Iz Marijinega kipa je pritekla kri

Ljubno je značilna gorenjska vas, ki ima enkratno lego in vrsto posebnosti, ki jih bomo težko našli še kje drugje. Kjer se začenja viadukt Lešnica in za njim Ljubensko polje, se odpre eden najlepših pogledov na Gorenjskem. Na pobočju leži naselje s cerkvijo in v ozadju se dviguje Triglav.
Stari del vasi je strnjeno naselje na strmem pobočju. Lega vasi zgovorno priča, kako so kmetje nekoč cenili plodno zemljo. Hiše in gospodarska poslopja so gradili na pobočjih, da so ohranili polja. Hiše so večinoma še ohranile prvotno podobo. Grič nad vasjo in cerkvijo se že od nekdaj imenuje Luben, ki je staroslovanskega izvora in pomeni vzpetino, čelo. S povečanjem naselja je tudi vas prevzela ime Luben in od tod Ljubno. Po farnem zavetniku sv. Lovrencu se je vas nekaj časa imenovala Sveti Lovrenc v Leševju. Prvi znani zapisani podatki o kraju iz leta 1538 omenjajo lončarsko in keramično obrt, kar je bilo skozi stoletje posebnost kraja. Izdelki ljubenskih lončarjev so bili zelo kakovostni in cenjeni daleč naokrog, vendar je ta obrt s prvo svetovno vojno zamrla. Močno je bila razvita tudi čevljarska obrt, ki se je ohranila vse do druge svetovne vojne.

Zadnja služba Janeza Jalna

Velika baročna cerkev stoji na pobočju nad vasjo, ki je znana pod imenom Pri Mariji Udarjeni. Žal ni znano, kdaj je bila sezidana prva cerkev v Ljubnem. Znani zapisi o prejšnji cerkvi sv. Lovrenca so iz leta 1538, gotovo pa je bila že mnogo prej kot podbreška podružnica. Zaradi vedno več romarjev so v Ljubnem potrebovali več prostora, zato so po letu 1692 na severni strani cerkvene ladje na delu pokopališča dozidali kapelo Svetih treh kraljev in ob prezbiteriju še prostorno zakristijo. Leta 1828 je zgorela streha na cerkvi in zvoniku. Naslednje leto je bila že obnovljena. O tem priča napis nad srednjimi stranskimi vrati, ki se v prevodu glasi: »Ta cerkev božje Matere Marije je bila 1. oktobra 1828 po požaru poškodovana. Naslednje leto zopet popravljena po darovih dobrotnikov.« Napis je v obliki kronograma in je v latinskih črkah razvidna letnica 1828. Leta 1946 so cerkev prebelili, freske pa osvežili. Delo je vodil slikar Miha Maleš, ki je na fasado naslikal podobo sv. Krištofa.

Na zidu v prezbiteriju je v okvirjih z različnimi vzorci in napisi nameščenih več votivnih podob ali zaobljubljenih slik. Iz zahvale za rešenega otroka so zgradili celo kapelo Svetih treh kraljev. Kot pravi izročilo, je bila zidana po zaobljubi neke družine, ki je stanovala pri Hlevarju in jim je umrl otrok, a je po Marijini priprošnji spet oživel. Številne druge votivne slike, ki visijo okrog oltarja, še dandanes pričajo o zaupanju romarjev do udarjene Marije. V župnijski cerkvi Matere božje v Ljubnem na Gorenjskem je služboval tudi pisatelj Janez Jalen; to je bila tudi njegova zadnja služba, saj je v Ljubnem umrl 12. aprila 1966. Pokopan je na rodinskem pokopališču, torej v vasi, kjer se je rodil 26. maja 1891. Svet pod Stolom mu je bil zmeraj najljubši in iz njega je tudi zrasel. Očetovo pripovedovanje o življenju ljudi pod Stolom je bilo za mladega Jalna prva pisateljska šola. Življenjska pot ga je najprej vodila na prvo službeno mesto v Srednjo vas v Bohinju, pozneje pa je služboval po različnih krajih slovenske zemlje, to je v Črnomlju, Stari Loki, Trnovem, Notranjih Goricah, Ljubljani in nazadnje v Ljubnem na Gorenjskem. Janez Jalen je svojo pisateljsko moč pokazal v Vozarjih, v delu, ki ga sestavljajo tri pripovedi: Ovčar Marko, Tri zaobljube in Izpodkopana cesta.

V senci Brezij

Malo romarjev, ki danes po gorenjski avtocesti drvijo mimo Ljubnega, še ve, da je v vasi Marijina božja pot. Zasenčila jo je slava svetišča na Brezjah, ki je le streljaj naprej. Nekateri pa vseeno še vedno zaidejo sem, morda po davni zaobljubi ali pa ravno zaradi nenavadne zgodbe o udarjeni Mariji in nesreče, ki se je pripetila zidarju Gregorju Erženu pred natanko 326 leti. Tako natančen podatek in z njim letnico 1692 navaja tudi pisatelj Janez Jalen v Treh zaobljubah.

Cerkev sv. Lovrenca je imela zadaj lopo in med obnovo cerkve je bil v njej kip Marije Pomočnice. Pri delu je pomagal tudi zidar Gregor Eržen, ki je bil doma iz Kamne Gorice. Bil je precej spreten, a hkrati tudi prevzeten. Imel je dekle z imenom Marija. Ko je hodil mimo Marijinega kipa, je govoril, da ima nebeška mati sicer lepe oči, a da ima njegova Marija še lepše. Zazdelo se mu je, da mu je kip odkimal, da to ni res. To ga je razjezilo in iz objestne bahavosti je dvignil zidarsko kladivo, ga zavihtel in udaril božjo Porodnico na levo sence. Pa se je isti hip zgrozil. Pokazala se je rana in iz nje je pritekla živa kri. Gregor je padel na kolena in začel glasno vpiti na pomoč. Prihitele so ženske in s sveže opranimi prti poskušale zaustaviti rožno rdečo kri, a se jim nikakor hotelo povsem posrečiti. Ni sicer več tekla, po malem pa je še zmeraj polzela.

Ljudska pripoved poroča tudi, da je zidar gledal Marijin kip in rekel: »Kaj me gledaš, lipov les?« in udaril Marijo, ona pa mu je odgovorila: »Res sem lipov les, pa tudi Marija vmes.« Ljudi je zgodba o Mariji Udarjeni zelo prevzela. Tedanji župnik v Podbrezjah, kamor je takrat spadalo Ljubno, Adam Gregor Engelman, je poklical podobarja, ki naj bi udarjeno mesto na Marijinem kipu popravil in prebarval. Toda zaman. Rana se ni dala popraviti in zaceliti. Ta rana se vidi še danes. Marijin kip so postavili v tron velikega oltarja. Začela se je božja pot k Mariji Udarjeni v Ljubno.

Bos v Rim

Gregor Eržen se je kesal, da je obupaval, ko si ga noben duhovnik, niti sam škof Žiga Krištof Herberstein, čeprav grof, ni upal odvezati bogoskrunskega greha. Zidar Eržen je tuhtal in tuhtal, saj se je njegovo življenje po nesrečnem udarcu Marije močno spremenilo. Gregor je razdal vse svoje trdo prislužene denarje in se bos napotil v Rim, da poprosi samega svetega očeta odveze.

»Čez dve leti se je vrnil, sicer s krvavimi nogami, pa z Bogom spravljen,« pravi Janez Jalen. »Šele njegov vdano spokorni poljub na udarjeno sence je povsem ustavil kri in Marija je sama spremila skesano dušo zidarja Gregorja Eržena pred nebeškega sodnika in mu zadobila milost svetega raja. Kri se je ustavila, rana pa še do današnjih dni ni povsem otrdela in se zasušila.«
Ljubenska božja pot je po letu 1863, ko je zacvetela brezjanska, začela toniti v pozabo. »V tistih napoleonskih časih, ko na Brezjah še niti podobe Matere božje ni bilo, so bile zaradi množic romarjev na najbolj slovečo božjo pot na Gorenjskem k Mariji Udarjeni gostilne okrog cerkve v Ljubnem kar posejane,« piše Janez Jalen.

Zvonovi so sami zvonili

Pravijo, da si je zidar Gregor Eržen zadal posebno nalogo: vsakega je spodbujal k Marijinemu češčenju. Rad je tudi pripovedoval, kaj se mu je zgodilo. Zgodbo in pričevanja ljudi, ki so to doživeli, je zapisal kaplan Sebastijan Pogačar, ki je pastiroval v Ljubnem v letih 1755–1762. Še enkrat je dal raziskati in preveriti verodostojnost tega dogodka. Bilo je 3. in 4. julija 1755, to je 63 let po dogodku, ko je Pogačar zbral stare ljudi in jih pod prisego zaslišal. To so bili: Jakob Kokal, star 73 let, Matija Pesterl (79 let), Valentin Jakopič, Miha Pičman (79 let), Andrej Šparovec in Matija Ušlakar (90 let). Šparovčeva mama je pripovedovala otrokom, kako je z robcem brisala kri, ki je tekla iz rane udarjenega Marijinega kipa.
»Navedene priče so povedale še več nenavadnih stvari, na primer da so v Ljubnem zvonovi sami zvonili, da so vse sveče v cerkvi pri Mariji začele same goreti. Zlasti ob sobotah so ljudje večkrat videli Marijino cerkev slovesno razsvetljeno. Za to je pričala devetdesetletna Marijana Pesterl,« piše Anton Pust v drobni knjižici o ljubenskem čudežu in cerkvi pri Mariji Udarjeni. »O tako čudoviti svetlobi govore pri mnogih božjih poteh, na primer pri obeh Novih Štiftah in na Ptujski Gori. Znan je svetlobni čudež pri Marijinem prikazovanju v Fatimi, kjer je znamenje opazovalo več kot 60.000 ljudi.«