranja potrošnikov dosegati določeno intenzivnost, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v obdobju sklepanja spornih kreditnih pogodb pravo – tako slovensko nacionalno pravo kot pravo EU – ni nalagalo. Kreditojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, ter imeti možnost za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil.
Po drugi strani Vrhovno sodišče poudarja, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.
Poraz kreditojemalcev na sodišču bi lahko pomenil tudi manjše možnosti Združenja frank, da uspe politiko prepričati v podporo zakonu, ki bi reševal njihovo problematiko. Za to si Združenje frank namreč še vedno prizadeva, saj so »k sistemski ureditvi položaja kreditojemalcev v švicarskih frankih« lobirali že pri sedanjem finančnem ministru Andreju Bertonclju.
Senat vrhovnega sodišča je razsodil, da je bila v tem primeru pojasnilna dolžnost banke ustrezno in pošteno opravljena. Z drugimi besedami; banka je na razumljiv način za povprečnega potrošnika pojasnila tveganja in koristi sklenitve kreditne pogodbe v švicarskih frankih. »Končni epilog glede zatrjevanja ničnosti pogodb je dočakala prva od zadev, povezanih s krediti v švicarskih frankih,« so sporočili z vrhovnega sodišča.
Vrhovno sodišče je tokrat tretjič izdalo odločbo v zvezi s krediti v švicarskih frankih. V prejšnjih dveh primerih je sodišče zadevi vrnilo v ponovno odločanje.
Spomnimo, prejšnji teden smo pisali o sodbi vrhovnega sodišča v primeru banke Sparkasse: Razkrivamo sodbo vrhovnega sodišča o kreditih v frankih
V novem primeru je vrhovno sodišče razglasilo sodbo in revizijo zavrnilo, kar pomeni da trije tožniki kreditojemalci niso uspeli s tožbo za ničnost dveh pogodb. Trdili so, da je šlo za oderuški pogodbi, da banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, sklenitev kredita naj bi nasprotovala predpisom. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta presodili, da kreditni pogodbi nista nični, zdaj je temu pritrdilo še vrhovno sodišče.
Na vprašanje, kaj sodba pomeni za ostale primere, je Miha Juhart, profesor na ljubljanski pravni fakulteti, odgovoril, da je tudi praksa evropskega sodišča je, da je treba upoštevati okoliščine posameznega primera: »Praksa nižjih sodišč je šla v smeri ničnosti pogodb, medtem ko se stališče vrhovnega sodišča vrača na predpostavko, da je treba upoštevati posamezen primer in za vsak primer ugotoviti, kdaj je prišlo do kršitve pojasnile dolžnosti.«
O pojasnilni dolžnosti
Senat vrhovnega sodišča je razsodil, da je bila v tem primeru pojasnilna dolžnost banke ustrezno in pošteno opravljena. Z drugimi besedami; banka je na razumljiv način za povprečnega potrošnika pojasnila tveganja in koristi sklenitve kreditne pogodbe v švicarskih frankih. Pogoj o vračilu kredita je torej jasen in razumljiv.
Tudi če banka potrošniku ne bi dala ustreznih pojasnil, torej če ne bi pravilno izpolnila svoje posojilne dolžnosti, to še ni pogoj za ničnost pogodbe. Treba je namreč narediti presojo nepoštenosti pogodbe ter pri tem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri, torej ali je namerno zavajala potrošnika, in ali obstaja znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbe je pogoj za ničnost kreditne pogodbe, je zapisalo sodišče. V zadnjem primeru pa, kot zapisano, sodišče sploh ni presojalo (ne)poštenosti pogodbe, saj je že prej ugotovilo, da je banka jasno in razumljivo pojasnila pogodbo.
Besedilo sodbe je dosegljivo tukaj.
Grafični prikazi in izračuni niso nujni
V obrazložitvi svoje odločitve vrhovno sodišče med drugim poudarja, da je bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc, v kateri je to začrtalo smernice za presojo ustreznosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, predvsem v tem, da mora stopnja informiranja potrošnikov dosegati določeno intenzivnost, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v obdobju sklepanja spornih kreditnih pogodb pravo – tako slovensko nacionalno pravo kot pravo EU – ni nalagalo. Kreditojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, ter imeti možnost za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil.
O informiranju
Po drugi strani Vrhovno sodišče poudarja, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.
Poraz kreditojemalcev na sodišču bi lahko pomenil tudi manjše možnosti Združenja frank, da uspe politiko prepričati v podporo zakonu, ki bi reševal njihovo problematiko. Za to si Združenje frank namreč še vedno prizadeva, saj so »k sistemski ureditvi položaja kreditojemalcev v švicarskih frankih« lobirali že pri sedanjem finančnem ministru Andreju Bertonclju.
