Dan okoljskega dolga
Izkoriščanje Zemlje se spet povečuje, prav tako dolg
Slovenija je začela posojilo od planeta jemati že 29. aprila, svet začenja s povečevanjem dolga zdaj.
Odpri galerijo
Uporaba fosilnih goriv predstavlja 61 odstotkov človeškega okoljskega odtisa. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Znanstveniki opozarjajo, da smo praktično na točki preloma, ko se trendov slabšanja življenjskih okolij ne bo dalo več ustaviti. Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj pa pravi, da je dan okoljskega dolga res simboličen opomin, vendar računska vrednost temelji na resničnih številkah. Okoljskega dolga ne povzročajo le fosilna goriva, temveč tudi poraba prostora in vode, kmetijstvo in vse drugo.
Letošnji dan ekološkega dolga pade na 29. julij, isti dan kot leta 2019. »To pomeni, da so potrebe, ki jih človeštvo izpolnjuje iz naravnih virov med novim letom in 29. julijem, tolikšne, kolikor jih lahko zemeljski ekosistem obnovi v vseh 365 dneh. Prevedeno v poslovno terminologijo: letni ekološki proračun Zemlje smo porabili že 29. julija,« pravi Tomaž Gorenc, direktor Inštituta za zdravje in okolje. Svetovni dan ekološkega dolga letos zaznamuje začetek kampanje »100 dni priložnosti«, ki jo vodijo do konference COP26 novembra letos.
Kampanja poudarja praktične načine za vsako državo, mesto ali podjetje, s katerimi se lahko pripravijo na posledice ekološkega dolga. Te rešitve pa pripomorejo tudi k zakasnitvi svetovnega dne ekološkega dolga. Kampanjo so pripravili Global Footprint Network, Škotska agencija za varovanje okolja (SEPA), projekt Drawdown in Schneider Electric. »Medtem ko je svet še vedno v veliki meri nepripravljen in zaskrbljenost zaradi nedavnih ekstremnih vremenskih pojavov narašča, se bodo predstavniki nacionalnih vlad čez sto dni zbrali na vrhu COP26 v Glasgowu, ki velja za zadnjo priložnost za globalno podnebno ukrepanje,« pravijo v kampanji.
»Pandemija je pokazala, da se lahko družba hitro premakne, ko je soočena s katastrofo. Ampak ker nas je ujela nepripravljene, so bili gospodarski in človeški stroški visoki. V naši predvidljivi prihodnosti podnebnih sprememb in omejenih virov bodo posamezniki, institucije in vlade, ki se na to pripravijo, uspešnejši. Da prepoznamo lastno izpostavljenost tveganju, ne potrebujemo soglasja na svetovni ravni,« pravi Laurel Hanscom, izvršna direktorica mreže Global Footprint Network.
A to je tudi težava, meni Lučka Kajfež, saj manjka precej znanja. Pri okoljskem odtisu se vsi, denimo, izogibajo dušiku, ki ga dodajamo gnojilom. Rastline ga porabijo do 20 odstotkov, drugo pa gre v tla in vodo, kjer pospešuje rast alg. To je zlasti nevarno za plitva morja, kot je Tržaški zaliv, ali pa reke in nekatera jezera. Sluz prekrije dno in prepreči dostop kisiku, tako pomori vse, kar je živega na dnu. »Pesticide še omenjamo, tega ne,« pravi klimatologinja.
Lučka Kajfež opozarja še na pomen mokrišč, ki niso zgolj zibelka biotske raznovrstnosti, temveč tudi eno najboljših skladišč ogljikovega dioksida, poleg tega varujejo pred poplavami. »Pri nas živi dva milijona ljudi, ni nujno, da zasedamo toliko prostora,« meni klimatologinja in dodaja, da bi lahko Slovenijo razdelili na cone in določili zelena, rumena in rdeča območja. Iz rdečih območij bi postopoma ljudi izselili, za kar bi morala država imeti sklad. To bi omogočilo tudi nov način varovanja pred poplavnimi vodami, ne z betoniranjem, ko tudi ribe izginejo. Vse to bi prineslo nove priložnosti za razvoj, ki ne zahtevajo stotin milijonov evrov.
Nad vsem pa je naraščanje svetovnega prebivalstva in povečevanje potreb. Lučka Kajfež meni, da bi morale razvite države pomagati državam v razvoju, saj prebivalstvo narašča zlasti v revnejših okoljih. Ljudje imajo otroke, da si zagotovijo varnejšo starost. To bi se spremenilo, če bi imeli revni v Indiji in Afriki zagotovljene pokojnine. Vendar je tudi na tem področju Slovenija bolj stiskaška donatorka, tudi z znanjem, ki bi ga lahko imeli. Na vse je treba gledati celostno, tega znanja pa marsikje ni, v Sloveniji nimamo nobene ustanove, ki bi se ukvarjala izključno z okoljskim odtisom, podnebnimi spremembami in prilagajanjem, dodatna znanja pa bi bilo treba uvesti tudi v šole, saj smo energetsko in vodno precej nepismeni, še meni klimatologinja. Idealno bi bilo, če bi bila na vsakem izdelku ob ceni napisano, koliko vode so porabili za njegovo izdelavo ali pridelavo in koliko ogljikovega dioksida je to povzročilo.
Tomaž Gorenc dodaja, da letošnje poletje ponovno zaznamujejo naravne nesreče, kot so poplave v zahodni Evropi in na Kitajskem, ali vročinski valovi, ki so posledica podnebnih sprememb. V javnosti so odmevale tudi novice, da bo okrevanje svetovnega gospodarstva po epidemiji dvignilo emisije toplogrednih plinov na rekordno raven. Ljudem so okoljske teme pomembne, kar dokazujeta tudi udeležba na referendumu o zakonu o vodah in nedavna raziskava Eurobarometra, da evropskim državljanom podnebne spremembe predstavljajo najresnejši problem, s katerim se sooča svet. To daje upanje za spremembo in priložnosti za renesanso v trajnostno družbo in nižji ekološki dolg, politikam pa nalaga odgovornost za ambiciozne in vključujoče ukrepe.
Čeprav mnogi napovedujejo zeleno okrevanje, je to (pre)počasno in še vedno prevladuje princip običajnega poslovanja, ki ga spodbujajo kratkoročni politični in finančni cilji. Takšna usmeritev pa vedno vodi v neobvladljivo gospodarsko tveganje, ki ni združljivo s podnebnimi spremembami in povečanimi omejitvami virov.
Lani je dan ekološkega dolga nastopil tri tedne pozneje, 22. avgusta. »To se je zgodilo, ker je človeštvo v zgodnjih fazah pandemije koronavirusa, v obdobju zaprtja, močno upočasnilo svoje dejavnosti. Ker to zmanjšanje ni bilo posledica sistemskih izboljšav, ni trajalo dolgo, da smo se vrnili v prejšnje stanje,« pravijo v Schneider Electricu. »Podjetja, ki se pripravljajo na gospodarstvo, ki je v skladu z zmogljivostmi enega planeta, bodo bolje pripravljena na trg in bolj konkurenčna,« pravi Arthur Vašarević, generalni direktor družbe Schneider Electric za Slovenijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino.
Letošnji dan ekološkega dolga pade na 29. julij, isti dan kot leta 2019. »To pomeni, da so potrebe, ki jih človeštvo izpolnjuje iz naravnih virov med novim letom in 29. julijem, tolikšne, kolikor jih lahko zemeljski ekosistem obnovi v vseh 365 dneh. Prevedeno v poslovno terminologijo: letni ekološki proračun Zemlje smo porabili že 29. julija,« pravi Tomaž Gorenc, direktor Inštituta za zdravje in okolje. Svetovni dan ekološkega dolga letos zaznamuje začetek kampanje »100 dni priložnosti«, ki jo vodijo do konference COP26 novembra letos.
Kampanja poudarja praktične načine za vsako državo, mesto ali podjetje, s katerimi se lahko pripravijo na posledice ekološkega dolga. Te rešitve pa pripomorejo tudi k zakasnitvi svetovnega dne ekološkega dolga. Kampanjo so pripravili Global Footprint Network, Škotska agencija za varovanje okolja (SEPA), projekt Drawdown in Schneider Electric. »Medtem ko je svet še vedno v veliki meri nepripravljen in zaskrbljenost zaradi nedavnih ekstremnih vremenskih pojavov narašča, se bodo predstavniki nacionalnih vlad čez sto dni zbrali na vrhu COP26 v Glasgowu, ki velja za zadnjo priložnost za globalno podnebno ukrepanje,« pravijo v kampanji.
Ekološki odtis je najbolj celosten merski sistem za izračun bioloških virov. Obsega vse človeške zahteve po biološko produktivnih območjih – hrani, lesu, vlaknih, skladiščenju ogljika in smiselni umestitvi infrastrukture.
»Pandemija je pokazala, da se lahko družba hitro premakne, ko je soočena s katastrofo. Ampak ker nas je ujela nepripravljene, so bili gospodarski in človeški stroški visoki. V naši predvidljivi prihodnosti podnebnih sprememb in omejenih virov bodo posamezniki, institucije in vlade, ki se na to pripravijo, uspešnejši. Da prepoznamo lastno izpostavljenost tveganju, ne potrebujemo soglasja na svetovni ravni,« pravi Laurel Hanscom, izvršna direktorica mreže Global Footprint Network.
Manjka znanje
A to je tudi težava, meni Lučka Kajfež, saj manjka precej znanja. Pri okoljskem odtisu se vsi, denimo, izogibajo dušiku, ki ga dodajamo gnojilom. Rastline ga porabijo do 20 odstotkov, drugo pa gre v tla in vodo, kjer pospešuje rast alg. To je zlasti nevarno za plitva morja, kot je Tržaški zaliv, ali pa reke in nekatera jezera. Sluz prekrije dno in prepreči dostop kisiku, tako pomori vse, kar je živega na dnu. »Pesticide še omenjamo, tega ne,« pravi klimatologinja.
Lučka Kajfež opozarja še na pomen mokrišč, ki niso zgolj zibelka biotske raznovrstnosti, temveč tudi eno najboljših skladišč ogljikovega dioksida, poleg tega varujejo pred poplavami. »Pri nas živi dva milijona ljudi, ni nujno, da zasedamo toliko prostora,« meni klimatologinja in dodaja, da bi lahko Slovenijo razdelili na cone in določili zelena, rumena in rdeča območja. Iz rdečih območij bi postopoma ljudi izselili, za kar bi morala država imeti sklad. To bi omogočilo tudi nov način varovanja pred poplavnimi vodami, ne z betoniranjem, ko tudi ribe izginejo. Vse to bi prineslo nove priložnosti za razvoj, ki ne zahtevajo stotin milijonov evrov.
3,1
Zemlje bi potrebovali, če bi vsi ljudje na svetu živeli kot povprečen prebivalec Slovenije.
Zemlje bi potrebovali, če bi vsi ljudje na svetu živeli kot povprečen prebivalec Slovenije.
FOTO: Infografika/Delo
Nad vsem pa je naraščanje svetovnega prebivalstva in povečevanje potreb. Lučka Kajfež meni, da bi morale razvite države pomagati državam v razvoju, saj prebivalstvo narašča zlasti v revnejših okoljih. Ljudje imajo otroke, da si zagotovijo varnejšo starost. To bi se spremenilo, če bi imeli revni v Indiji in Afriki zagotovljene pokojnine. Vendar je tudi na tem področju Slovenija bolj stiskaška donatorka, tudi z znanjem, ki bi ga lahko imeli. Na vse je treba gledati celostno, tega znanja pa marsikje ni, v Sloveniji nimamo nobene ustanove, ki bi se ukvarjala izključno z okoljskim odtisom, podnebnimi spremembami in prilagajanjem, dodatna znanja pa bi bilo treba uvesti tudi v šole, saj smo energetsko in vodno precej nepismeni, še meni klimatologinja. Idealno bi bilo, če bi bila na vsakem izdelku ob ceni napisano, koliko vode so porabili za njegovo izdelavo ali pridelavo in koliko ogljikovega dioksida je to povzročilo.
Posel po starem
Tomaž Gorenc dodaja, da letošnje poletje ponovno zaznamujejo naravne nesreče, kot so poplave v zahodni Evropi in na Kitajskem, ali vročinski valovi, ki so posledica podnebnih sprememb. V javnosti so odmevale tudi novice, da bo okrevanje svetovnega gospodarstva po epidemiji dvignilo emisije toplogrednih plinov na rekordno raven. Ljudem so okoljske teme pomembne, kar dokazujeta tudi udeležba na referendumu o zakonu o vodah in nedavna raziskava Eurobarometra, da evropskim državljanom podnebne spremembe predstavljajo najresnejši problem, s katerim se sooča svet. To daje upanje za spremembo in priložnosti za renesanso v trajnostno družbo in nižji ekološki dolg, politikam pa nalaga odgovornost za ambiciozne in vključujoče ukrepe.
Čeprav mnogi napovedujejo zeleno okrevanje, je to (pre)počasno in še vedno prevladuje princip običajnega poslovanja, ki ga spodbujajo kratkoročni politični in finančni cilji. Takšna usmeritev pa vedno vodi v neobvladljivo gospodarsko tveganje, ki ni združljivo s podnebnimi spremembami in povečanimi omejitvami virov.
Lani je dan ekološkega dolga nastopil tri tedne pozneje, 22. avgusta. »To se je zgodilo, ker je človeštvo v zgodnjih fazah pandemije koronavirusa, v obdobju zaprtja, močno upočasnilo svoje dejavnosti. Ker to zmanjšanje ni bilo posledica sistemskih izboljšav, ni trajalo dolgo, da smo se vrnili v prejšnje stanje,« pravijo v Schneider Electricu. »Podjetja, ki se pripravljajo na gospodarstvo, ki je v skladu z zmogljivostmi enega planeta, bodo bolje pripravljena na trg in bolj konkurenčna,« pravi Arthur Vašarević, generalni direktor družbe Schneider Electric za Slovenijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino.
